Publikacije‎ > ‎2012‎ > ‎

Moj govor na newyorški banki Federal Reserve

Avtor: Robert Wenzel, urednik EconomicPolicyJournal
Prevod: Matej Avsenak Ogorevc
Dne: 29. november 2012

Na povabilo newyorške banke Federal Reserve sem imel govor in kosilo v sobi Liberty Room te banke. Spodaj so zapiski, ki sem si jih pripravil.

Najlepša hvala za povabilo na govor tukaj, pri newyorški banki Federal Reserve (Fed). Intelektualna razprava je izjemnega pomena pri iskanju resnice. V tem pogledu pozdravljam to priložnost, da lahko predstavim svoje poglede na ekonomijo in monetarno politiko, ter na kakšen način se verjetno razlikujejo od vaših tukaj pri Fed-u.

Predvidevam, da so moji pogledi tako zelo drugačni od vaših, da bom s svojim komentarjem tukaj doživel popoln neuspeh pri poskusu prepričevanja, da storite to, kar bi bilo po mojem mnenju potrebno storiti, in sicer zapreti celotni sistem Fed.

Predpostavljam, da so moji pogledi drugačni od vaših od začetka do konca: od uporabe pravilne metodologije v ekonomski znanosti, do načina delovanja makroekonomije in tudi do same vloge Fed-a in njenih dosežkov. Zato tukaj stojim pred vami popolnoma zmeden, kako lahko vi vidite svet tako drugače od mene. Preprosto ne razumem večine razmišljanja, ki se odvija tukaj pri Fed-u, in kako se lahko takšno razmišljanje nadaljuje, ko pa se po mojem mnenju bije z realnostjo.

Dovolite mi, da začnem z metodologijo. Moje ideološko prepričanje sloni na idejah, ki so jih razvili takšni veliki ekonomski misleci kot so Ludwig von Mises, Friedrich Hayek in Murray Rothbard, ki so zagovarjali, da v ekonomski znanosti ne obstajajo konstante, kot to velja za naravoslovne znanosti. Fizika nas pouči, da voda zamrzne pri 0ºC in da lahko z veliko natančnostjo napovemo, kako daleč bo letela raketa z 2.000 litri goriva. To natančnost lahko dosežemo zato, ker obstajajo konstante, ki se ne spreminjajo, in na podlagi katerih lahko oblikujemo enačbe.

Takšne konstante v ekonomiji ne obstajajo, saj se ekonomska znanost ukvarja s človeškim delovanjem, ki se lahko v vsakem trenutku spremeni. Če cene krompirja ostanejo enake 10 tednov, to še ne pomeni, da bodo enake tudi naslednji dan. Izzivam kogarkoli v tej dvorani, da mi pokaže konstanto na področju ekonomske znanosti z isto nespremenljivostjo, ki obstaja v fiziki in kemiji. Toda kljub temu tukaj pri Fed-u v članku za člankom vidim oblikovanje enačb, kot da konstante obstajajo. To je tako, kot bi predvidevali obstoj konstantnega razmerja med obrestnimi merami tukaj, v Rusiji, in po ostalem svetu, ter nato izdelali enačbe na podlagi tega prepričanja in poskušali trgovati na podlagi teh enačb. To so sicer že poskusili in rezultat je bil propad sklada Long Term Capital Management. To je bil propad, kateremu so sledili sestanki na visokem nivoju v tej isti zgradbi, v kateri se nahajamo. Toda kljub temu enačbe, ki predvidevajo konstante, pri Fed-u še kar naprej objavljate, jaz pa se medtem praskam po glavi.

Prav tako se mi zdi nedoumljiva splošna pripadnost keynesijanskemu ekonomskemu modelu, ki nekako vodi do prepričanja, da je povpraševanje, in ne proizvodnja, gonilna sila gospodarstva. Ko pogledam v svet, vidim izdelke, kot so iPhone, iPad, mikrovalovne pečice in LCD televizorji, ki mi povedo, da je proizvodnja tista, ki poganja gospodarstvo. Kje bi bili brez proizvodnje teh in milijonov drugih izdelkov? Keynesijanci v tej dvorani mi bodo morda odgovorili, »vendar potrebujemo povpraševanje za nakup vseh teh proizvodov.« In jaz jim bom odgovoril, »ali ne verjamete v povpraševanje in ponudbo? Ali ne verjamete, da se bodo cene za izdelke, ko so enkrat proizvedeni, prilagodile na tržno ravnovesno ceno?«

