Publikacije‎ > ‎2014‎ > ‎

Šušteršič: "Liberalizem ne gre enačiti z egoizmom"

Avtor: Matic Kocijančič, Pogledi
Dne: 15. december 2014

Janez Šušteršič, nekdanji finančni minister, ekonomist in univerzitetni profesor

Kaj je liberalizem?

Zame je liberalizem pogled na svet, ki izhaja iz osnove, da so ljudje svobodni in da sprejemajo svoje lastne odločitve. Svobodni so v tem smislu, da lahko sami po svoji presoji skrbijo zase, za svoje interese, za tisto, kar jim je pomembno v življenju. Pri tem imajo pravico, da drugi ljudje ne posegajo v njihovo svobodo, seveda pa tudi sami ne smejo posegati v svobodo drugih. Iz te osnove je mogoče izpeljati marsikaj. Filozofsko, politično, ekonomsko doktrino. S to definicijo bi se najbrž strinjal marsikdo, je pa res, da obstajajo zelo različni ljudje z zelo različnimi pogledi, ki se vsi imenujejo liberalci. Ne samo pri nas, ampak po vsem svetu. Tukaj je precej pojmovne zmede, a tega ne bi smeli razumeti kot problem. Pravi liberalec bo tako ali tako rekel, da ne sme imeti monopola nad ničemer, tudi ne nad uporabo neke besede. Lahko pa to pojasnimo in prav bi bilo, da se naučimo med različnimi pozicijami ustrezno razločevati.

Ali vseeno lahko govorimo o pristnejših in manj pristnih liberalnih pozicijah?

Nesmotrno se mi zdi govoriti o pristnosti in nepristnosti posameznih doktrin. Treba je preprosto pojasniti, od kje kdo izhaja. Jaz in kolegi, ki podobno razmišljajo, bi rekli, da izhajamo predvsem iz tradicije klasičnega liberalizma. To je izraz, ki označuje zlasti škotske filozofe 18. stoletja. Če potegnemo ta lok še naprej, mi je osebno blizu razvoj liberalne misli, ki ga je naredila t. i. avstrijska šola v ekonomiji: Mises, Hayek, Rothbard. Med njimi so tudi razlike, predvsem v stopnji neposrednosti in radikalnosti. So pa seveda tudi drugi tokovi, ki so se razvili iz liberalnih osnov. V ZDA je navsezadnje leva stranka tista, ki se imenuje liberalna. Američani, ki jim je blizu avstrijska šola – s tem sem se dodobra seznanil, ko sem bil na konferenci Mont Pelerin Society, ki jo je ustanovil Hayek takoj po drugi vojni –, ves čas poudarjajo, da so liberalci »v evropskem smislu«. Evropejci pa govorimo, da smo liberalci »v klasičnem smislu«. Zato se mi zdi pomembno, da se te stvari jasneje opredelijo.

Kateri je ključni vidik liberalizma, ob katerem se najprepoznavnejše pozicije formirajo in vzpostavijo medsebojne razlike?

Ključni vidik – ki se razteza na vsa področja družbe – je vprašanje odnosa do države. Kaj država sme, kaj država mora, česa država ne sme. Kaj ji je dopuščeno in kaj ne. Imamo sicer cel diapazon pogledov, ampak nekdo, ki z državo v osnovi nima nikakršnega problema, je po mojem težko liberalec. To ne pomeni, da smo liberalci edini, ki imamo problem z državo. Marksizem ima velik problem z državo. Vidi jo sicer v vlogi vladajočega razreda, izkoriščevalcev, ampak še vedno predvsem kot orodje nekoga, ki ima ekonomsko moč. V liberalizmu je nekaj, kar je po občutju podobno marksizmu. Tudi mi vidimo državo predvsem kot orodje interesnih skupin; tudi podjetij, ki želijo privilegiran položaj na trgu, kar seveda ni v redu in ni liberalno. Skratka, ne zatiskamo si oči pred zlorabami, ki izhajajo iz premočne države oziroma iz t. i. ugrabitve države.

Pojma »konservativno« in »liberalno« tako v vsakdanjem jeziku kot tudi v žargonu politične teorije pogosto nastopata kot protipomenki. Sami ste kritični do liberalizma s socialnimi konotacijami, v njem vidite pojmovno »mineštro«. Gre za »mineštro« tudi pri – v naših krajih vse močnejših – povezavah med ekonomsko liberalnimi in kulturno konservativnimi tokovi?

