Publikacije‎ > ‎2012‎ > ‎

Bruslju bi morali odvzeti del zdajšnje moči

Avtor: Andrej Černic
Foto: Primož Lavre
Dne: 29. december 2012


Dr. Tom Gordon Palmer je bil rojen leta 1956 v nemškem Bitburg-Mötschu. Izobraževal se je v ZDA, najprej na St. John's Collegeu, kasneje na Ameriški katoliški univerzi, doktoriral pa je na Oxfordu. Palmer vse od sedemdesetih let prejšnjega stoletja aktivno oznanja ideje klasičnega liberalizma. Med drugim je objavljal tudi v časopisih New York Times, Washington Post in Los Angeles Times. Palmer je direktor inštituta za izobraževanje pri univerzi Cato, v inštitut u Cato pa si je pridobil akademski naslov »senior fellow«. Palmer je tudi podpredsednik za mednarodni program pri fundaciji Atlas Economic Research Foundation ter generalni direktor inštituta Atlas Global Initiative For Free Trade. V osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja je deloval tudi na območju Vzhodne Evrope z inštitutom za humanistične študije: pomagal je širiti ideje klasičnega liberalizma, ki temeljijo na delih Ludwiga von Misesa, Friedricha Hayeka in Miltona Friedmana.

Dr. Tom Palmer spada med zagovornike teorije, da mora biti vsakdo odgovoren za dolg, ki ga naredi. Zato se mu ne zdijo kar tako logične odločitve o kolektivnem reševanju evropskih pepelk na račun celotne EU. Seveda postane odločitev precej bolj logična, čeprav še vedno napačna, če upoštevamo, da pomeni rešitev Grčije tudi rešitev številnih velikih nemških bank, je še sklenil naš sogovornik.

Na okrogli mizi v Ljubljani ste skupaj s finančnim ministrom Janezom Šušteršičem razmišljali o problemih slovenskega gospodarstva. Kako vi vidite namere po privatizaciji slovenskega bančnega sistema in državnega premoženja, kot ga zagovarja minister Šušteršič?
Ko ljudje govorijo o t. i. nacionalnem interesu, mi nihče mi ne zna natančno pojasniti, kaj to pomeni. Nacionalni interes po mojem mnenju ne pomeni prav nič. Francozi so pred nekaj leti ugotovili, da je njihov nacionalni interes jogurt. Toliko o pomenu te besedne zveze. Gre enostavno za sredstvo pri uveljavljanju pajdaškega kapitalizma in klientelističnih zvez. Slovenija ima zelo majhen delež tujih investicij: to pa ni odvisno toliko od ekonomskega okoliša, ampak je predvsem povezano z ekonomsko politiko, ki so jo imele posamezne vlade. Tuji investitorji seveda niso povezani s predstavniki lokalnih vlad. To je sicer za gospodarstvo zelo dobro, ker omogoča boljše upravljanje podjetja, hkrati pa pomeni trganje klientelističnih zvez, ki so nastale med politiko in domačim gospodarstvom. Zato mislim, da gre prava pot nujno skozi privatizacijo s tremi značilnostmi: bolje, hitreje in pametneje. Slovenija je vse to precej dolgo odlašala, zato je že skrajni čas, da se tega resno loti.

Veliko pri nas govorijo o privatizaciji bančnega sistema. Bi morala biti to začetna točka?
Ja, začetek bi moral biti privatizacija bank, predvsem zato, da se jih iztrže iz rok lokalnega klientelizma. Banke bi morale biti posrednik med tistimi, ki v njih denar hranijo, in onimi, ki si ga izposojajo. To bi morale početi banke, ne pa biti brezplačna veleblagovnica za oblastnike. To potiska Slovenijo veliko bolj proti Balkanu, medtem ko bi bilo potrebno čim prej spustiti v državo tuje investitorje. To bi pomagalo Sloveniji. Nočem se ponavljati, a vseeno, geslo privatizacije mora biti: bolje, hitreje, pametneje.