Preidimo k naslednji zadevi. Zagovarjal bom, da se tudi cene za proizvodne dejavnike prilagajajo končnim cenam potrošnih dobrin in da se bodo na vseh nivojih oblikovale tržno ravnovesne cene. Ponovno vas vprašam, ali verjamete v povpraševanje in ponudbo ali ne? Praskam se po glavi, saj večina vas na nekem akademskem nivoju verjame v teorijo povpraševanja in ponudbe ter kako se na ta način oblikujejo tržne cene, vendar jo v svojem makroekonomskem razmišljanju o gospodarstvu vztrajno zavračate.

Z menoj boste morda polemizirali, da so cene, še posebej cene dela, torej plače, rigidne navzdol in da morate zato pri Fed-u vbrizgavati denar v gospodarstvo, ki ga želite zagnati. Jaz bom tako z začudenjem opazoval vaše keynesijanske kolege v vladi, ki bodo ustvarjali takšno okolje, kjer bodo plače navzdol rigidne. Ekonomist Robert Murphy zatrjuje, da je predsednik Herbert Hoover kar naprej pritiskal na podjetnike, naj ne znižujejo plač.[1] Citira Hooverjev govor, ki ga je imel pred skupino podjetnikov:
V tej državi imamo skupno in odločno prizadevanje države in podjetij... da preprečijo kakršnokoli nižanje plač.
[Murphy] nato še zatrdi, da je Franklin Delano Roosevelt celo presegel Hooverja s tem, ko je želel »dvigniti plače in ne le ustvariti dno pod njimi.« Sprašujem vas, ali ste res presenečeni, da so bile med Veliko depresijo plače rigidne navzdol, ko pa sta oba predsednika aktivno izvajala politiko kljubovanja povpraševanju in ponudbi z umetnim dvigovanjem plač?

Danes se je fokus Ameriške vlade nekoliko spremenil. Po novem država dela veliko več pri podpiranju brezposelnih, s tem ko je podaljšala čas plačevanja za nedelo. Ali vas res preseneča, da je brezposelnost tako visoka, ko pa se ljudi plačuje, da ne delajo? Leta 2010 so Nobelovo nagrado dobili ekonomisti za študije, ki so pokazale – citiram iz izjave za medije, ki jo je podala Nobelova komisija ob oznanitvi nagrade:
Eden od zaključkov je, da bolj radodarna nadomestila za brezposelnost povzročajo višjo brezposelnost in daljše iskalne čase.[2]
Ali se vam ne zdi, da bi bilo bolj smiselno ustaviti vse te programe, ki so neposredno povzročajo brezposelnost, kot pa prilivati olje na ogenj s tiskanjem denarja in razvrednotenjem valute? Praskam se po glavi ob vaših zaključkih o brezposelnosti, ki so tako drugačni od mojih, v katerih kličete po tiskanju denarja za spodbuditev »povpraševanja«. Ta klic je, če smem dodati, povzročil povečanje denarja v obtoku za 12.230% od kar je bila ustanovljen Fed.

Prav tako se moram popraskati po glavi, ko slišim mnenje, da bi morala Fed zagotavljati stabilen nivo cen. Kaj je narobe s padajočimi cenami v gospodarstvu, kot se to danes dogaja v sektorju računalnikov, LCD televizorjev in mobilnih telefonov? Sprašujem vas, zakaj si želite stabilne cene? In mimogrede, kako vam gre od rok ta stabilnost cen tukaj pri Fed-u? Odkar je bil Fed ustanovljen, so se cene za potrošnike namreč dvignile za 2.241%.[3] Ne, nisem se zmotil. Naj ponovim, od ustanovitve Fed-a so se potrošne cene dvignile za 2.241%.

V odgovor mi boste morda dejali, da so stabilne cene le sekundarni cilj Fed-a in da je vaš pravi cilj preprečevanje resnejših padcev v gospodarstvu. Toda od ustanovitve Fed-a naprej smo imeli 18 recesij, vključno z Veliko depresijo in najnovejšo Veliko recesijo. Ti gospodarski padci so povzročili borzne zlome, desetine milijonov brezposelnih in nešteto bankrotov. Praskam se po glavi in sprašujem, kako si lahko predstavljate, da je Fed, ko vse to upoštevamo, v kakršnemkoli smislu zgodba o uspehu?

