Publikacije‎ > ‎2011‎ > ‎

Samo-vladanje kot samo-diktatura

Avtor: Rok Svetlič
Dne: 9. julij 2011
 
Izhodiščna napaka pogleda na politiko je, da predstavniško demokracijo jemljimo kot ureditev, ki stoji v senci optimalne, neposredne demokracije. Zaradi velikosti skupnosti in zaradi kompleksnih struktur upravljanja naj bi se bili primorani odločiti za nujno zlo, za sistem predstavništva. Tak pogled spregleda okoliščino, da je vsako dovršeno delovanje, posameznika ali skupnosti, vpisano na raven univerzalnega. Posamezne (volilne) odločitve so partikularne in bi brez korektiva univerzalnosti vodile v samouničevanje. Denimo, če bi imeli državljani možnost neposredno odločiti, ali se naj sredstva za vzdrževanje infrastrukture razdeli v obliki večjih plač, najbrž ni dileme, kako bi se odločili. Zato prof. Gerhardt neposredno samo-vladanje imenuje samo-diktatura.
 
Dokler ne opustimo vulgarnega razumevanje politične participacije je neizogibno, da bodo prizadevanja za njeno izboljšavo obrnjena v napačno smer. Kajti tako razumevanje zavaja, da odtujenost politike pojasnjujemo skozi strukturno okoliščino, da je pot od volje volivca do njene realizacije kontaminirana s posrednikom/predstavnikom, ki ravna samovoljno in potvori njegovo voljo. Zato se sporadično pojavljajo sanjave pobude za neposredno demokracijo, ki naj bi jo danes omogočala informacijska tehnologija, npr. tako, da bi lahko vsak volivec glasoval neposredno za vsak zakon po internetu.
 
Posrednik ni nujno zlo, je nujni korektiv. Je mesto, kjer volja individuuma vstopa na raven univerzalnega in s tem postane politično relevantna. Gre za javni diskurz vsakokratne stroke. Izvorno mesto političnega je javni diskurz, kjer se ukinja posamičnost volje volivca in tudi predstavnika (npr. poslanca). In prav tu se začne prizadevanje za dvig politične kulture: v skrbi vseh članov skupnosti za zdravje univerzalnega diskurza in ne v naivni težnji po neposrednem pretakanju »idej« posameznika v politiko. Doslednost v ravnanju politike lahko zagotovi le vitalnost in transparentnost javnega diskurza, pred katerim se mora sleherno stališče politika legitimirati, in ne slepi prenos drobcev posamičnih volj v pasivno košaro, ki bi jo poimenovali izvorna politika.
 
Strokovnih očitkov, da volilni sistem za volitve v Državni zbor ni najboljši, ni malo (Ribičič 2002: 4; Pogorelec 2000: I-IX; Virant 2000: 12-13, čeprav vsak z drugačno argumentacijo). Pravzaprav so med redkimi zagovorniki (pa še ti z veliko rezervacijami) predvsem tisti, ki so sodelovali pri pripravi zakonskega besedila. S kančkom ironije, morebiti še poslanci, ki so bili nazadnje po njem izvoljeni. Zakaj je podpornikov tako malo? Veljavni volilni sistem omejuje konkurenco neodvisnih kandidatov, pretirano privilegira parlamentarne stranke pred neparlamentarnimi, dopušča ekscesno moč vodstva političnih strank pri določanju kandidatur in, nenazadnje, volivcem ne daje odločilnega vpliva na to, komu je dodeljen poslanski mandat.
 
Zato predlagam naslednje premike v razumevanju politične participacije:
  1. Proč od substance k diskurzu; razpravljanje o »poštenem« politiku nima na horizontu demokratične politike nobenega mesta. Namesto tega je treba v središče postaviti javni diskurz, transparentno mesto neprekinjenega presojanja, ki potrdi ali delegitimira vsakokratno gesto politika. Zdravje tega horizonta zdravje demokracije.
  2. Proč od morale k pravu; operacionalizacija gornjega premika implicira opustitev morale kot referenčnega normativnega sistema za politiko in prehod k pravu. To je hkrati prehod od pravičnega k pravilnem. Ne gre za opustitev (vsebine) morale pač pa njen prenos v medij, kjer morala šele postane učinkovita.
  3. Proč od »idej« k upravljanju; razlikovanje med različnimi političnimi »idejami«, med levico in desnico, je izgubilo smisel. Programi strank so postali praktično identični. To ni znak apatije, nasprotno, to je znak dovršenosti demokracije. Zato je potrebno opustiti predstavo, da zadrege politike izvirajo iz tega, da ni pravih »idej«. Vse kar je, je to, da je treba državo skrbno voditi, upravljati.
 
Prispevek je povzetek avtorjeve predstavitve na III. Liberalnem kolokviju: Krepitev pravne države v Sloveniji: Demokracija v Sloveniji: Politična participacija in politična kultura, ki se je odvijal med 9. in 10. julijem 2011 na Bohinjskem jezeru.