Kako pa odgovarjate na očitke, da bi prihod tujih investitorjev lahko dolgoročno pomenil delokalizacijo in premestitev slovenskih gospodarskih in finančnih aktivnosti v ugodnejše države po fiskalni in delovnopravni plati?
Mislim, da gre za strah, ki je nekoliko napihnjen. To se res včasih dogaja, a gre za redke primere. Ko govorimo o tem, moramo biti bolj pozorni na dodano vrednost posameznega podjetja ali gospodarske in finančne dejavnosti. Splošno znano je, da politiki niso sposobni prepoznavanja dodane vrednosti. Lep primer za to je Indija in tamkajšnja rast IT-sektorja, ki je danes med pomembnejšimi postavkami njihovega proračuna: ko se je ta sektor začel razvijati, je indijska politika temu nasprotovala. Danes so tudi Indijci, ki delajo na tem področju, zelo izobraženi in zaslužijo petdesetkrat toliko, kolikor so zaslužili njihovi starši. Nihče si ni mislil, da bo to nekoč za Indijo tako pomemben vir prihodkov, še najmanj tamkajšnji politiki.
Razmišljanje o tem, da so tuje investicije zato, da se kasneje razderejo, je napačno razumevanja tujih naložb. Zakaj bi to kdo delal? Šlo bi za zelo čudno logiko. Podjetja propadajo zaradi napačnih strategij in upravljavskih odločitev in ker niso bila sposobna ustvarjati dodane vrednosti.

Kako bolj splošno gledate na položaj v Evropi? Je Nemčija res še edini motor, ki lahko žene naprej evropsko mašinerijo? Kaj si o tem mislite kot Američan?
Ne vem, če bi lahko rekel, da pomeni moj pogled tudi mnenje vseh Američanov. V ZDA imajo ljudje glede Evrope in EU zelo različna mnenja. Hkrati jaz preberem povprečno več evropskega tiska, kot ga prebere povprečni Američan. Mislim, da se Evropska unija spoprijema s krizo, ki bi jo lahko tako opredelili: evro in Evropska unija pomenita res nižje stroške za finančne transakcije, na dan pa so prišli tudi številni stranski učinki, ki jih je s seboj prinesla združena Evropa. Grčija je samo najvidnejši dokaz stranpoti, ki jih je naredila EU. In to so spoznale tudi nemške banke. Prej ali slej bomo morda prišli celo do spoznanja, da EU ni bila najboljša ideja niti za Slovenijo. Zakaj? Omogočila ji je čezmerno zadolževanje. In to napako danes občuti, ker mora vračati posojila, a čutijo jo tudi posojilodajalci. V EU prevladuje prepričanje, da je za rešitev še tako propadlih gospodarstev – mislim na Grčijo – potrebno sprejeti logiko dajanja posojil. To je nesramno. Na tak način je EU veliko pripomogla k razraščanju pojava podkupljivosti v grškem političnem vodstvu, v desnih in levih strankah. V celotnem grškem strankarskem sistemu je že precej veliko umazanije – Evropska unija tega ni pomagala očistiti, prej nasprotno.

Ob tem je treba poudariti, da je reševanje Grčije v interesu tudi nemških bank in bank drugih evropskih držav, ki so med večjimi upniki Aten.
Ja, to drži. In po mojem mnenju je treba prav v tem iskati razloge za tolikšne napore pri reševanju Grčije. Ne gre torej za medevropsko solidarnost, ampak predvsem za nemške banke, ki so med večjimi lastniki grških obveznic. S politiko reševanja Grčije so Nemci prisilili nemške državljane k reševanju nemških bank. 

