Publikacije‎ > ‎Članki‎ > ‎

Čigav interes je javni interes?

Avtor: Alen Alexander Klarić, Svetilnik
1.2.2016

Vprašanje javnega interesa, je vprašanje njegovega obstoja. Je vprašanje, ki se nanaša na sam izvor besedne zveze in interesa, ki se skriva za na videz altruističnim geslom. Ker je osebni interes nujen atribut človekovega obstoja, saj je človek bitje, ki si a priori želi dosegati realizacijo svojih potreb, je nespametno domnevati, da javni interes ni podvržen interesu nekoga, za namen nečesa.

Seveda se o javnem interesu lahko razpravlja na različnih ravneh. V javnem interesu mora delovati javni sektor, obstajajo društva, ki delujejo v javnem interesu, zakoni, ki določajo kako se javni interes na različnih področjih uresničuje, in tako dalje. V tem razmišljanju se posvetimo samemu izrazu in pomenu, ki se skriva za njim. Javni interes je najprej politični izraz, ki promovira določene ideje in določenih ne, šele nato pravno-formalna institucija, ki ji lahko ustrezamo, ali ne.

Javni interes je pogojen z javno koristjo – izvajati se mora na podlagi dejstva, da 'javnost' (t.j. družbena celota v dani državi) doživi izboljšanje situacije, ki jo zakonodaja sprejeta na podlagi ustreznosti javnemu interesu, ureja. Dejstvo, da je potrebno interes imenovati kot 'javni', mora po logični nujnosti biti poseldica dejstva, da torej obstaja še nek drug interes – brez omahovanja lahko zaključimo, da je to njegovo nasprotje – privatni interes.

Dokaj hitro smo prišli do avto-ironičnosti besedne zveze javni interes: pomenila naj bi tisto, kar je obče, vendar že njen obstoj predpostavlja izvzetost svojega nasprotja – zasebnega interesa. Če torej javni interes ni v službi vsakega od nas, je potrebno ugotoviti, komu služi.

Nikakršna skrivnosti ni, da demokratični politični sistemi niso podstat pravičnosti. Nikakor ne trdim, da je doseganje pravičnosti uspelo kakšnemu drugače strukturiranemu političnemu sistemu. Razlog je preprost. Pravičnosti na državni ravni ni mogoče urejati. Pravice za več milijonov ljudi v enem zamahu ni mogoče zagotoviti. Razlog tiči ravno pri interesu. Dejstvo, da ima vsak posameznik svoj etični kodeks, ki ga vodi do individualnih interesov, pomeni, da mora imeti svobodo ravnanja v skladu s svojim interesom. Če mu je na voljo slednje, si lahko zagotovi izid, ki ga bo razumel, kot pravičnega. V kolikor je njegovo ravnanje za doseganje cilja zamejeno, ali se o tem odloča na kolektivni ravni odločanja, se bo z vsakim novim človekom, ki bo poskušal zagotoviti pravičen razultat za posameznika, posameznikov cilj zdel vedno bolj oddaljen.

Odgovor na ta 'demokratični paradoks' ni več demokracije, temveč manj. Obstajajo interesi, ki so skupni vsem racionalnim posameznikom. To je na primer interes po preživetju, interes po ohranjanju zasebne lastnine, interes po varnosti. Nikakršnega razloga ni, da bi se na primer razpravljalo o tem, ali je v javnem interesu kaznovanje morilcev. Zato ob takih vprašanjih le redko zasledimo uporabo te besedne zveze, pa tudi redkokje bi lahko brali o takem preizpraševanju. To je eden izmed dokazov, da je to interes, ki je obče podprt, ki ga ni potrebno dokazovati, kot javnega ali zasebnega. To je primer, ko velja, da je skupek zasebnih interesov zares vseobsegajoč.

