Publikacije‎ > ‎2014‎ > ‎

HSH princ Michael iz Liechtensteina: "Država naj ne bo avtoriteta, ampak ponudnik storitev"

Avtor: Andrej Černic, Reporter
Dne: 4. maj 2014

Kneževina Liechtenstein je v osrčju Evrope, a kljub temu je za Evropejce neznano območje. Poznajo ga (kvečjemu) po gradovih, ki so zgrajeni v zanimivi hriboviti pokrajini. Kneževina zaradi monarhičnosti in dolge zgodovine knezov, ki sega na začetek 17. stoletja, ohranja prizvok epske antike. O realnejši in aktualnejši sliki te gorske državice smo se pogovorili s princem Michaelom iz Liechtensteina, bratrancem princa Hansa Adama, ki je danes prvi človek kneževine. Princ Michael je prejšnji teden sodeloval na ljubljanski konferenci »Free Market Road Show« v organizaciji društva Svetilnik. V pogovoru je spregovoril tudi o obtožbah širše evropske javnosti, da je kneževina Liechtenstein davčna oaza za prikrivanje lastništev in utajo davkov, ter se razgovoril o gospodarskih razmerah v Evropi.

Liechtenstein je državica v osrčju Evrope, o kateri pa ne vemo prav veliko. Kakšno vlogo lahko ima, čeprav spada med manjše države na svetu?
Smo člani evropskega ekonomskega območja in tudi za nas veljajo štiri temeljne svoboščine: prosti pretok dobrin, storitev, ljudi in kapitala. Nismo pa del EU. Tako je tudi z Norveško in Islandijo. Menim, da je pomembno, da obstajajo tudi tako majhne države, in to ne glede na njihovo ozemeljsko velikost: gre za pravico ljudi do samoodločanja.

Tako majhne države so zelo redke. Kakšna je njihova vloga? Kaj lahko doprinesejo Evropi?
Mi smo najbolj industrializirana država na območju EU. Prvo in najpomembnejše področje delovanja je proizvodnja: v tem sektorju je zaposlenih več kot 50 odstotkov ljudi. Zato imajo naša podjetja veliko dodano vrednost.

Kaj pa finančni sektor, po katerem je znan Liechtenstein. Koliko je odvisna vaša kneževina je od tega sektorja?
Finančni sektor je pomemben, zelo pomemben. A zavedati se moramo, da je za vsako državo primerno, da lahko računa na več gospodarskih sektorjev. V tem primeru si odvisen od vseh. Nevarno bi bilo, ko bi bil popolnoma odvisen samo od enega. Mimo vsega tega: da, finančni sektor je za nas zelo pomemben.

Omenili smo proizvodni in finančni sektor. Kateri so še drugi pomembni sektorji, na katerih sloni ekonomija vaše države?
Omenil bi še eno področje, ki pomembno vpliva na naše gospodarstvo: to so majhna podjetja. V gostinstvu, pa tudi v turizmu, čeprav nekoliko manj.

Drži podatek, ki ga pogosto omenjajo, da je v Liechtensteinu več registriranih podjetij kot prebivalcev?
Pri nas je veliko pravnih subjektov za zaščito premoženja. Če to upoštevamo, potem je odgovor na vaše vprašanje da. Več je registriranih pravnih subjektov kot ljudi, to drži.

A gre za pravne subjekte, ki dejansko nimajo zaposlenih?
Velika večina ima zaposlene, če govorimo o podjetjih. Obstajajo pa tudi fundacije, skladi in podobni registrirani pravni subjekti, ki so ustanovljeni za zaščito premoženja