Kaj bi bilo po vašem mnenju primerno storiti? A bi kazalo Grčijo prepustiti usodi?
Grkom bi morali reči: Ne bomo nosili odgovornosti za vaše slabo in netransparentno ravnanje, za vaše napake. Nedavno sem bil na Finskem. Tam sem slišal pritožbe na račun Grkov prav v tej smeri: zakaj bi morali Finci biti v istem klubu kot Grki in zakaj bi morali oni plačevati račun, ki bi moral biti izdan grškim politikom? Jaz se z njimi strinjam. Grška zgodbo bi v prispodobi lahko predstavil takole: No, odslej boste vi odgovorni za vsakršno hazardiranje, ki si ga jaz privoščim. Žal je EU krenila na pot, ki vnaša pojem kolektivne odgovornosti za posameznikovo hazardersko zadolževanje. To ni stabilno stanje. Bolje in bolj odgovorno bi bilo slediti logiki, po kateri je vsak politik odgovoren svojim volivcem, davkoplačevalci drugih držav pa ne bi smeli plačevati za napake tujih politikov. Evropa bi se morala premakniti v smer decentralizacije, Bruselj bi moral imeti manj moči. 

Pri tem imata glavno besedo lokomotivi Evrope, predvsem Nemčija in, čeprav nekoliko manj, tudi Francija. Bi morali oni prvi odstopiti od reševanja Grčije?
Vodilni nemški politiki bi morali biti odgovorni do svojih volivcev in jasno reči: Teh igric pa se mi ne gremo. To bi bil racionalen odgovoren. Ali pa, če so se že odločili, da bodo še naprej podpirali Grčijo, bi morali imeti pravico tudi odločati o grški ekonomski politiki. Odločanje iz enega centra pa tukaj ne more priti v poštev, če gre za suverene države. Pomislite, kako bi bilo, če bi o Sloveniji odločali v Bruslju. Ampak domnevamo lahko, da je to današnja dolgoročna perspektiva. To pa ni dobra novica. 

Se strinjam, ampak Grčija, morda tudi Italija in Španija danes niso sposobne preživeti same in nujno potrebujejo zunanjo pomoč, ki je v tem primeru EU.
Ne, na stvari ne smemo gledati na tak način. Za Italijo bi bilo najbolje, če bi italijanski politiki resnično odgovarjali svojim volivcem. To se ne dogaja, ker se politične elite posameznih držav zavedajo, da jih bo v najslabšem primeru rešila evropska pomoč. Odvzemite jim možnost pomoči iz Bruslja in dobili boste premik k bolj odgovornemu ravnanju domačih politikov. Danes namreč velja taka logika – zakaj bi me skrbelo za prihodnost, saj mi bo hazarderske dolgove plačal nekdo drug? Skratka, Evropa bi se morala vrniti na nekoliko bolj decentraliziran sistem gospodarjenja z javnimi financami, Bruslju bi morali odvzeti del zdajšnje moči. 

Kaj pa se nam obeta v ZDA? Barack Obama je nedavno dobil svoj drugi mandat na čelu najmočnejše svetovne velesile. V čem je bila Romneyjeva strategija zgrešena in kaj bi morala republikanska stranka izboljšati?
Republikanci so bili dokaj presenečeni nad razpletom volitev. Zato se je v zadnjih tednih razvila interna debata o razlogih za poraz. Ugotovili so, da si poraza niso priigrali pri ekonomskih vprašanjih, ampak predvsem pri socialnih. Republikance je javnost dojemala kot hudobneže in skrajne konservativce ter je bila zato proti njim nastrojena sovražno. Dva primera: ameriška družba postaja vse bolj odprta do homoseksualnih porok. Že skoraj vsak Američan ima prijatelja ali sorodnika, ki se je čutil diskriminiran zaradi stališč prevladujočega dela republikancev do tega. Druga pomembna okoliščina je bila podoba, ki je republikance prikazovala kot nestrpne in sovražne do priseljencev. To ni pametno, posebno ne v državi, ki je rastla in še vedno raste na priseljencih. Razlika med Obamo in Romneyjem pri glasovih volivcev španskega in latinskega rodu je bila kar 44 odstotkov. To je neverjetno: špansko govoreča skupnost je tista, ki v ZDA raste najhitreje. Gre tudi za azijske skupnosti, za katere so mnogi pričakovali, da bodo večinsko podprle Romneyja, a se to ni zgodilo. Kazalo je, kot da bi republikanci že od začetka odpisali posamezne manjšinske skupnosti. Kar je dejansko odločilo volitve, so bile stvari, povezane s socialo: Romney si je z resnično neumno izjavo o 47 odstotkih volivcev, za katere se ne splača truditi, sam izkopal jamo. Tako se je sam pokazal kot predsedniški kandidat, ki noče biti predsednik vseh Američanov. Ali, če še nekoliko poenostavim, republikanska stranka je o sebi dala tak vtis, da v temah, ki so prevladovale, ni bila dovolj svobodomiselna. Pomislite le na dejstvo, da se je ponekod hkrati z volitvami na volilni dan potrjevalo tudi pravno veljavnost istospolnih porok in legalizacijo marihuane. 