Še posebej sem zmeden, saj avstrijska teorija poslovnega cikla (ATPC), ki so jo razvili Mises, Hayek in Rothbard, opozarja na vse te stvari. Po ATPC prav tiskanje denarja s strani centralne banke povzroča poslovne cikle in prav tu na Fed-u ste to počeli s povečevanjem količine denarja v obtoku. Ali si predstavljate vsa popačenja v gospodarstvu, ki jih povzroča Fed s tem masovnim tiskanjem denarja? Skladno z ATPC tisti sektorji, kamor gre sveže natiskan denar, doživijo razcvet, ko pa se tiskanje denarja ustavi, se le-ti sesujejo. Na novo natisnjeni denar iz Fed-a ponavadi najde pot do Wall Street-a in drugih sektorjev kapitalskih dobrin, zato za ekonomiste avstrijske šole tudi ni presenečenje, da so zlomi najhujši prav v sektorjih, kot so trg vrednostnih papirjev in nepremičnin. Ekonomist Murray Rothbard je v svoji knjigi America's Great Depression[4] do najmanjše podrobnosti natančno opisal, kako so spremembe rasti ponudbe denarja povzročile Veliko depresijo.

Če pa grem na malo bolj osebno raven, sem v času poletja 2008, ko se je trenutna kriza razvijala, opozarjal na neizogibnost zloma. Tako sem 11. julija 2008 na economicpolicyjournal.com zapisal:
SUPER ALARM: Dramatična upočasnitev v rasti ponudbe denarja

Po tem, ko je mesece rasla s skoraj dvomestno stopnjo, se je rast ponudbe denarja dramatično upočasnila. Rast denarja v zadnjih 3 mesecih je le 5,2% na letni ravni. V zadnjih dveh mesecih je bila rast denarja po kazalcu M2NSA [M2 
National Security Agency] ničelna.

To je nekaj, kar moramo zelo pazljivo spremljati. Če se bo taka dramatična upočasnitev nadaljevala, je huda recesija neizogibna.

Nikoli še nismo videli tako dramatične upočasnitve rasti ponudbe denarja iz dvomestne stopnje rasti na 5%. Ali Bernanke sploh ve, kaj hudiča počne?[5]
20. julija 2012 sem zapisal:
Nedavno sem zapisal, da se je v zadnjih dveh mesecih ponudba denarja sesula. M2NSA je šel od dvomestne rasti skoraj do nule.

Toda pregled kreditne situacije je očitno še hujši. Glede na nedavne podatke iz Fed-a so se bančni krediti (vrednostni papirji in posojila) v 13 tednih do 25. junija skrčili za 7,9% na letni ravni.

Od 25. junija dalje je bilo sicer zaznati rahlo spremembo, tako v rasti posojil kot M2NSA, toda stopnje rasti ostajajo izjemno nizke.

Če v naslednjih nekaj tednih ne bomo priča dramatični spreobrnitvi teh številk, bomo morali posvariti o možnosti krize v stilu Velike depresije.[6]
A le nekaj tednov pred temi mojimi opozorili je imel, medtem ko se je ponudba denarja sesedala, guverner Bernanke precej bolj optimistično mnenje. V svojem govoru na 53. letni ekonomski konferenci bostonske banke Federal Reserve je dejal:
Želim vam na kratko predstaviti obete za gospodarstvo in politiko, z začetkom pri obetih za [gospodarsko] rast. Kljub nedobrodošlemu dvigu stopnje brezposelnosti, za katerega smo izvedeli prejšnji teden, so nedavni podatki kot celota le zmerno vplivali na izgled za gospodarsko aktivnost in zaposlenost. Izgleda namreč, čeprav bo gospodarska aktivnost v tekočem četrtletju najverjetneje šibka, da se je tveganje, da je gospodarstvo prešlo v izdaten padec, v preteklem mesecu zmanjšala. Skozi preostanek leta 2008 bi morali biti efekti monetarnih in fiskalnih spodbud, postopno upadanje bremen v stanovanjskem gradbeništvu, nadalni napredki pri zdravljenju finančnih in kreditnih trgov ter še vedno stabilno povpraševanje iz tujine dovolj velika protiutež težavam, ki še čakajo gospodarstvo.[7]
Verjamem, da je Velika recesija, ki je sledila, še vedno dovolj sveža v naših glavah, in da ni potrebno podrobno ugotavljati, katera prognoza, moja ali guvernerjeva, je bila bolj natančna.