Kaj pa finančni sektor? Mislim na banke in pravne subjekte, ki so najpogostejša tarča kritik drugih držav. Tuja javnost v njih vidi predvsem možnost za skrivanje premoženja in utajo davkov. Kako vi to ocenjujete?
Gre za kompleksno vprašanje, ki ima v načelu nerazumevanje vloge in vzroka nastanka teh pravnih subjektov. Ni res, da so vse strukture, ki delujejo v Liechtensteinu. nastale zaradi izogibanja davkom. Največkrat gre za pravno obliko »trustov«, ki segajo v tradicijo starega anglosaškega civilnega prava. Vloga »trustov« je bila zaščita in varovanje premoženja v zgodovinski perspektivi skozi generacije. To nima nič skupnega z utajo davkov. Res je, da se je v nekaterih primerih sistem zlorabljal tudi za nečedne namene izogibanja plačevanja davkov. Na tem področju pa je Liechtenstein opravil precej pomembnih korakov v smer transparentnosti. Vse bolj sodeluje tudi v debati o načinu izmenjave informacij. Osnova številnih registriranih pravnih oblik v Liechtensteinu je še vedno zaščita premoženja. Gre za povsem praktične probleme, ki se pojavljajo s premoženjem: zaščita premoženja ne pomeni neplačevanja obveznosti upnikom. Premoženje je lahko podvrženo ropom, obstajajo tudi ugrabitve zaradi premoženja, vključiti moramo nesoglasja med lastniki. Najbolj pogosti primeri so tisti, v katerih podjetnik postavi na noge močno podjetje in ne želi, da bi dediči oziroma njegovi potomci v pravdah to podjetje uničili. Gre torej za strukturo, ki pomaga zagotavljati dolgoročni obstoj premoženja in njegovo namenskost.

Lahko potem na te strukture gledamo kot na varnejšo banko?
Ja, nekako v tem smislu. Gre za to: premoženje je izpostavljeno velikim nevarnostim. V družinah, ki si lastijo to premoženje, pa ni prav pogosto velikega medsebojnega zaupanja. Nekaterim je všeč trošiti družinska sredstva, drugi imajo manj odgovoren pristop. To so notranje težave v vsaki družini. Obstajajo pa tudi zunanje težave: premoženje ustvarja zavist, lastniku premoženja lahko grozijo. Žal tudi ugrabitve ponekod spadajo v ta kontekst. S tega vidika je Liechtenstein porok za varnost, ker gre za zelo mirno državo. Mi želimo ljudem omogočiti, da dolgoročno legalno zaščitijo svoje premoženje. Mislim predvsem na stopnjo varnosti vaše države v primerjavi s tistimi, kjer je še vedno premalo demokratičnosti, zato so nevarnosti veliko pogostejše. Ugrabitve so pogoste dogajajo v nestabilni Latinski Ameriki. Težave s premoženjem in družinskimi prepiri so povsod. V kontekst vašega vprašanja spadajo bolj težave z ropi in ugrabitvami.

Pa spregovorimo nekoliko bolj poglobljeno o problemu, zaradi katerega je Liechtenstein pogosto tarča kritik: možnost prenašanja kapitala v vašo državo za skritimi lastniki.
Spet gre za dokaj kompleksno vprašanje. Živimo v času, ko ljudje pozabljajo, da ima vsak posameznik pravico do finančne zasebnosti. To, kar se danes dogaja v Evropi in širše po svetu, je izrazito v nasprotju s principom finančne zasebnosti. Vse bi moralo biti razkrito, vse bi moralo biti odprto. Tudi zakonsko določeni sistemi zaščite zasebnosti niso najbolj zaupanja vredni. To je splošni problem. To je bila premisa za odgovor na vaše vprašanje: nekateri izrabljajo pravico zasebnosti za izpeljavo kaznivih dejanj. V mislih imam predvsem pranje denarja. Lahko zagotovim, da je Liechtenstein skupaj s Švico že več let zelo pozoren na ta problem in se proti pranju denarja bojuje. Gre za zelo strogo regulacijo s precejšnjimi posledicami za prestopnike. To pa še ne pomeni, da so lastništva javna. Finančni posredniki imajo zelo stroga pravila pri zastopanju strank, da zagotavljajo neoporečnost posla in da preprečijo postopke pranja denarja. Druga plat medalje je seveda to, da so vsi, ki prenašajo svoje premoženje v Liechtenstein, osumljenci. Želja po skrivanju lastništva ne pomeni avtomatično tudi kaznivo dejanje. Zaradi peščice kriminalcev ne morete povprek obsojati vsakogar. Pri tem zastopam svoja liberalna stališča. Tudi dvomim, da bi razkritje lastništev lahko bilo tako zelo učinkovito, kot poudarjajo kritiki našega sistema. Še vedno obstaja na primer možnost ponarejanja listin. Liechtenstein je tudi že zagotovil, da se bo pridružil sistemu za avtomatično izmenjavo podatkov o davščinah. Kako bo to izpeljano in kako bo delovalo, ne vem. Tega nihče ne ve. Obstajajo nevarnosti, da bi se ta sistem spremenil v pravnega frankensteina. To je problem.