Da, to drži. Ampak podobno dojemanje republikanske stranke, ki da igra vlogo negativnega lika zaradi ozkoglednosti, je bilo prisotno že leta 2004, ko je kljub domnevni osovraženosti med ameriškimi volivci Bush na lahko opravil s protikandidatom Johnom Kerryjem. Se je v teh osmih letih spremenila družba?
Najprej je treba ugotoviti, da je Obama letos prejel manjše število glasov kot pred štirimi leti. Kaj to pomeni? Ljudje se niso množično obrnili proti republikancem. Republikanski volivci so preprosto ostali doma. V republikanski predsedniški dvojici niso videli dovolj karizmatičnih figur. Ob tem imamo še nekatere neposrečene izbore kandidatov za senat, ki so se v televizijskih soočenjih »izkazali« z nekaj zelo neotesanimi izjavami glede pravic žensk. Te izjave so bile prenesene na vsedržavno raven in posplošene na celotno republikansko stranko. Toliko v zvezi z zadnjimi volitvami. Sedaj pa leto 2004: Bush je takrat še jahal konja patriotizma po 11. septembru. Vojaški poseg v Irak se takrat še ni zdel porazna poteza, celo demokrati so ga podpirali, zato do tega niso bili tako kritični. Še nekaj zelo pomembnega: Bush se je takrat posrečilo pridobiti naklonjenost špansko govoreče skupnosti. To bodo morali republikanci v prihodnje spet doseči, če želijo osvojiti Belo hišo. Pa ne samo pri njih, tudi pri drugih manjšinskih skupnostih. 

Katero vlogo so pri Romneyjevem porazu imeli čajankarji, člani desničarske stranke Tea Party?
Tea Party bi morali razlikovati od drugih članov republikanske stranke. In to se v tujini najpogosteje ne počenja. Drži, da je med čajankarji veliko konservativnih članov, gibanje pa pred zadnjimi volitvami ni izstopalo po konservativnih ali celo nazadnjaških stališčih glede socialnih tem. Skozi celotno kampanjo so se osredotočali na finančni in ekonomski vidik in na dolžniško krizo, ki bremeni ZDA. Čajankarsko gibanje se je na tem tudi rodilo, ko je eden od prvih članov na televiziji izjavil, da je naveličan plačevati za dolgove drugih in da zato ZDA potrebujejo novo stranko Tea Party po zgledu bostonske, ki je bil leta 1773 prva iskrica za kasnejšo ameriško revolucijo. Kljub temu so bili označeni za konservativce in socialno neobčutljive. 

Pri čajankarjih po vašem mnenju socialne teme niso bile pomembne?
Ne, to jih ni gnalo v kampanjo. Čajankarji tudi niso imeli nobenega izrazitega vodje, nihče ni bil njihov uradni predstavnik. Dejstvo pa je, da je njihova kampanja temeljila na državnih bilancah, ki so skoraj pred stečajem, ne pa na ženskih pravicah ali homoseksualnih porokah. 

