Publikacije‎ > ‎2013‎ > ‎

Kam vodi slovenska socialna država?

Dne: 30. april 2013

Pripadam izgubljeni generaciji. Nismo 'izgubili' prave poti, prav nasprotno; še nikoli nismo bili bolj izobraženi, usposobljeni, ambiciozni. Na dosegu roke imamo svet – a ga ne moremo zgrabiti. Porazili so nas, spravili na kolena in nam odvzeli prihodnost, v kateri bi nam morale biti odprte vse možnosti. Glavni krivci niso banke in neodgovorni bankirji, pač pa desetletja trajajoča laž, ki je pod pretvezo socialne pravičnosti, enakosti in solidarnosti 'zasužnjila' ljudi, potopila svetovno gospodarstvo in milijonom mladih ljudi ukradla sanje. Ta laž se imenuje socialna država.

Mnoge bo ta trditev šokirala in razjezila. V Sloveniji si ljudje želijo več socialne države in od politikov zahtevajo, da jo nehajo krčiti. »Ne bomo plačevali vaše krize,« vzklikajo na protestih. Toda pri tem se ne zavedajo, da je prav ta socialna 'hobotnica' svoje lovke zarila tako globoko v državni proračun, da ga je popolnoma opustošila, državo pa potisnila v recesijo. Ob tem je prišlo do absurdne situacije: ravno v času, ko bi ljudje najbolj potrebovali pomoč in socialno varnost, je ta postala za državo toliko nevzdržna, da ji ne preostane drugega, kot da jo krči. Slovenska socialna država v tej obliki nezadržno drvi v propad, s seboj pa bo potegnila celotno generacijo mladih ljudi, ki so bili neprostovoljno vrženi v ta sistem.

Namen socialne države je, vsaj na prvi pogled, dober. Skrbi za ljudi, ki so naleteli na takšno ali drugačno oviro v življenju in potrebujejo socialno pomoč. Toda, ali državo vodi pristna skrb za ljudi, ali se v ozadju skrivajo še drugi, skriti cilji? Palmer (2012, 33) ugotavlja, da je narava socialne države kot političnega sistema zasnovana tako, da ohranja moč tistih, ki so jo oblikovali. V mnogih pogledih žrtvuje revne v korist ljudi, ki so bolj sposobni manipulirati sistem, sredstva pa prerazporeja od revnih k bogatim (prav tam, 34). Socialna država je tako ustvarila skupek odvisnega prebivalstva, zatrla njegovo svobodo in kreativnost, obenem pa vzpostavila vladajoči razred s političnimi, socialnimi in ekonomskimi povezavami, ki je imel od socialne države največjo korist. Slepimo se, če mislimo, da je bila socialna država ustvarjena za revne, pomoči potrebne ljudi. Politična elita ima vedno le en cilj, in sicer obdržati moč nad ljudmi in jih obvladovati. Sistem socialne države je nadvse ustrezen instrument za doseganje tega cilja, saj je ustvaril čredo podrejenih, odvisnih ovac, ki ne bo vstala zoper državo, dokler jo bo ta hranila z drobtinicami socialne pomoči.

Slovenska socialna država v obliki, ki jo poznamo danes, ne bo preživela. V prihodnjih letih bomo priča vedno večjemu krčenju socialnih politik, saj jih državni proračun nikakor ne bo mogel vzdrževati. S krčenjem socialnih transferjev se bo zmanjševalo tudi število ljudi, upravičenih do njihovega prejemanja. Prisotnega bo vedno več tekmovanja za socialne prejemke, kar bo naposled vodilo v razpad temeljnih solidarnostnih vrednot. Oblikovala se bo družba, ki bo temeljila na nestrpnosti in nesolidarnosti, okrepili se bodo populizem, nacionalizem in fašizem. Temu smo v manjši meri priča že danes: desne, nacionalistične stranke povsod v Evropi pridobivajo na moči in širijo svojo nestrpno, izključujočo politiko. Tačas pa socialna država lebdi nad nami kot Damoklejev meč in čaka na poslednji udarec.

Ta scenarij še vedno lahko preprečimo. Mladi lahko dobimo našo prihodnost nazaj od tistih, ki so nam jo bili vzeli. Za to se moramo upreti in dvigniti zoper obstoječi politični sistem ter končati socialno državo. To bo možno le, če bodo ljudje sprevideli, da socialna država ni edini način zagotavljanja socialne varnosti. Javnost mora izvedeti, da je pred njenim oblikovanjem obstajalo nekaj boljšega, učinkovitejšega in predvsem svobodnejšega. Green (2012, 55–66) predstavi alternativo socialni državi v obliki t. i. 'prijaznih družb', ki so bile v 19. in začetku 20. stoletja najpomembnejši ponudnik socialnega varstva. Pri tem so bile zelo uspešne, delovale pa so na prostovoljni osnovi, brez vmešavanja države. Velikim skupinam ljudi so zagotavljale vso potrebno socialno varstvo, vse dokler jih niso povozile politične elite s svojimi manj dobrohotnimi cilji. Učinkovito socialno varstvo je torej obstajalo še pred nastankom socialne države in prav to je tisto, kar politiki ne želijo, da bi ljudje vedeli.

Država se je izkazala za slabo upraviteljico socialnega varstva. Nikakor ne dvomim o poglavitnih namenih socialnih politik, ki so dobri in upravičeni. Toda tudi najboljši nameni se lahko izrodijo, v kolikor se jih udejanja na napačen način. Prav to se je zgodilo s socialno državo: v napačnih rokah se je izrodila v dolgotrajen in zelo drag poskus, ki je ohromil svetovno gospodarstvo in pahnil slovensko državo v recesijo. Čas je za spremembo v samem bistvu koncepta socialne države – čas je za umik države iz zagotavljanja socialnega varstva in vrnitev slednjega v roke civilne družbe.

To nikakor ne bo enostavno. Najprej bo potreben upor proti vsem strukturam in elitam, ki vladajo v naši državi. Nato bo treba korenito spremeniti slovensko družbo. Naša prihodnost ni socialna država ampak socialna družba, ki bo temeljila na svobodi, enakosti, medsebojni solidarnosti in odgovornosti. V tej družbi bodo socialno varnost zagotavljali ljudje za ljudi, in ne državna birokracija za majhno skupino elit.

Desetletja smo živeli v laži, imenovani socialna država. Desetletja smo to laž podpirali in jo izdatno financirali. Desetletja laži so vodila v svetovno gospodarsko krizo. Čas je, da se mehurček laži razpoči: socialna država ne zagotavlja socialne varnosti, pravičnosti in solidarnosti. Socialna država ni dober in želen način politične ureditve. Čas je, da končamo to laž in da dokončno ukinemo socialno državo. Mladi po vsem svetu se moramo dvigniti zoper naše rablje in zahtevati to, kar nam pripada: svobodo, dostojanstvo, pravico do sanj. Politiki nam morajo vrniti našo prihodnost.

»Čas je, da se pripravimo za svobodo, odgovornost in blaginjo po socialni državi« (Palmer 2012, 54).

Literatura:
  • Palmer, Tom G. 2012. Bismarck's Legacy. V After the Welfare State, ur. Tom G. Palmer, 33–54. Ottawa, Illinois: Jameson Books, Inc.
  • Green, David. 2012. The Evolution of Mutual Aid. V After the Welfare State, ur. Tom G. Palmer, 55–66. Ottawa, Illinois: Jameson Books, Inc.

Komentarji

5/15/2013 12:10:09
Mojmir Dedič
Ne samo luštna ampak tudi pametna.