Pred leti sta Nemčija in Švica podpisali dogovor o izmenjavi podatkov o davkih. Kaj si mislite o tem?
Švica je res podpisala dogovor z Nemčijo, ki pa ni bil nikoli uresničen. Nemški parlament ga ni ratificiral. Sporazum je predvideval, da bi nemški državljani prijavili premoženje. Če tega ne bi storili, bi davke pobrala kar Švica v anonimni obliki. Nemci so hoteli imeti nadzor nad tem. To se kasneje ni uresničilo iz političnih razlogov.

Kako Liechtenstein ukrepa preventivno za preprečevanje izrabljanja možnosti skritega lastništva?
S tem se ukvarjamo že 20 let. Mi smo med najčistejšimi finančnimi državami na svetu. Vsak finančni posrednik mora natančno vedeti, kdo je njegova stranka, kako je ta stranka prišla do denarja in kako ga porablja. Vedeti mora, zakaj je posameznik svoja sredstva prinesel v našo državo. Finančne posrednike nadzoruje finančna služba, ki ima na voljo zelo stroga sredstva. Prestopnikom grozijo težke denarne kazni in kazenska odgovornost.

Kdaj morajo posredniki ali nadzorni organ odstopiti informacije drugim državam?
Če gre za kaznivo dejanje, so informacije predane tako, kot predvideva mednarodna praksa. Med drugim gre tudi za uporabo pravice »legal aid«. Liechtenstein je na tem področju uvrščen med najbolj učinkovite države v Evropi: drugod treba čakati na »legal aid« več mesecev, pri nas je ta storitev takojšnja. Če je zahteva utemeljena in smiselna, bodo podatki predani.

Je strategija o avtomatični izmenjavi podatkov o davkih, ki ste jo omenjali pred tem, lahko učinkovita, kako bi jo lahko dosegli?
Ta proces se je začel, čeprav ne vem, ali je bilo to prav nujno. Globalni pristop po mojem mnenju ni pravilen. Če neka država želi preprečiti utajo davkov, mora intervenirati sistemsko in poenostaviti plačevanje davkov. Bolj je sistem zapleten, bolj široko je območje sive ekonomije. Ne govorim nujno o kaznivih dejanjih, ampak bolj preprosto o sivi ekonomiji. Če je za opravljanje storitve potrebno preveliko število papirjev in je njihova pridobitev zelo zapletena, je poslovanje na črno nujna posledica vsega tega. Edini način za preprečitev utaje je bolj preprost sistem: ne trdim, da je treba nujno zmanjšati davčno breme, treba ga je poenostaviti. Za to ne potrebujemo globalnega sistema, ampak tekmovalnost med pravnimi sistemi posameznih držav. Če državljani plačujejo davke, morajo v zameno dobiti obljubljene storitve: če je to urejeno na sistemski ravni in deluje, plačevanje davkov ni več problem. Težav bi se bilo zato treba lotiti pri koreninah.