Kateri ukrepi iz prvega Obamovega mandata so se vam zdeli dobri in kateri slabi?
Morda bom z odgovorom deloval nekoliko preveč politično. Kar je Obama počel, je bilo po mojem mnenju nekako tako, kot bi gledali Busha na steroidih. Vse, kar sem sovražil iz Bushevega mandata, je danes še slabše. Vzemimo zunanjo politiko. Predsednik Obama je ubil več ljudi kot vsi dosedanji dobitniki Nobelovih nagrad za mir skupaj. Z zračnimi napadi dronov je ubil več ljudi kot vsi dosedanji predsedniki ZDA. Gre za kršitev nacionalnih zakonov in mednarodnih konvencij. V zunanji politiki ne vidim nobenih izboljšav. Nobelovo nagrado so mu izročili, ko je v Afganistan na novo poslal 40 tisoč vojakov. Predsednik Obama je lagal glede Guantanama. Ne gre zato, da bi bil republikanec, ki govori proti demokratom. Jaz pravim, da je vse, kar je Bush naredil slabo, Obama le še poslabšal. 

Na kaj konkretno mislite z uboji in umori predsednika Obame?
Govorim na primer o umoru ameriških državljanov v Jemnu, ki so sicer posneli hujskaške videoposnetke. Ampak šlo je samo za videoposnetke. Zaradi tega ljudi še ne ubiješ (op. av.: gre za umor treh ameriških državljanov arabskega rodu, ki so bili simpatizerji Al Kaide v Jemnu, ubili so jih ameriški droni septembra 2011). Gabi se mi, da se deklarirani levičarji na te umore niso odzvali – če bi tak napad izvedli republikanci, bi se na ulice zgrnilo 200 tisoč ljudi. Demokrati bi na ves glas kričali, saj so bili naši! Podobno nekateri na levi branijo napade dronov, češ, če drone uporablja razumna oblast, kakršna naj bi bila Obamova, je vse v redu, četudi so pri tem nedolžne žrtve. V teh primerih intelektualna levica dopušča vse zločine, če jih izvajajo njihovi. Gre za pomanjkanje integritete in lažne morale. Tega se jaz sramujem. 

Pojdiva spet v ekonomijo: prosim vas za oceno Obamovih ukrepov. Začniva z enim od bistvenih ukrepov, državno podporo v višini 787 milijard dolarjev, ki jih je Obamova administracija namenila reševanju gospodarstva takoj po prihodu v Belo hišo.
Bush in Obama sta postopala napačno. Nista dopustila, da bi v gospodarstvu padle cene, kot bi se moralo naravno zgoditi zaradi recesije in hude krize. Z državnimi sredstvi sta umetno obdržala cene na visokem nivoju. Hkrati sta ljudi spodbujala k čim večji porabi in ne k varčevanju, to bi bilo veliko bolj naravno. Obama je pri tem dejansko samo nadaljeval delo, ki ga je začrtal Bush. Nič novega ni prinesel. In da bo jasno, šlo je za zelo sebično igro obeh predsednikov. Dejstvo, da je država tako povečala javno porabo, je hkrati močno razširilo tudi klientelizem in pajdaški kapitalizem: javni denar je šel seveda prijateljem in znancem. V Sloveniji se pritožujete, da je ta pojav zelo razširjen, pa tudi v drugih državah na Balkanu je slišati te pritožbe. Verjemite mi, da je klientelizem zelo razraščen tudi v ZDA. Reševanje avtomobilske industrije v Detroitu je simptomatični primer za to. Pomoč General Motorsu je pomenila reševanje prijateljev predsednika Obame. Tudi sredstva, ki so se stekla na račun velikih bančnih korporacij, začenši z Goldman Sachsom, so služila temu namenu. Bolje bi bilo, da konec 2008. vlada ne bi pristopila z velikimi denarnimi vložki v gospodarstvo; to bi omogočilo padec cen, ljudje bi svoje ravnanje prilagodili naravnemu teku okoliščin. Tako bi imeli takojšnjo, a kratkotrajno krizo in bi po tem lahko na novo začeli. Državni vložki samo podaljšujejo agonijo. 