Taisto ne velja za domnevni 'javni interes'. Politična raba izraza je nič drugega kot odsev boja za oblast. Je odraz tekme za moč med tistimi, ki trdijo, da delujejo v javnem interesu, za namen razvrednotenja argumenta drugega, čigar interes naj bi bil (le) zasebni in s tem škdoljiv za množico, ki ga obdaja. Vzemimo za primer podjetje, ki za svoje delovanje porabi velike količine energije ter v okolico sprošča velike količine svetlobe tudi v nočnih urah. V dani situaciji je prisotna "zelena" stranka, ki si želi pridobiti volilce v občini, kjer podjetje obratuje, ter izpostaviti škodljivost obratovanja podjetja za sokrajane in okolje. Glede na trend in ideologijo okoljske varnosti, ki je venomer v prid anti-industrijskim interesnim skupinam (lobijem), lahko svoj cilj upraviči kot skrb za skupno dobro in ga tako postavi pod varno okrilje javnega interesa. Njihova ideologija jim dopušča, da zaradi prevelike porabe energije podjetje ne ustreza modelu trajnostnega razvoja, velike količine svetlobe v nočnih urah pa povzročajo škodo pticam selivkam, za katere je znano, da jih na njihovih poteh lahko zmedejo umetni viri svetlobe v nočnih urah. Vodstvo podjetja in njegovi zaposleni so druga stran zgodbe. Njim pritiče le zasebni interes. Interes po ohranitvi zaslužka vodstva ter interes dolgoletno zaposlene gospe, ki jo skrbi, da podjetje nima sredstev za obratovanje v skladu z zelenimi standardi, v kolikor ne zmanjša svoje delovne sile.

Če bi zakonodaja ali zgolj ekstenziven pritisk povzročila propad podjetja, ali potrebo po odpuščanju, bi se delovanje za doseganje cilja politične stranke preoblikovalo v javni interes. Nikakor ne dejansko, saj bi oškodovani še vedno nosili breme zatrte možnosti doseganja zasebnega interesa, pač pa politično in idejno.

Pri tem moramo ostati previdni, da skupinam pritiska, ki cirkulirajo okoli 'rešitve v javnem interesu', ki jo promovirajo, ne pripišemo absolutnega vedenja in poznavanja dejanskih razmer na področju, ki ga želijo reformirati. Njihova realnost služi njihovemu interesu. Nikakor ne moremo pravičnosti odločanja in deklariranja občega interesa utemeljevati po načelu številčnosti reprezentacije. V imenu javnega interesa človeštvo ni zagrešilo le majhnih zamejitev svobode posaemznika, pač pa veliko več. Izkoriščanje tega nadvse hipokritično altruističnega izraza je na plečih dominantnega obnašanja večine nad manjšino. Besedna zveza javni interes je le estetska verzija diktature večine. V imenu javnega interesa sta propaganda in indoktrinizacija večine (v ekstremnih primerih tudi manjšine), skupnosti z različnimi interesi, pripeljali do kratenja človekovih pravic in v žalostnih poglavjih zgodovine tudi do grozljivih scenarijev, kjer so izven javnega interesa pristala celo življenja celih etničnih skupnosti.

Pridih ekstremizma v zapisanem je posledica zgolj tega, da živimo v času in kraju, kjer razsvetljenstvo in racionalnost nista popolnoma izumrla. Nikakor pa to ni veljalo za vse in v vseh obdobjih zgodovine. Do kakšnih razsežnosti gre manipulacija maškarade ciljev za javnim interesom, je vprašanje mnogih dejavnikov. Velja pa, da je obstoj institucije javnega interesa povod za boj med interesnimi skupinami in skupinami pritiska, ki želijo zanihati tehtnico politično pravičnega v svojo smer, da bi pobrali sadove državnega proračuna.

Tako, kot je družba le skupek inviduumov, je javni interes lahko le skupek individualnih zasebnih interesov. Vsakdo, ki trdi, da je moj ali vaš interes tudi javni interes, je izrabil trenutek nezmožnosti ugovora posameznika ali manjšine, da si zagotovi svoje mesto na piedestalu družbene volje, ki bo tokrat služila njemu. Boljšega izgovora za svoja dejanja, si človek skorajda ne more izmisliti.

Članek je bil objavljen v zimski številki revije Razpotja dne 29.1.2016.