Prav tako me begajo mnogi drugi koraki vaše monetarne politike tukaj pri Fed-u. V obdobju Bernankeja je bilo več sprememb v smeri monetarne politike kot v kateremkoli drugem obdobju v sodobni zgodovini Fed-a. Niti pod Arthurjem Burnsom, G. William Millerjem, Paulom Volckerjem ali Alanom Greenspanom ni bilo toliko dramatičnih premikov v monetarni politiki Fed-a. Pod guvernerjem Bernankejem smo imeli velike spremembe v smeri rasti ponudbe denarja in to kar petkrat. Zato me trenutno stanje našega gospodarstva, ko preklapljamo med stagniranjem in divjanjem, sploh ne preseneča. Zaradi trenutne nepredvidljive monetarne politike je za podjetnike zelo težko delati kakršnekoli dolgoročne načrte. Zato tudi v svoji kolumni Daily Alert o gospodarstvu[8] izjemno težko dajem dolgoročne nasvete, ko na kratki rok vidim trimesečno rast ponudbe denarja po kazalniku M2 pasti iz slabih 20% na letni ravni skoraj na ničlo in nato v drugem obdobju iz 25% na 6%.[9]

Prav tako me bega mnogo monetarnih programov, ki jih je vpeljal guverner Bernanke, na primer operacija Twist. Operacija Twist namreč ni bila implementirana prvič. Operacija Twist je bila vpeljana leta 1961 na začetku predsedovanja Kennedyjeve administracije.[10] Trije ekonomisti Fed-a so leta 2004 napisali članek, ki delno preučuje operacijo Twist iz 60ih. Njihov zaključek (moji poudarki teksta):
Druga dobro poznana zgodovinska epizoda, ki vključuje poskus manipulacije s strukturo ročnosti, je tako imenovana operacija Twist. Namen operacije Twist, s katero je leta 1961 začela nova Kennedyjeva administracija, je bil na eni strani dvig kratkoročnih obrestnih mer (da bi na ta način promovirali kapitalske prilive in podpirali dolar) in na drugi strani znižanje ali vsaj ohranitev stabilnih dolgoročnih obrestnih mer. (Modigliani in Sutch 1966).... Dva glavna vzvoda operacije Twist sta bila uporaba operacij na odprtem trgu Fed-a in operacije upravljanja državnega dolga...Danes imamo operacijo Twist za bolj ali manj neuspešno, v večji meri zaradi pomembnega dela Modiglianija in Sutcha....

Toda Modigliani in Sutch sta prav tako zapisala, da je bila operacija Twist relativno majhna operacija in da se je ročnost državnega dolga  pravzaprav v malo daljšem obdobju celo močno povečala, namesto da bi se zmanjšala... Zato nam operacija Twist ne daje močnih dokazov o posledicah sprememb kompozicije bilance centralne banke 
v katerikoli smeri...

Verjamemo, da so naše ugotovitve velik korak v smeri zavračanja trdne hipoteze, da nestandardni vzvodi monetarne politike, vključno s kvantitativnim sproščanjem in usmerjenim kupovanjem papirjev, ne morejo biti uspešni v sodobnem industrijskem gospodarstvu. Vendar efekti takšnih politik ostajajo kvantitativno precej nejasni.[11]
Eden od avtorjev tega članka iz leta 2004 je bil guverner Fed-a Ben Bernanke. Zato moram vprašati, kaj, hudiča, guverner Bernanke počne, ko vpeljuje takšen program, če pa v svojem lastnem članku piše, da je bil po Modiglianiju neuspešen, in namiguje na to, da bi bil potreben večji test, s katerim bi lahko ugotovili njegove prave rezultate. Sprašujem torej, ali guverner uporablja gospodarstvo ZDA kot laboratorij in Američane kot poskusne zajčke za preverjanje svoje intelektualne radovednosti o stvareh kot je operacija Twist?

