Publikacije‎ > ‎2015‎ > ‎

Zaslepljenost z minimalno plačo

Avtorica: mag. Tanja Porčnik, Svetilnik
Dne: 13. januar 2015

Tako med političnimi odločevalci kot v javnosti je minimalna plača eden najbolj priljubljenih ukrepov države v boju proti revščini. Vendar ni vse zlato, kar se sveti.

S 1. januarjem 2015 je Nemčija uvedla minimalno plačo, bolj natančno minimalno urno postavko 8,5 evra, to podpira kar 85 odstotkov Nemcev. Minimalna plača je za podpornike pomoč najrevnejšim, nizko kvalificiranim in mladim brez delovnih izkušenj, kot tudi priložnost, da se zaradi povečane potrošnje oživi gospodarstvo. Drugi pa svarijo pred nasprotnimi učinki, saj se bodo delodajalci znašli v položaju, ko bodo za obstoj svojega podjetja primorani zvišati cene svojih izdelkov. To bo med drugim zmanjšalo njihovo konkurenčnost, udarilo po žepu potrošnike in vodilo v inflacijo ali v zmanjšanje stroškov dela, to pa bo povečalo brezposelnost, in to predvsem med tistimi, ki naj bi jim minimalna plača pomagala. Obenem z minimalno plačo nastanejo negativne posledice za gospodarstvo, ker ustvari manj, a tudi za državno blagajno, ker se v njo steče manj. Nič ni zastonj; tudi pri minimalni plači mora nekdo na koncu poravnati račun.

Analiza več kot sto primerov minimalne plače, ki sta jo naredila Neumark in Wascher, osvetli negativni učinek minimalne plače na število zaposlenih na državni ravni, kjer najkrajšo potegnejo nizko kvalificirani delavci. Avtorja tudi poudarita, da med vsemi analizami učinkov minimalne plače ni niti ene, ki bi dokazala pozitivni učinek minimalne plače na število zaposlenih na državni ravni. Če povedano uporabimo za Evropsko unijo, so dejstva naslednja: stopnja brezposelnosti je občutno višja v državah članicah z minimalno plačo, stopnja brezposelnosti pa je med mladimi v državah članicah brez minimalne plače 19-odstotna, z njo pa kar 28-odstotna.

Dejstvo je, da zaradi minimalne plače zaposlitve ne bodo izgubili tisti, ki ob svojem delu ustvarjajo visoko dodano vrednost oziroma so najbolje plačani na trgu, v Sloveniji so to odvetniki, inženirji, piloti, kirurgi, borzni posredniki in računovodje. Zaradi minimalne plače bo nujno odpuščanje med šiviljami, čistilkami, zidarji, varnostniki, prodajalci v trgovinah, kurirji, poštarji in komunalnimi delavci. Tisti, ki s svojim delom ustvarijo najvišjo dodano vrednost, bi trepetali pred izgubo delovnega mesta komaj takrat, ko bi se minimalna plača zvišala na nivo, ki bi presegal njihov dohodek, to je v primeru najbolje plačanih kirurgov 10.000 evrov na mesec. Za najšibkejše je vznemirljivo tudi to, da se z minimalno plačo naredi premik delovnih mest v smeri višje kvalificiranih in bolj izkušenih delavcev, zato se postopoma zmanjšuje delež delovno intenzivnih podjetij in panog, saj postane ekonomsko smotrno vlagati v tehnologijo in kapital namesto v ljudi.