Liechtenstein je pri tem lahko zgled: nizke davčne stopnje, učinkovita in preprosta birokracija. Kako bi lahko vaš recept uresničile tudi druge evropske države?
Menim, da bi se tak sistem lahko uveljavil tudi drugod po Evropi. Naj ponovim: ne gre za količino davkov, ampak za poenostavljenje sistema in za državljanov občutek, da v zameno za davke dobi nekaj nazaj. Država naj ne bo avtoriteta, ampak ponudnik storitev. Davčnim prihodkom je treba dati vrednost, ki jo državljani vidijo in občutijo. Drugič, mi imamo referendume tudi o javnih financah. Zavedam se, da je to v večjih državah lahko zelo težavno. Ampak vzemite pri tem za zgled Švico in princip subsidiarnosti, ki ga vselej uporabljajo. Davki se določajo na krajevni ravni: tako je tudi za državljane lažje opaziti, kaj se dogaja z njihovim denarjem. Sklep: država naj bo ponudnik storitev, sistem naj bo enostaven, čim manj zakonov, ki pa morajo biti učinkoviti, pa dobro računovodstvo pri javnih financah. Evropske države imajo inflacijo zakonov in pri tem je podobno kot z denarjem. Če imamo inflacijo denarja, se izgubi njegova vrednost. Če imamo inflacijo zakonov, se prav tako izgubi njihova vrednost.

Katere države so po vašem mnenju najbližje temu idealu?
Država kot ponudnik storitev mora skrbeti za osnovne dobrine, ustvariti mora učinkovit okvir za delovanje. Švica je po mojem mnenju odličen primer tega.

Kaj pa Nemčija, današnja lokomotiva Evrope?
Nemčija je res vodilna država v regiji. Ne maram klasifikacij na tem področju v smislu, kdo je boljši od koga in kdo zaseda katero mesto na lestvici.

Kaj si mislite o pomanjkanju konkurenčnosti v Evropi? Je tudi odgovor na to vprašanje treba iskati v poenostavljanju birokracije in davkov ter v sistemu države kot ponudnika storitev?
EU ima veliko pozitivnih vidikov: v Evropi je zadnjih 70 letih večinoma bilo mirno. Izvzeti moramo tragedijo držav nekdanje Jugoslavije. Hkrati je Evropa dočakala tudi zelo močan razvoj gospodarstva in ekonomije. Drugo vprašanje pa je, kaj mora Evropa danes zagotavljati. Nedvomno je to svobodni trg, vse bolj tudi enotna varnostna, obrambna in zunanjepolitična strategija. Ob tem bi potrebovali veliko več subsidiarnosti, ki se ne ustavi samo pri nacionalnih državah, ampak se spusti tudi na manjše upravne enote in na krajevno raven. EU ima približno 170 tisoč strani pravil in regulacij – to je preveč. Zavedati se moramo, da bi lahko za »regulacijo« večine področij poskrbel prosti trg. Pa še ena težava: večkrat se dogaja, da nacionalne države prenašajo težave in probleme, s katerimi se nočejo spoprijeti, na višjo raven – v Bruselj. Veliko vprašanj, ki se potiskajo na raven EU, bi lahko rešili celo na regijski in krajevni ravni. Po drugi strani je EU zrcalna slika želja vlad posameznih držav, to je očitno tudi v dejstvu, da se politične sile posameznih držav pojavljajo v Evropskem parlamentu (EP). Na tak način EP ne izpolnjuje vloge protiuteži držav članic in posameznih vlad.

