Publikacije‎ > ‎2011‎ > ‎

Neposredna zaščita vira na medijskem področju kot bistvena sestavina preglednosti v družbi

Avtor: Jurij Giacomelli
Dne: 9. januar 2011

Izhodišče

Tranzicija je imela (tudi) za novinarstvo in medije v Sloveniji hude posledice. Toda ogrožena gospodarska osnova slovenskih medijev ter privilegiji, reguliran vstop v opravljanje dejavnosti in poklica, vse to nima nič skupnega ne z uspešno medijsko dejavnostjo ne z zagotavljanjem verodostojnega opravljanja novinarskega poklica.(1)
 
Švedska je še vedno edina država na svetu, ki že od leta 1778 v svoji medijski zakonodaji neposredno ščiti vir informacij.(2) V času, ko globalizacijo poganja predvsem informacijska mobilnost in ob nedavnem fenomenu WikiLeaksa ter njegovemu pomenu za nadaljnji razvoj zahodne civilizacije se neposredna zaščita vira kaže kot pomemben del univerzalne kode družbenega razvoja danes najuspešnejših družb. Neposredna zaščita vira je tako temeljni institut preglednosti, ki varuje državljana, ki je ključen interesent za preglednost. Bolje določa vlogo medijev v družbenem dialogu in s tem zagotavlja enega od potrebnih pogojev za ustrezno družbeno dinamiko tudi v slovenski družbi.

Zgled

V švedski zakonodaji je državljan sam, ki posreduje informacije, ki bi lahko bile v interesu javnosti (v javnem interesu!), zaščiten z zakonom neposredno, ne le novinar, posrednik. Slovenska zakonodaja neposredno ne ščiti vira pri dajanju informacij medijem v interesu javnosti, tako se izgublja zaupanje virov in otežuje ali celo onemogoča razkrivanje pomembnih neprijetnih resnic. Zaščita vira (whistleblower protection) pri posredovanju informacij medijem v interesu javnosti mora biti nad varovanjem poslovnih skrivnosti in nad varovanjem zasebnosti.
 
To naj bo izhodišče sodobnega razumevanja javnega interesa v medijih ter vloge medijev in novinarstva nasploh. To izhodišče je eden ključev do večje preglednosti (transparentnosti) v družbi in je genski kod novinarstva, še zlasti v 21. stoletju.

Obrazložitev in kontekst

Slovenska država se ob dvajsetletnici samostojnosti nahaja pred temeljnimi vprašanji bodočega družbenega razvoja. Model družbenega razvoja, ki je prinesel relativno višjo raven človekovih pravic in svoboščin v primerjavi z drugimi socialističnimi državami in tudi znotraj takratne skupne federacije, ki je omogočil uresničevanje demokratičnih reform in decentralizacijo upravljanja v ekonomskem podsistemu ter delno tržno deregulacijo za časa SFRJ, je pomenil tudi povsem drugačno izhodišče tranzicije. Ohranjanje močne vloge države je ključna značilnost večjega dela tranzicijskega procesa. Ta je omogočala razmeroma visok ritem sprememb po eni strani s pritiskom evropskih in evroatlantskih integracijskih procesov, po drugi strani pa s permisivnostjo, ki je lastna delovanju tako rekoče vseh institucij pravne države. Tak družbeni konsenz je posledica dejstva, da je Slovenija v tranzicijo vstopila z razmeroma močno političnoekonomsko elito, oblikovano še pred osamosvojitvijo, ki je omogočila mehak prehod in je uspela do dobršne mere nadaljevati vodenje procesov sprememb, vse do druge polovice prvega desetletja. Rezultat je razmeroma bogata potrošniška družba z zastarelimi družbenimi institucijami in nevzdržnim razvojnim modelom, ki ne more zagotavljati dosežene ravni družbene blaginje. Splošno stanje nezaupanja med ključnimi odločevalci je odraz zavedanja neizogibnega konca razvojne paradigme, ki je sicer omogočila pomemben družbeni napredek, ni pa bila dovolj temeljita, da bi lahko jamčila za prihodnost niti ene generacije tistih, rojenih v novi državi.
 
