Publikacije‎ > ‎2011‎ > ‎

Ali je slovenski kazenskopravni sistem zrel za novo paradigmo?

Avtor: dr. Anže Burger, Svetilnik
Dne: 9. januar 2011
 
Za Slovenijo ne moremo reči, da je pravna država, saj so kršene osnovne predpostavke vladavine prava, kot so sojenje v razumnem roku (po podatkih Svetovne banke traja povprečni spor v Sloveniji kar 1290 dni, v Singapurju 150, na Norveškem 280, v ZDA 300 dni), enakost pred zakonom in neodvisnost sodstva (glej na primer intervju z vodjo gospodarskega oddelka ljubljanskega okrožnega sodišča Darjo Novak Krajšek v Dnevniku 12.4.2008). Med sodniki očitno vlada popolno nerazumevanje vloge prava v družbi, saj se neprestano zatekajo v udobno zavetje pravnega pozitivizma, ločenega od vseh nravstvenih temeljev in etike. Na gospodarskem področju je takšen modus operandi slovenskega sodstva omogočil neovirano nelegitimno prisvojitev lastnine v času tranzicije, nekaznovano omejevanje konkurence, zlorabo notranjih informacij in malih delničarjev ter neverjetno plačilno nedisciplino. Slednje še poslabšuje gospodarsko klimo, odvrača posameznike od podjetništva, saj še dodatno povečuje tveganje, in na agregatni ravni zavira prestrukturiranje gospodarstva.
 
Predlogi za rešitev:
  • Sodniki morajo začeti soditi v duhu zakona in ne po črki zakona, tako kot nobena pogodba ni popolna, tudi noben zakon ne more biti.
  • Sodniki morajo prevzeti dolžnosti, ki jim jih nalaga njihov poklic, da so torej moralna avtoriteta in ne črkobralski roboti. Naloga sodnega sistema mora postati zaščita posameznikovega življenja, svoboščin in lastnine.
  • Načelo, da je bolje sto oproščenih kriminalcev kot en po krivem obdolžen je popolnoma zmotno in z njim morata pravni fakulteti prenehati indoktrinirati študente. -Postopkovne nepravilnosti ne smejo vplivati na razplet sodnega procesa, pač pa morajo biti strogo in ločeno kaznovane zunaj osrednjega postopka.
  • Primere je potrebno kategorizirati po oceni storjene škode in bagatelne primere razrešiti že na prvi stopnji brez možnosti pritožbe, ostale primere pa morajo višjestopenjska sodišča v primeru pritožbe dokončno razrešiti brez vračanja na nižjo stopnjo.
  • Sodišča morajo organizacijsko voditi profesionalni upravitelji, tako kot farmacevtska podjetja vodijo managerji in ne biokemiki. Upravitelji ne smejo posegati v vsebinske zadeve primerov, morajo pa poskrbeti, da sodni postopki tečejo hitro in učinkovito ter da so sposobni zaposleni nagrajeni, neučinkoviti pa ustrezno obravnavani.
  • Odpraviti trajni mandat sodnikom in jih nagrajevati tudi na podlagi ažurnosti in številu nerešenih zadev.
  • Določitev višine obvezne povrnitve nastale škode mora biti primarni cilj sodnikov, ne pa stvar neobveznega vzporednega civilnopravnega postopka; zaporna kazen je sekundarnega pomena. O tem bom govoril več v nadaljevanju.
Kazensko pravo v Sloveniji doživlja svojo najnižjo točko in prišlo je tako daleč, da je sodni sistem izgubil vso legitimnost v očeh javnosti, hkrati pa se nanj vršijo škodljivi in nedopustni politični pritiski. Kljub slovenskim tranzicijsko specifičnim problemom v sodstvu, se je potrebno zavedati, da kazenskopravni sistem tudi v razvitih demokracijah doživlja zadnje vzdihljaje paradigme, ki je zahodnemu svetu vladala več kot 900 let. Dosedanja utemeljitev primernosti kaznovalne paradigme je temeljila na naslednjih argumentih: prvič, kazen preprečuje bodoče potencialne prekrške obsojenih; drugič, kazen omogoča rehabilitacijo storilcev kaznivih dejanj; tretjič, kazen s slabim zgledom odvrača ostale državljane od kaznivih dejanj; in četrtič, kazen je lahko opravičena kot cilj sam po sebi. Kriza kazenske paradigme ima korenine v propadu dveh nosilnih stebrov: moralne legitimnosti in praktične učinkovitosti. Na strani moralne legitimnosti je potrebno spomniti, da je v srednjem veku kazenska paradigma zamenjala predhodno obliko odškodninskega sistema, ker so kazni služile vladarjem za izkazovanje nadvlade in sejanje strahu. V današnjem sekularnem svetu tovrstna avtoriteta izgublja na kredibilnosti, saj so vedno močneje izražene težnje po svobodnem delovanju posameznikov pod pogojem, da ne kršijo pravic ostalih. Ta tendenca se kaže na primer v spremembi odnosa do uporabe drog in pornografije, kjer sicer nihče ne trdi, da so omenjene stvari dobre, vendar pa v primeru neobstoja žrtve država ali skupnost ne sme posegati v miroljubno delovanje posameznikov, ne glede na moralno vprašljivost njihovega početja. Drugi nosilni steber kazenske paradigme – praktična učinkovitost – se ruši, ker ne zagotavlja primerne proporcionalnosti, ne dosega rehabilitacije prestopnikov in ne kompenzira žrtev kaznivih dejanj. Ker ne obstajajo objektivni standardi, po katerih bi bila kazen lahko proporcionalna zločinu, kazni ostajajo nesorazmerne kaznivim dejanjem. Kaznovalni sistem ne zagotavlja institucionalnih vzpodbud za rehabilitacijo zločincev, produktivnega dela v zaporih praktično ni, kaznjenci ne morejo preživljati sebe in svojih družin, zapori zapravijo veliko davkoplačevalskega denarja, kaznjenci pa so po odsluženi kazni nesocializirani in ponavadi še bolje priučeni za kazniva dejanja. In najpomembneje, v obstoječem sistemu je žrtev pozabljena stranka v postopku, čemur se velja zahvaliti našemu napačnemu doumevanju kaznivega dejanja kot prestopka ne zoper posameznika ampak zoper državo, katere primerni povračilni ukrep je kazen.
 