Kako gledate na izjemne razlike, ki so se v zadnjih letih, predvsem po začetku krize, pokazale med severnimi in južnimi evropskimi državami?
Težava je napačno razumljen princip konkurenčnosti v EU: konkurenčnost je mogoča samo ob enakih pravilih za vse udeležence. Severna Evropa ima bolj konkurenčno gospodarstvo od južne. Španija, Portugalska in Grčija so se pridružile EU z manj učinkovitim in manj produktivnim gospodarstvom. Ob tem so pridobile najbolj reguliran trg, kar je takoj izločilo iz sistema konkurenčnosti veliko proizvodnih obratov. Tretji korak: poceni denar, ki ga je ponujala EU, je njihovo gospodarstvo preusmeril v gradbeništvo. Šlo je za enake obrestne mere, kakršnih so bili deležni Nemčija in druge ekonomsko bolj stabilne države. Gospodarski razvoj držav Južne Evrope pa bi, nasprotno, potreboval manj reguliran trg in višje obrestne mere. V letih konjunkture sicer ne bi bilo vrtoglave ekonomske rasti, razvoj pa bi bil bolj racionalen – namesto pretežne usmeritve v gradbeni sektor bi se razvijala tudi druga področja. Francija je po mojem mnenju tudi pretirano regulirana država in je hkrati protekcionistična, zato je njena konkurenčnost upadla. Ne smemo posploševati, to mora biti jasno. Vsekakor imamo težave, ki sem jih naštel. Rešitev bi bila ohranjanje štirih temeljnih svoboščin Evropske unije in uveljavljanje načela subsidiarnosti. Če govorimo o Španiji, Portugalski, Grčiji, pa tudi Italiji, je problem pretirane regulacije tudi zgodovinski problem. Nobena od teh držav nima liberalne tradicije, s katero se lahko ponašajo Velika Britanija in severne države. Ne vem, če je popolnoma tako. Tudi Nemčija nima zelo liberalne zgodovine. Po drugi strani so bile liberalnejše vlade tudi v Španiji ali Italiji. Če bi Nemčija imela takšno regulacijo, kakršno je imela v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, tudi v petdesetih, bi povojne strme rasti ne bilo.

Je bil vstop v evroobmočje za Španijo, Portugalsko, Italijo in Grčijo morda prezgoden?
Težko je odgovoriti, ker so različne interpretacije. Po eni od teh, bi jim lastna valuta omogočila devalvacijo in posledično ohranjanje konkurenčnosti. V to pa nisem prepričan. Če državam ne daš možnosti devalvacije, prisiliš njihova podjetja, da postanejo bolj konkurenčna. Če povečuješ konkurenčnost z zmanjševanjem vrednosti valute, ne povečuješ produktivnosti. Če pa želiš dolgoročno konkurenčnost v gospodarstvu, je treba postaviti temelje za produktivnost.

Devalvacija je bila v Italiji le nekaj let pred vstopom v evroobmočje. V prvi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja je lira zelo izgubila vrednosti, predvsem proti nemški marki.
Drži.

Kako realno je tveganje, da bi nekatere članice iz evroobmočja izstopile?
Mislim, da se ta nevarnost oddaljuje. Nekaj časa je bil poudarjen problem Grčije kot kandidatke za izstop. Danes pa ne več: program restrukturiranja je za države, ki so mu bile podvržene, že svojevrsten stečaj. Izhod z evroobmočja je dokaj oddaljena možnost.

Je evro premočna valuta za evropske države?
Mislim, da ne. Evropa ima še vedno dober izvoz. Problemi Evrope so vezani na hipertrofično regulacijo. Podpiram tudi idejo, da bi Evropa del proizvodnje selila v tujino in tako spodbudila nove trge. Evro ni premočna valuta, to ni najhujši problem EU.

Vprašanje sem postavil tudi zato, ker to strategije že precej dolgo uporablja najbolj hitro vzpenjajoče gospodarstvo v tem trenutku, Kitajska. Njihov juan je v bistvu pod realno vrednostjo in ga na tem nivoju tudi vzdržujejo.
Kitajska strategija je del konflikta z ZDA. Najbrž je samo kratkoročna poteza, ker bi dolgoročno Peking verjetno rad ustvaril močno notranje povpraševanje. Poglejmo nasproten primer: Švico in njen frank, ki je zelo očitno precenjen. To sili švicarska podjetja, da so čim bolj konkurenčna. Pa pomislite samo na to, koliko ljudi si želi v Švico.