Posledice minimalne plače so kristalno jasne, zakaj tega ne vidi javnost? Razlog je v tem, da peščica posameznikov, katerim se dohodek s tem ukrepom poveča, vsak mesec črno na belem vidi to spremembo, medtem ko tisti, na katere se je prenesel strošek tega ukrepa, stroška ne vidijo oziroma ne vedo, da je njihova denarnica tanjša prav zaradi minimalne plače. Če se je delodajalec zaradi ukrepa minimalne plače odločil podražiti svoje izdelke na trgu, bodo stroške občutili predvsem potrošniki. Če pa se je delodajalec odločil za zmanjšanje stroškov dela, bo to udarilo tiste, ki bodo izgubili delovno mesto; tiste, ki ga ne bodo dobili, ker si tega delodajalec ne more več privoščiti; tiste, ki se jim bodo zmanjšale ugodnosti iz delovnega razmerja, kot je brezplačno ali cenejše parkiranje, prehranjevanje, varstvo otrok in rekreacija med delovnim časom; tisti, ki jih bo zadelo znižanje ali ukinitev dodatka za delovno dobo, stalnost, nočno delo, deljeni delovni čas, pripravljenost na poziv, dvojezičnost, delo ob nedeljah in med prazniki; tisti, ki se jim bo zmanjšal letni regres, in še bi lahko naštevali.

Če bi bila minimalna plača rešitev, bi jo s 789,15 evra, kot trenutno znaša v Sloveniji, zvišali na 10.000 evrov. Nenadoma bi bili vsi zelo bogati. Za to, od kod bi ta denar prišel, se pač ne bi zmenili in bi naprej živeli v iluziji, da smo si ga prislužili z delom. Vendar je to pravljica za tiste, ki so naivni ali nočejo videti realnosti.

Minimalna plača torej ni rešitev za razbolelo evropsko gospodarstvo. Reši ga lahko le liberalni trg dela, kjer je zaposlitev rezultat prostovoljnega dogovora med delodajalcem in delodajalcem. Vzpostavitev liberalnega trga dela ni samo optimalna ekonomska rešitev, temveč tudi edina moralno sprejemljiva. To pa zato, ker minimalna plača ne prestane preskusa moralnosti v trenutku, ko je zaradi nje nedolžna oseba imela škodo ali bila prisiljena narediti nekaj proti svoji volji. V liberalni družbi, kjer je svoboda posameznika podlaga družbenih razmerij in institucij države, nima nihče pravice prisiliti koga, da sprejme delo, nihče pa nima pravice prisili delodajalca, da koga zaposli. Delodajalec izplača plačo, za katero se je dogovoril izključno z delojemalcem, in kaže vrednost, ki jo delojemalec ustvari na delovnem mestu. Če bi delodajalec izplačeval plačo, ki bi bila višja od vrednosti, ki jo delojemalec ustvari na delovnem mestu, bi s tem podjetju povzročil izgubo. To pomeni: če je minimalna plača višja, kot je vrednost opravljenega dela delojemalca, bo delodajalec potisnjen v položaj, v katerem bo za preživetje podjetja primoran odsloviti to osebo.

Na liberalnem trgu dela vloga države ni arbitrarno določanje minimalne plače, temveč samo to, da hitro in ustrezno kaznuje kršitelja dogovora med delojemalcem in delodajalcem. Ko bo slovenska država začela opravljati to svojo primarno in legitimno funkcijo, ne bomo več priča razrasli praksi kratenja pravic delojemalcev, ki za opravljeno delo ne prejmejo plačila ali zanje niso plačani prispevki, zavarovanje, dodatki in drugo, kar je obljubil delodajalec. Obenem od države in njenih ustanov pričakujemo, da smo pred njimi vsi enakopravni, to pomeni, da ena skupina državljanov ni privilegirana na račun drugih.

V liberalni družbi pridobijo delojemalci, delodajalci, gospodarstvo in državna blagajna. Z uvedbo minimalne plače vsi ti izgubijo, medtem ko peščica delojemalcev pridobi. Politični dogovor o minimalni plači, ki je bila v Nemčiji cena za prevzem oblasti koalicije krščanskih demokratov in socialdemokratov, ni samo korak v manj liberalno družbo, ampak tudi udarec lastnemu gospodarstvu. To bomo sčasoma čutili tudi Slovenci, a kaj ko bo vzročno povezavo le redkokdo naredil.

Prispevek je bil prvotno objavljen kot kolumna v Revija Reporter dne 13. januarja 2015.