Lehman Brothers je takrat propadel. Bi morali propasti tudi AIG in druge velike banke in finančne institucije?
Stečaj bi ne bila nujna posledica vsega tega, lahko bi preprosteje prišlo do reorganizacije, pa čeprav zelo drastične. Pomislite na AIG: kdo je imel koristi od njegove rešitve? Finančni velikan Goldman Sachs. Reševanje velikih podjetij in bank je imelo velike razloge v prijateljskih navezah med politiko in gospodarstvom in ne v kaki genialni zamisli o tem, kako pripeljati ZDA iz krize. Za navadnega državljana in za gospodarstvo ZDA bi bila učinkovitejša tista strategija, ki bi omogočila padec cen in spet vzpon gospodarstva, kot pa umetno vzdrževanje statusa quo.

Kje se je ta napaka najbolj občutila?
Vzemimo kot primer nepremičninski balon, ki ga je zavestno ustvarila politika. Cene nepremičnin so takrat umetno rastle. To je bilo za povprečnega Američana, lastnika nepremičnine, povsem pozitivno dejstvo. Ampak balon je nenadoma počil in vse to je imelo na svetovne finance izjemno negativen vpliv. Zakaj? Ker so bile v pok balona vpletene tudi državno podprte banke Fanny May, Freddie Mac in druge investicijske banke. Ko se je balon razpočil in bi morale cene pasti, se je vlada odločila obdržati višji nivo cen. Za koga je bilo to dobro? Za navadne ljudi? Ne, to ne bo držalo. Ljudje na nepremičnine ne bi smeli gledati kot na dobrino, ki jo kupijo letos zato, da bodo na njej špekulirali in jo prodali že naslednje leto. Ne, hišo kupujemo, ker nam je všeč in da bi v njej živeli.

Klientelizem in povezave med politiko in gospodarstvom so po vašem mnenju v tej zvezi bile odločilne. Drži?
Da, natančno to se je zgodilo. S takimi vladnimi odločitvami so se okoristili simpatizerji demokratske in republikanske stranke. S spodbujanjem k nakupovanju nepremičnin se postavlja vprašanje socialne države: politika je namreč hotela spodbuditi zasebno lastništvo nepremičnin, ne da bi se vprašala, zakaj pred tem 63 odstotkov Američanov ni imelo svoje hiše. Politika je zniževala standarde za pridobitev posojila in v to silila tudi banke, ki so opustile dobre bančne prakse. To, kar bi moralo biti področje financ, se je nenadoma spremenilo v področje politike. Tako so banke začele vse bolj odobravati tudi izjemno slabe kredite, hkrati so se pojavljale druge banke ali finančne institucije, ki so te slabe kredite zapakirale in začele z njimi trgovati.

Te prakse se vsekakor niso začele v Obamovem mandatu. Odkrijemo jih lahko v enem od zadnjih ukrepov, ki jih je sprejel predsednik Bush. On je začel takoj po izbruhu finančne krize in tik pred volitvami, ki jih je dobil Obama, začel načrtovati državne pomoči, vredne 700 milijard dolarjev. A državni intervencionizem nikakor ni bil v skladu z dotedanjo prakso Busheve ekonomske politike.
Takrat je nastala svojevrstna psihoza, ki jo je Bush podpiral takole: če se tega načrta ne uzakoni, bo konec sveta. Kongres je bil malodane prisiljen ta načrt sprejeti. Ne strinjam pa se s tezo, da je bil ta Bushev ukrep v nasprotju z njegovo dotedanjo ekonomsko politiko. Bush prave ekonomske politike sploh ni imel. Pa še ena »podrobnost«: denar ni bil porabljen tako, kot je bilo predvideno in načrtovano. Šel je v druge namene. Spet se lahko vprašamo, koliko se politiki sploh spoznajo na ekonomijo.