Ali bi lahko močan evro »prisilil« evropska podjetja, da postanejo konkurenčnejša?
Ja, a EU bi morala biti bolj odprta inovacijam, bolj pripravljena na tveganja in manj regulirana. Vračamo se k principom prostega trga. Intelektualni potencial v Evropi je izjemen: imamo izredne univerze, nadpovprečno izobražene ljudi. Zaradi tega bi morala Evropa biti na vodilnih mestih med prvimi ekonomskimi silami na svetu.

Kolikšna je nevarnost bega možganov iz Evrope?
Bolj kot beg možganov je za Evropo nevarno dejstvo, da velik del intelektualnega potenciala ni primerno izkoriščen: tudi za to sta po mojem mnenju glavna krivca nadpovprečna regulacija in nepripravljenost na vsakršno tveganje. Vidimo mlade, ki Evropo zapuščajo, ne vidimo pa tistih intelektualcev in strokovnjakov, ki so še vedno tukaj, a niso izkoriščeni. Ljudje so zaradi tega frustrirani in se predajajo malodušju.

Je torej frustracija posledica dejstva, da podjetniški svet in splošneje družba nista sposobna kar najbolj izkoristiti njihovih zmožnosti?
Ker smo tako hiperregulirani, je inovacija nemogoča. Drugič, novosti in nove ideje so pogosto obsojene na propad. Postali smo tako »alergični« na tveganje, da ne dopuščamo možnosti, da bi katera od podjetniških zamisli propadla. Vsak zamisel in vsak načrt, ki se ne realizira, pomeni za podjetnika črn madež v njegovi karieri. A tega nismo pripravljeni sprejeti.

Ko govorite o inovacijah, mislite na področje inovacijske tehnologije ali tudi na druge sektorje?
Inovacije lahko ustvarjamo na vsakem področju. To je lahko področje biologije, medijev, produkcijske verige. To je danes najbolj dinamična veja inovacij. Največji problem so postopki pri ustanavljanju podjetja. Govorim o registriranju podjetja, o zakonodaji, ki to plat ureja, o stroških pri zaposlovanju. Podjetnik se torej ne more posvečati svojemu poslu, ampak veliko »stranskim vprašanjem«.

Skleniva pogovor s pogledom na Jugovzhodno Evropo in posebej na Slovenijo. Kako ocenjujete razmere na tem območju, posebno v naši državi?
Slovenija je imela dobra podjetja. Tudi v tem primeru so se po mojem mnenju pojavile težave s sposojanjem poceni denarja. Prepričan sem tudi, da je Slovenija sposobna izvleči se iz težav. Ko govorimo o Jugovzhodni Evropi, govorimo o zelo raznolikem območju, ki je deloma v EU in deloma zunaj nje. Stabilna in mirna Jugovzhodna Evropa je ključnega pomena za celotno staro celino. Zagotavljanje miru bi moralo biti eno izmed primarnih skrbi EU na tem območju.

Tudi v Sloveniji se ubadamo s problemom pretirane regulacije, pomanjkanja privatizacije, pretirane prisotnosti države v gospodarstvu. To so tudi primarni vzroki za ekonomsko krizo Slovenije.
Država mora skrbeti za okvir, znotraj katerega se podjetja in gospodarstvo razvijajo. To ne pomeni vzpostavljanje srednjeročnega načrtovanja za štiri leta. Strategija bi morala upoštevati dolgoročno rast in razvoj podjetniškega sektorja. Država bi morala podjetnikom omogočiti dolgoročni razvoj in jim dopustiti potrebno svobodo v ekonomskem smislu.

Intervju je bil objavljen v tedniku Reporter dne 18. aprila 2014.

Komentarji