Temeljne dileme prihodnjega družbenega razvoja v javni razpravi nihajo od ene skrajnosti k drugi. Prvo (»korporativno«) lahko opišemo kot ponovno uveljavljanje vloge države, nadaljevanje državnega izrivanja na gospodarskem, kulturnem zdravstvenem in drugih področjih in z bolj poudarjenim vodenjem z vrha navzdol. V tem kontekstu naj država deluje zaščitno in naj upošteva interese družbenih skupin in naj popravi tranzicijske napake, tudi za ceno poseganja v zasebno lastnino. Ta smer izgleda na videz lažje uresničljiva, saj jo je moč utemeljiti na skupnem imenovalcu že sprejetih družbenih vrednot in norm. Druga (»individualistična«) smer temelji na poudarjanju pravic državljana, posameznika in zasebne lastnine in pomeni izhod iz korporativizma, ki v dobršni meri že spontano poteka pod vplivom razmaha svobodne tržne pobude, dosežene ravni osebne svobode posameznika in globalizacije. Njena največja slabost pa je, da pomeni novo družbeno izkušnjo, ki terja novo družbeno elito, še prej pa temeljito analizo in odcep od starega razvojnega modela, vrednot in norm.
 
V tej ključni dilemi za prihodnost kaže v premislek vnesti tudi posnemovalno primerjanje (benchmarking) z razvojnimi modeli južnoevropskih držav na eni strani ter s tistimi, na katerih temeljijo razvojni dosežki skandinavskih držav na drugi.
 
Vloga medijev kot družbenega podsistema je ključnega pomena za zagotavljanje razvoja po t. i. drugi smeri.
 
Za uspeh te, »individualistične« smeri lahko predvidevamo pet potrebnih pogojev:
  1. poudarjanje vrednot in norm, ki črpajo iz meritokratske tradicije, povezane s slovensko tradicijo protestantizma, na kolektivni izkušnji ekonomije realnih pričakovanj zlasti še iz 80. in 90. let ter s krepitvijo zasebne pobude,
  2. potrebo po temeljiti družbeni analizi, ki jo lahko prinese le odprt družbeni dialog, tega pa lahko zagotovijo edinole kakovostni in neodvisni, od interesov družbenih skupin že osvobojeni mediji,
  3. temeljit proces prenove družbenih institucij, ki imajo svoje izhodišče v ločitvi družbenih podsistemov od zgoraj navzdol s korenito akcijo nove elite,
  4. ekonomsko, kulturno in politično specializacijo v mednarodnih odnosih, ki naj bo metoda globalnega pozicioniranja države, uveljavljanja njene identitete in zagotavljanje družbene blaginje in
  5. izgradnjo novih ključnih kompetenc družbe, ki lahko omogočijo to globalno pozicioniranje.
Povsem jasno je, da zaščita vira sama po sebi ne deluje, če ne delujejo dovolj učinkovito sodišča in vse nadzorne ustanove (zaščita informacij, pravic, trgov in konkurence, itd.). Vendarle pa se zaščita vira ponuja kot odličen vzvod za vzpostavitev pogojev za korak c) v zgornji shemi. Zgledi vlečejo.
 
(1) Mislim zlasti na fenomene, kot so: uredniški statut, na rigidno povezovanje programske (vsebinske) zasnove posameznega medija s pogodbo o zaposlitvi ter na predkupno pravico novinarjev in zavezujoče mnenje uredništva o vsebinski zasnovi ter razrešitvi in imenovanju odgovornega urednika. Vse to najdemo na primer v osnutku novega zakona o medijih. Zgodovinski primeri opozarjajo: od geneze in današnje italijanske prakse v medijih in prek “družbenopolitičnega delavca” v prejšnjem sistemu do francoskih aktualnih okvirjev medijske dejavnosti in njenih posledic.
(2) Julian Assange, WikiLeaks, interviewed by Bob Garfield for On the Media): “Yes, the Swedish Press Freedom Act is very progressive. In many other countries, the angle journalists have taken is that we want to be protected when we are forced into court. But the angle taken in the Swedish Press Freedom Act is that it is the source who deserves the right to communicate to the public, and the public who deserves the right to know, and the journalist is an intermediary in this process. So the journalist must be protected, but the journalist also has a responsibility to protect. And if that responsibility is broken, the source can ask that a criminal prosecution occur.” http://www.onthemedia.org/transcripts/2010/02/19/03
 
Prispevek je povzetek avtorjeve predstavitve na II. Liberalnem kolokviju: Krepitev pravne države v Sloveniji: Neodvisnost, integriteta in učinkovitost sodstva, ki se je odvijal med 8. in 9. januarjem 2011 v Portorožu.