Dotaknimo se še pomoči avtomobilski industriji v Detroitu, ki je mogoče nekoliko bolj zanimiva tudi za Evropejce. Po sanaciji je podjetje Chrysler prevzelo italijanski Fiat, za Chrysler pa danes velja, da posluje dobro.
Začel bom nekoliko pred prevzemom Chryslerja. Do tega prevzema je namreč prišlo potem, ko je politika v ZDA sprejela splošno ugotovitev, da je treba rešiti General Motors. Avtomobilsko industrijo v Detroitu so res rešili, niso pa rešili avtomobilskih proizvodnih obratov drugod po ZDA, v Južni Karolini, Alabami, Tennesseeju in v Ohiu, ki so jih imele v lasti druge avtomobilske industrije. Zakaj ne? Tudi tam so bili ameriški delavci in ameriški investitorji. Odločitev, da dobi pomoč samo Detroit, je torej nerazumna. Drugič, ni mi jasno, zakaj družba General Motors ni šla skozi postopek stečaja: to bi pomenilo samo drugačno reorganizacijo za avtomobilsko industrijo v ZDA. Banke in upniki bi namreč lahko postavili novo vodstvo in odpustili nesposobne menedžerje, ki so se nehali ukvarjati s proizvodnjo avtomobilov in so se šli igrice na finančnih trgih. Namesto da bi General Motors reorganizirali, je država za podjetje odobrila proračunska sredstva. Investitorji so tudi v tem primeru izgubili skoraj celotno vrednost svoje naložbe, družba pa se ni reorganizirala: vzrok za državno pomoč pa ni v ekonomskih strategijah, ampak v pomoči, ki jo je predsednik Obama dal svojim političnim podpornikom v Detroitu.

Kaj pa nam lahko poveste glede Chryslerja, če se vrnemo k osnovnemu vprašanju?
V tem trenutku težko rečem, ali je bil Fiatov nakup Chryslerja dobra poteza ali ne. To bomo šele videli.

Brezposelnost v ZDA naj bi po predvidevanjih javnosti zelo škodila Obami v nedavni predvolilni kampanji. Po zadnjih podatkih pa stopnja brezposelnosti v ZDA vse bolj upada. Gre za pozitivno novico za Američane?
To je sicer gola statistika, ki pa jo je treba spraviti v kontekst. Če brezposelni v ZDA nehajo iskati zaposlitev, jih statistike ne prištevajo več med brezposelne. Zato menim, da novica o manjši stopnji brezposelnosti dejansko ne pomeni nič posebnega, ker ne gre za dejansko stanje. Pa ne samo to: večji del javnosti ni pozoren niti na dejstvo, da se je v zadnjih mesecih veliko pogodb za nedoločen delovni čas spremenilo v pogodbe za določen čas. Po pravici me ne zanima gledati na te statistike po tem, koliko so predsedniku Obami že pomagale ali še bodo v prihodnosti. Gre za statistične podatke, ki se obnavljajo vsak mesec. Ob tem je treba ugotoviti, da prav brezposelnost v volilni kampanji ni imela vidnejše vloge, ker bi drugače Obami trda predla. Ponavljam, socialne teme so bile precej bolj pomembne.

Glede brezposelnosti pa tako: vsaka kriza in vsaka recesija se enkrat skleneta. Politik, ki je takrat na oblasti, postane pred očmi javnosti za to posebno zaslužen. Rad pa bi poudaril drugo pomembno »podrobnost«, ki se je najpogosteje ne omenja in velja bolj splošno, ne samo za ZDA. Velja tudi za Slovenijo, ki se ukvarja z nesposobnostjo zaposlovanja ljudi. Če gre zakonodaja v smer oteževanja odpuščanja in njegove podražitve, bo težje in dražje tudi zaposlovanje nove delovne sile. Take smernice se nakazujejo v številnih državah. Zato nekateri strokovnjaki menijo, da bo kriza in recesija na trgu delovne sile trajala dlje in bo hujša.

