Publikacije‎ > ‎2013‎ > ‎

Kam vodi slovenska socialna država?

Dne: 30. april 2013

Uvod

Slovenija je nedavno praznovala svojo dvajsetletnico. Kljub navidezni mladostnosti se že nekaj časa srečuje z nevarnostjo, še posebno glede na programske usmeritve nove koalicije, vse bolj verjetnega bankrota. Razumen presojevalec ob Vodnikovem Dramilu slovenskemu človeku: »[…] Išče te sreča, um ti je dan, našel jo boš, ak nisi zaspan. […]«, ne more mimo iskanja vzrokov za porazno ekonomsko sliko pri nas.

Teza o zlagani solidarnosti

Glede na zgodovinske izkušnje v Sloveniji težko govorimo o obstoju socialne države evropskega tipa. Teza o tem, da smo ljudje sebični, slabi, brez kančka čuta za dobrodelnost in humanitarnost, ki je pri nas močno prisotna na vseh ravneh javnega diskurza, kaže, da se pojmovanje države kot socialistične entitete ohranja. Stopnja ekonomske svobode in delež države v gospodarstvu, stopnja prenormiranosti predpisov in neučinkovitost pravosodja ter odsotnost vladavine prava utrjuje gornje prepričanje. Na normativni ravni sta sicer svobodna gospodarska pobude in pravica do zasebne lastnine zagotovljeni, vendar de facto sprevrženo udejanjeni. S sprejemom slovenske ustave smo se sicer formalno prelevili v svobodno in demokratično družbo, vsebinsko pa smo družba socialističnega duha.

Čeprav se v javnosti namenoma ustvarja vtis o nujnosti ohranjanja svetosti ideje socialne države, ker naj bi bili ljudje pač sebični, so nedavne poplave v Prekmurju pokazale, da je v Sloveniji duh medsosedske in prijateljske zastonjske pomoči še vedno močno prisoten. Idejo socialne države je mogoče ohranjati z neprestanim brisanjem zgodovinskega spomina. Svet pred njenim vzponom se prikazuje kot odsotnost vsakršnih zagotovil za pomoči potrebne, kot odsotnost vsakršne zdravniške oskrbe, kot odsotnost vsakršne možnosti izobraževanja, kot odsotnost vsakršne skrbi za ostarele, invalide ipd. Krekove zasebne hranilnice in posojilnice za kmete in delavce so obstajale pred socialno državo. Sestre usmiljenke so pri nas skrbele za revne bolnike po družinah in kasneje po bolnišnicah, za najdenčke, begunce in ostarele. Mnogi nadarjeni in ukaželjni otroci iz revnih družin so pred obstojem javnega šolstva ob pomoči ne majhnega števila dobrotnikov pridobili akademske naslove. Tako je bilo delovanje Zoisovega krožka ob znatni materialni podpori nekoč najbogatejšega fužinarja usmerjeno v izobraževanje neukih ter v splošni in gospodarski napredek slovenskih dežel. Zato si monopola nad solidarnostjo ne more jemati nihče, niti država.

Svobodna ali socialna država

Leta 1990 se je velika večina Slovencev plebiscitarno odločila za samostojno, svobodno in demokratično Slovenijo. Vendar se je tudi pri nas zaverovanost v zmoto, da demokracija sama po sebi zagotavlja svobodo, pokazala kot glavna šibkost. Ni namreč mogoče govoriti o svobodni in demokratični družbi, če ta poleg osebne in politične svobode ne priznava tudi ekonomske svobode. V Sloveniji je dojemanje demokracije pogosto na ravni formalnega mehanizma, ki vnaprej določa postopek postavitve oblasti in postopek zakonitega sprejemanja njenih odločitev. Podobno velja tudi za druge države, ki so prestale socialistične eksperimente.

Medtem ko slovenska ustava v 2. členu Slovenijo opredeljuje kot pravno in socialno državo, ki naj bi bila dolžna zagotavljati enaka izhodišča za vse, torej korigirati anomalije, ki naj bi jih povzročal svoboden trg, dejansko stanje pritrjuje ugotovitvi, da so izhodišča mnogih, sicer sposobnih in talentiranih, vendar brez političnih in drugih poznanstev, dokaj klavrna.

