Publikacije‎ > ‎2013‎ > ‎

Nihče ne zmore napovedati

Avtor: Jerry Taylor, inštitut Cato, ZDA
Dne: 25. september 2013

Stvar naše skromnosti je, da si priznamo, da nimamo nobene ideje o tem, kakšen bo osebni avtomobil prihodnosti. Lahko se dogodi, da se bodo za ekonomsko učinkovite izkazale gorivne celice na osnovi vodika in da bo tehnologija na področju akumulatorjev napredovala do te mere, da bomo doživeli uvedbo nizkocenovnih, a visoko zmogljivih, električnih vozil ali pa hibridov na vtičnice.

Toda tehnološki napredek lahko privede tudi do tega, da bodo super učinkoviti motorji na notranje izgorevanje postali realnost. Morda se bo pojavil napredni celulozni etanol oziroma metanol kot stroškovno najučinkovitejše gorivo prihodnosti. Ali pa bodo morda na programu avtomobili na manj eksotičen pogon, recimo na plinski pogon oziroma vozila na sintetičen pogon (kjer se premog pretvarja v tekoče gorivo). Tega preprosto ne more nihče vedeti, razen če ima dostop do časovnega stroja.

Obenem ne moremo odpisati možnosti, da se cene nafte ne bodo spet vrnile na zgodovinsko povprečje (kot so se zmeraj), in da bodo avtomobili prihodnosti zelo podobni tem današnjim. Nedavna statistična analiza gibanja svetovnih cen surove nafte med letom 1970 in prvo četrtino leta 2008, ki jo je opravil James Hamilton, ekonomist na UC San Diego, namreč ni potrdila nikakršne statistične značilnosti pomena redkosti na gibanje cene. Avtor tako zaključi, da »kaže, da sledi gibanje realne cene nafte slučajnemu hodu brez padca« in odločno poudarja, da »se tu in tam razpravlja o tem, da če ekonomisti delovanje določenega pojava resnično razumejo, potem bi morali biti tudi sposobni napovedati, kakšno bo gibanje tega pojava v prihodnosti. Toda cene nafte so zanimiv primer ekonomske spremenljivke (drug tak primer so cene vrednostnih papirjev na borzi), ki jo moramo biti popolnoma nesposobni napovedovati, če resnično razumemo njeno delovanje.«

Ob vsem tem vemo, da ob trenutnih visokih cenah naftnih derivatov in splošni zaskrbljenosti javnosti o odvisnosti od nafte iz uvoza in emisije toplogrednih plinov imajo tržni igralci tako sredstva kot tudi motiv, da začnejo še več investirati v raziskave. Kakšna je potem torej potreba po pravilu »korenčka in palice«?

Uporaba »finančnega korenčka« – milejši izraz za davkoplačevalske dolarje – za spodbujanje teh investicij v raziskave korporacijam omogoča, da za zasledovanje svojih ciljev uporabljajo moje prihodke. To pomeni, da se za plačilo stroškov, ki bi jih sicer morali pokriti lastniki korporacije sami, uporabljajo sredstva iz državne blagajne.

Uporaba »regulacijske palice«, s katero bi vnaprej podprli točno določene geološke, demografske in tehnološke projekte, vpeljuje možnost napake. Če se recimo državna predvidevanja izkažejo za napačna, se bodo nove industrije razvijale počasneje, kot bi se sicer, kar bi povzročilo izgubo časa in denarja za razvijanje izdelkov, katerih razvoj vodi zgolj v slepo ulico.

Sam mislim, da bi se večina ljudi strinjala z mano, da so proizvajalci avtomobilov primarno zainteresirani za ustvarjanje dobička. Mislim tudi, da se ne bom posebej izpostavljal, če trdim, da je najboljši način za to proizvodnja avtomobilov, ki si jih ljudje želijo kupiti. Če bodo cene nafte nadaljevale z rastjo in se bodo akumulatorji in gorivne celice izkazale za boljše, bodo kupci želeli kupovati takšne vrste avtomobilov. In avtomobilski proizvajalci bodo (v želji po dobičku) napravili vse, da bodo takšne avtomobile tudi naredili in vsi bomo na boljšem. Toda, če se bodo v prihodnosti cene nafte vrnile na svoje zgodovinsko povprečje ali pa se bodo na katerikoli točki znanstvenega raziskovanja razvila nova znanstvena dognanja, bi takšno politično predpisvanje naredilo več škode kot koristi.

Sam pravzaprav ne "sovražim subvencij in državne regulative". Toda na področju avtomobilske industrije in energije gojim do njene uporabe velik dvom zaradi dveh dobrih razlogov. Prvič, dvomim v sposobnost politikov, da se zoperstavijo dobro organiziranim interesnim skupinam, ki so pod pretvezo reševanja družbenih problemov zelo spretne pri nepoštenem delovanju na trgu v škodo vseh nas (poglejte ves zapravljen čas in denar pri nesmiselnostih okoli etanola). Drugič, dvomim v vsevednost političnih planerjev, ki se pretvarjajo, da s smešno gotovostjo poznajo prihodnost na preštevilnih težko napovedljivih znanstvenih in ekonomskih področjih.

Prispevek je bil v originalu objavljen v LA Times dne 21. avgusta 2008. Prevod: Free Society Institute.