Finančna kriza se je uradno začela jeseni 2008 s propadom banke Lehman Brothers. Iskanje vzrokov zanjo pa sega tudi v leta pred tem. Mnogi vidijo kot enega od prvih vzrokov za današnjo krizo zakon Gramm-Leach-Bliley, ki ga je podpisal Clinton leta 1999 in je omogočil združitev poslovnih in investicijskih bank. Na tak način, pravijo kritiki tega zakona, so banke lahko začele uporabljati tudi denar varčevalcev za tvegane investicije. Se strinjate s tako analizo?
Ne, s temi kritikami se ne strinjam. Po mojem je šlo za eno od pametnejših dejanj predsednika Clintona, ki so nekaterim bankam celo pomagale pri lajšanju posledic krize. Razmišljanje, da bi lahko bila ta Clintonova poteza odločilna za nastanek velike finančne krize, je neutemeljeno, ker gre za tipičen primer sklepanja za nazaj. Ko se nekaj zgodi, lahko vidimo vzrok za to v številnih okoliščinah, ki so se pripetile v preteklosti, največkrat nas naše prepričanje pri tem zelo zaznamuje.

Clintonov ukrep po mojem nikakor ni bil med odločilnimi za nastanek finančne krize. Prej bi bilo treba proučiti politiko podeljevanja kreditov. Glede vzrokov za nastanek nepremičninskega balona in finančne krize obstaja še en neresničen mit – da naj bi kriza nastala zaradi deregulacije trga. Čeprav je na ta račun slišati veliko govoric, dejansko za to ni pravih argumentov. Nasprotno, v letih pred krizo je regulacija na gospodarskem in ekonomskem trgu naraščala. Kriza je nastala zaradi neumne regulacije in zakonodaje, ki je banke in finančne institucije silila v slaba posojila. Navadno je moral prosilec kredita bankam dokazati, da razpolaga vsaj z 20 odstotki sredstev, ki si jih želi sposoditi. Ta delež lastnih sredstev se je potem vztrajno zmanjševal: najprej na deset odstotkov, nato na tri odstotke in na koncu je bil celo nič odstotkov. V katerem od teh primerov je bolj verjetno, da posojilojemalec ne bo vrnil posojila? Odgovor je na dlani. Politika in banke so se odločile prav za ta škodljivi odgovor. In prav take odločitve so odločno pripomogle k nastanku nepremičninskega balona.

Ta posojila so namreč banke prodajale na trgu v obliki obveznic, vrednostnih papirjev in drugih finančnih instrumentov.
Drži. To se je poznalo že v kapitalu banke, ki je bila »prisiljena« odobriti podobna škodljiva posojila. Čeprav pravnoformalno ni šlo za tvegani kapital, je bila njegova dejanska tveganost zelo velika. Pomislite le na to, da so banke med drugim posojale denar tudi mlajšim ljudem, ki so spadali v t.i. kategorijo ninja: no income, no job or asset (op. av.: nobenega prihodka, nobene zaposlitve ali premoženja).

Intervju je bil objavljen v tedniku Reporter dne 22. december 2012. 

Komentarji

01/02/2013
Klemen Grah:

Odličen intervju. Dr. Palmer nam servira z jasnimi pogledi, informacijami in idejami, ki jih na zelo veliko žalost skoraj nikoli ne zasledimo v Sloveniji. V glavnem, ta intervju ti odpre oči in obzorja. 
Si pa hkrati želim, da bi naši mediji objavljali več takih intervjujev in nas ne samo preplavljali z mnenji "strokovnjakov", ki še sami ne vedo, kaj trdijo in za kaj se zavzemajo....tako kot veter zapiha ali tako kot preberejo v kakšni kolumni njim bližnjim "strokovnjakov". Eno in isto natolcevanje... Sama žalost.
Čestitke Svetilniku, da je ponovno pripeljal v Slovenijo le najboljše. Le tako naprej ekipa!!