Delno gotovo. Treba je vedeti, da konservativne politike niso bile vedno liberalne v ekonomskem smislu. Povezava med konservativnostjo in korporativizmom, državnim upravljanjem podjetij in poudarjanjem nacionalnega interesa v ekonomiji je zgodovinsko zelo močna. Sploh zato, ker pri desnih politikah v ospredje hitro pridejo nacionalne vrednote. Je pa res, da se je konservativizem spremenil. Stranke, ki so vrednostno precej konservativne, danes na področju ekonomije praviloma prej zagovarjajo liberalne rešitve kot pa leve stranke. Če npr. primerjate NSi, ki je vrednostno konservativna stranka, z našimi levimi liberalnimi strankami, je čisto jasno, kdo je ekonomsko liberalnejši. Tu lahko prihaja do nekega sodelovanja med konservativci in liberalci, zlasti v trenutkih, ko se vsem skupaj zazdi, da so ključni ravno gospodarski problemi.

Pa je politične opcije mogoče zbliževati le v odnosu do ekonomije? Kako vidite razlike na tistih področjih, kjer so stališča liberalcev in konservativcev diametralno nasprotna?

Liberalci se seveda od konservativcev pogosto bistveno razlikujemo glede vrednostnih vprašanj in vprašanj o svoboščinah na številnih neekonomskih področjih. Splav, uporaba drog ipd. Liberalci smo pri takih stvareh navadno tolerantnejši, konservativci bistveno manj. Kljub temu pa mora tudi liberalizem v neki točki odgovoriti na vprašanje morale. Če izhajaš izključno iz načela, da so ljudje svobodni, ne smejo pa posegati v svobodo in pravice drugih, hitro naletiš na kar nekaj problemov: kako preprečiti zločine, kraje, umore ipd.; kako lahko družba funkcionira na osnovi tržne menjave; kakšni so odnosi med ljudmi, kadar minimiziramo vlogo države (še posebej, če so ljudje v tej družbi običajno pričakovali, da bo njihovim odnosom okvir postavljala ravno država). Zelo veliko liberalcev zato pride do odgovora, da morajo vseeno veljati jasne etične norme, ki jih ljudje spoštujejo. Ko se Hayek vpraša, kako se te etične norme obnavljajo in prenašajo med rodovi, pride nazaj do stvari kot so tradicija, izročilo, socializacija, prenos kulturnih vzorcev. Pri tem ima pomembno vlogo tudi religija. Ne v smislu verjetja, ampak predvsem kot nečesa, kar te vrednote prenaša in ohranja. To ni edini možen pogled, je pa tu gotovo druga pomembna stična točka med liberalizmom in konservativizmom.

Se ekonomski liberalizem ustrezno sooča s problematiko revščine in družbene neenakosti? Ali bi družba, ki bi se ravnala po opisanih liberalnih ekonomskih načelih, ustrezno poskrbela za svoje najšibkejše?

To je vsekakor relevantno vprašanje. Obenem pa je veliko vprašanje tudi to, kdo je to dolžan poskrbeti za manj premožne in s kakšno legitimnostjo. Liberalizma seveda ne smemo enačiti z individualizmom ali celo egoizmom. Liberalizem nikjer ne pravi, da morajo ljudje skrbeti le zase ali biti egoisti ali da ne smejo, če se tako odločijo, biti družbeno aktivni ali dobrodelni. Pravi samo, da imajo tudi pravico biti egoisti, če se tako odločijo in jim to njihova osebna morala dopušča. Liberalizem torej vprašanje zastavi na nasprotnem koncu – ne kaj je družba »dolžna « narediti, da bi pomagala najrevnejšim, ampak se vpraša, kdo ima pravico, da nekomu prisilno vzame del njegovega pošteno pridobljenega dohodka ali premoženja, da bi z njim pomagal neki tretji osebi. In edini logično dosledni odgovor je, da nihče oziroma da se svojemu dohodku v korist drugega lahko odreče le vsakdo sam. To pa je seveda zelo neprijeten odgovor, ki poruši temelje samoumevnosti socialne države. Če to vlogo prevzame država, vsaj delno izrine zasebne socialne pobude in obenem prej ali slej začne početi stvari, ki so povsem neracionalne. Ne zagovarjam sveta, v katerem nekateri umirajo od lakote, drugi pa so neskončno bogati; država se mi preprosto ne zdi najbolj primeren instrument za preprečevanje takega sveta.

Intervju je bil prvotno objavljen v Pogledi dne 5. decembra 2014.

Komentarji