Problemi obstoječe paradigme – sistema, ki temelji na kaznovanju – so dosegli kritično mejo, ko je smiselna razprava o zavrnitvi stare in vpeljavi nove kazenskopravne paradigme, če parafriziramo Kuhnovo teorijo znanstvenih revolucij. Ideja odškodninskega sistema kot resne alternative kazenski paradigmi je preprosta: zločin je kršenje pravic ene osebe s strani druge osebe. Žrtev je utrpela škodo in pravni sistem mora poskrbeti, da storilec povrne škodo žrtvi. Oborožen ropar ni oropal družbe pač pa žrtev. Njegov dolg ni do družbe pač pa do žrtve. Bistvo je torej, da si zločinec ne zasluži trpljenja, ampak da žrtev zasluži kompenzacijo. To predstavlja popoln obrat v stališču do vloge kazenskopravnega sistema. Prej omenjeni preprečitev bodočih kaznivih dejanj, rehabilitacija in onemogočenje prestopnikov ne bi bili več vodilni principi sodnega sistema, pač pa bi bila zagotovitev teh ciljev derivativ, stranski produkt novega odškodninskega sistema.
 
Na področju gospodarskega kriminala, ki bi bil lahko odličen poskusni poligon za uveljavitev odškodninskega sistema, bi v praksi nov sistem deloval takole. V primeru, da sodišče obdolženega spozna za krivega, mu hkrati določi višino odškodnine in ostalih stroškov, ki so nastali v postopku. Obsojeni nato lahko poravna ta znesek takoj in je oproščen. Če odškodnine ne more plačati takoj in ga sodišče spozna za s stališča begosumnosti neproblematično osebo, lahko obsojeni obdrži službo (ali najde novo) in plačuje odškodnino iz bodočih plač. Če je obsojenec begosumen ali ne more najti zaposlitve, se ga začasno zaposli na ustrezno varovano delovno mesto, ki bi del zaslužka odvajalo povračilu odškodnine. Če obsojeni ne bi hotel delati, bi ga zaprli dokler se ne odloči drugače. Prednost tega sistema bi bila tudi v možnem pojavu subrogacije (odkup odškodninskih terjatev s strani privatnih zavarovalnic), arbitraže med žrtvijo in storilcem ter različnih oblik poroštva za obsojence. Bistvo odškodninskega sistem je torej kompenzacija žrtev za njihove izgube (in morda posledično kaznovanje kriminalcev) ne pa kaznovanje prestopnikov (in morda postransko tudi kompenzacija žrtev). Cilj novega sistema bi bil popraviti krivico žrtvi in ne zatiranje kriminala. Slednje bi bila namreč le benevolentna posledica udejanjanja prvega.
 
Prednosti odškodninskega kazenskopravnega sistema so naslednje: prvič, žrtve kaznivih dejanj bi že v kazenskem procesu dobile povrnitev nastale škode; drugič, možnost odškodnine bi spodbudilo žrtve k prijavi kaznivih dejanj in pričanju na obravnavah; tretjič, plačilo odškodnine bi povečalo rehabilitacijo kriminalcev, saj je to družbeno konstruktivno dejanje in zato prispeva k samopodobi prestopnika; četrtič, obsojeni bi imel usodo v svojih rokah. Z intenzivnejšim delom bi poplačal odškodnino žrtvi prej, kar je neprimerno boljše kot obstoječi sistem pogojnih kazni in skrajšanja kazni na podlagi ocene vedenja s strani pristojnih organov; petič, nedolžnim davkoplačevalcem (vključno z žrtvijo!) ne bi bilo več potrebno financirati aretacije, sodnega procesa in prestajanja kazni, saj bi to moral plačati storilec kaznivega dejanja. Sedaj pasivni zaporniki bi postali del aktivnega prebivalstva; šestič, kriminal se ne bi več izplačal, saj bi storilci kaznivih dejanj, zlasti na področju gospodarskega kriminala, vedeli, da ne bodo mogli razpolagati s nelegalno pridobljenim premoženjem potem ko odslužijo nekaj let zaporne kazni; sedmič, enakost pred zakonom je v tem primeru zagotovljena z enako obravnavo žrtev kaznivih dejanj. Za žrtve je namreč v tem sistemu nepomembno, ali je zločinec reven ali bogat, samo da povrne nastalo škodo.
 
Odškodninski kazenskopravni sistem ni ne panaceja za kriminal ne načrt za utopijo, odpira pa možnosti za boljšo in bolj pravično družbo. Stara paradigma kaznovanja, četudi reformirana, enostavno ni več kos tej nalogi.
 
Prispevek je povzetek avtorjeve predstavitve na II. Liberalnem kolokviju: Krepitev pravne države v Sloveniji: Neodvisnost, integriteta in učinkovitost sodstva, ki se je odvijal med 8. in 9. januarjem 2011 v Portorožu.

Komentarji