Nadalje me bega tudi odziv guvernerja Bernankeja na vprašanja kongresnika Rona Paula. Na navidez skoraj spontano vprašanje kongresnika Paula o denarju, ki naj bi ga Fed priskrbela vlomilcem v primeru Watergate, je guverner reagiral tako, da je vstopil v kontakt z uradom glavnega inšpektorja pri Fed in zahteval preiskavo.[12] Toda, ko ga je kongresnik Paul večkrat vprašal o certifikatih za zlato, ki jih Fed drži,[13] in o tem, ali bo zlato v trezorju Fort Knox, ki stoji za temi certifikati, deležno pregleda, guverner na Ministrstvo za finance ni poslal nikakršnega zahtevka po pregledu tega zlata. To se mi zdi zelo čudno. Pri zadevi, ki je lahko le zgodovinskega pomena, guverner zahteva podrobno preiskavo, medtem ko pri vprašanju, ki je bistvenega pomena za veliko Američanov danes, guverner ne išče nobene potrditve.

V stavbi, v kateri se nahajamo, globoko v podzemnih trezorjih sedi na milijarde dolarjev zlata, ki ga Fed drži v imenu tujih vlad. Fed organizira redne vodene oglede teh trezorjev, med drugim tudi za šolske otroke.[14] Po drugi strani pa ameriško zlato ni dosegljivo skoraj nikomur in ni bilo nikoli deležno resnega pregleda. Ali se vam to ne zdi čudno? Če že nič drugega, ali kdo pri Fed pozna vsaj kvaliteto in čistost zlata v trezorju Fort Knox?

Za zaključek naj povem, da je Fed po mojem mnenju neuspešen od začetka do konca. Verjamem, da uporabljate napačno metodologijo, in da cilji, ki naj bi upravičevali obstoj Fed-a, t.i. cenovna in gospodarska stabilnost, nikoli niso bili doseženi. Ponavljam, da so od ustanovitve Fed-a cene narasle za 2.241%. V istem obdobju smo imeli 18 recesij. Nikomur pri Fed-u očitno ni mar za zlato, ki naj bi stalo za certifikati zlata, ki so na bilanci Fed-a. Cesar je brez oblačil. Fed neprestano ignorira zagovornike avstrijske teorije poslovnega cikla (ATPC), čeprav imajo izkazano najboljše dosežke pri prepoznavanju gospodarskih kriz. Še več, specifično so prepoznali razvijajoči se nepremičninski balonček. Ne smemo pozabiti, da sta leta 2004 dva ekonomista tukaj pri newyorškem Fed-u napisala članek, ki je zanikal obstoj nepremičninskega balončka.[15]. Na ta članek sem odgovoril in zapisal:
Nepravilna analiza [teh dveh] ekonomistov Fed-a... bo morda šla v finančno zgodovino kot najbolj napačna napoved odkar je Irving Fisher leta 1929 tik pred zlomom borze napovedal, da kaže, da so cene delnic za vedno dosegle najvišjo raven.[16]
Podatki, ki so bili objavljeni včeraj, kažejo, da so cene nepremičnin zgrmele na raven iz leta 2002.[17]

Sedaj vam bom podal še nekaj opozoril glede gospodarstva. Zanka okoli vaše organizacije se zateguje, saj potrebujete velike količine tiskanja denarja, da bi vaše zmanipulirano gospodarstvo ostalo nad vodo. To bo na koncu privedlo do visoke cenovne inflacije ali, če prenehate s tiskanjem, do novega hudega gospodarskega zloma. Tretje poti ni.

Še enkrat se vam zahvaljujem za povabilo. Pripravili ste hrano, zato ne bom neolikan, ostal bom in jedel z vami.

Imejmo en dober obrok tukaj. Naredimo iz tega pojedino. Nato pa vas prosim, rotim vas vse, pojdite z mano od tod in se nikoli več ne vrnite. To bi bila moralna in etična poteza. Nič dobrega se ne dogaja tukaj. Zaklenimo ta vrata in pustimo zgradbo pajkom, veščam in štirinožnim podganam.

Viri:
[1] http://www.amazon.com/Politically-Incorrect-Guide-Depression-Guides/dp/1596980966/ref=sr_1_1?ie=UTF8&qid=1335313972&sr=8-1.
[4] http://www.amazon.com/Americas-Great-Depression-Murray-Rothbard/dp/146793481X/ref=sr_1_1?ie=UTF8&qid=1335314537&sr=8-1. 

Posebna zahvala gre naslednjim ljudem, ki so mi pomagali pri raziskovanju in zbiranju podatkov za ta prispevek: Stephen Davis, Bob English, Jon Lyons, Ash Navabi, Joseph Nelson, Nick Nero in Antony Zegers.

Prevod govora je objavljen z dovoljenjem avtorja. Besedilo govora si v izvirniku lahko preberete tukaj.