Slovenija je šolski primer zmote o socialni državi, ki izhaja iz zgrešene Bismarckove predpostavke, da mora država celovito poskrbeti za njene prebivalce. Pri tem se njena skrb ne omejuje zgolj na ranljive skupine, kot so ostareli, bolni, brezposelni in invalidi. Namreč socialne države ni brez prepričanja, da naše potrebe, želje, hotenja, interese v najširšem smislu, naše sposobnosti in talente najbolje poznajo politiki in državni uradniki. Posledica takšnega razumevanja je, da morajo starši svoje najmlajše ob priliki stavke javnega sektorja namesto v vrtec, za financiranje katerega plačujejo sicer visoke davke, peljati v privatno varstvo in ga dodatno plačati, ali pa da mora skromen in skrben posameznik, ki alkohola niti ne pije, preko davkov financirati reševanje močno opitih voznikov iz ukleščenih vozil, ali pa da starši zaradi javnega šolskega sistema ne morejo uresničiti pravice do vzgoje in izobraževanja svojih otrok na način, ki bi bil skladen z njihovim verskim in filozofskim prepričanjem, ali pa da mora potrošnik kupovati dražji kruh kot rezultat višjih cen, ki so posledica državnih kmetijskih subvencij, sicer financiranih od taistih potrošnikov, ali pa da lahko na javnem drsališču, ki je sicer zgrajeno in vzdrževano z javnim denarjem, drsajo zgolj otroci, katerih starši lahko kupijo potrebno drsalno opremo, ali pa da lahko iz javne stanovanjske sheme ustrezno posojilo pridobijo zgolj tisti, ki so sicer sposobni pridobiti ustrezno dodatno komercialno posojilo oziroma imajo dovolj visoke prihodke, ki so jim omogočili varčevanje, ali pa da si lahko gledališke, glasbene ali umetniške prireditve, katerih ustvarjalci in stroški delovanja ustanov so sicer financirani iz javnega denarja, ogledajo le tisti, ki zmorejo tudi v kriznih časih plačati vstopnino, ali pa da ima mati šestih otrok z nizko plačo od zakonske beneficije predčasne upokojitve ob uveljavljanju otrok zgolj izjemno nizko pokojnino, ali pa da revna ženica, ki živi nekje v hribih od državnega lastništva največjih slovenskih bank nima drugega kot dolga, potrebnega pajdaške dokapitalizacije. Zmoti o socialni državi pritrjuje dejstvo, da državni intervencionizem v obliki vsakršne skrbi za posameznika ne nudi izključne oziroma primarne opore revnim in potrebnim, temveč tistim, ki so bolj sposobni uveljaviti svoja upravičenja na podlagi obstoječe ureditve oziroma ki imajo dobra poznanstva.

Na pot svobode

Socialna država utrjuje dvojno moralo, kar je moč utemeljiti z državnim intervencionizmom v zasebno lastnino. Vsakršen nedovoljen poseg na tuji zemlji za ureditev lastne komunalne napeljave oziroma robinhodovski rop banke s podaritvijo izkupička revnim je podvržen kazenskopravni obravnavi. Če isto stvar naredi politik pa ni nič narobe. Vsakomur je razumljivo, da še tako človekoljubna dejanja, ki niso podvržena lastnemu naporu, ki niso financirana iz lastnega premoženja oziroma ki niso sad lastne zavzetosti in predstavljajo poseg v zasebno lastnino drugega, niso dopustna. Demokratično izvajanje državne oblasti zgolj v formalnem smislu v svoji končni posledici lahko vodi v popolno izničenje svobode.

Ne glede na različne interpretacije vloge države v svobodni družbi in ne glede na moč korupcije in klientelizma v paternalistično skrbniški državi se konec takšne socialne države tudi v Sloveniji neizbežno približuje. Namreč zastonj kosila ni, aritmetike pa se ne da zaobiti.