Publikacije‎ > ‎2012‎ > ‎

Države naj začnejo izdajati državne obveznice, krite z zlatom

Judy Shelton
Avtor: Jure Stojan
Datum: 17. marec 2012
 
"Če je denar sam po sebi kot loterijski listek, ne pa verodostojno merilo vrednosti, ki omogoča smiselno presojo med različnimi priložnostmi na trgu, potem izgubljamo vsi, proizvajalci resničnih dobrin in potrošniki," je prepričana dr. Judy Shelton
 
Dr. Judy Shelton, članica fundacije za ekonomske raziskave Atlas, je podpredsednica ustanove National Endowment for Democracy in kolumnistka časnika Wall Street Journal. Sodi v majhno, a vedno bolj odmevno skupino ekonomistov, ki bi vrednost denarja znova določili na podlagi zlata, tako kot je bilo to v preteklosti.
 
A hkrati bi se s tem zmanjšala vloga centralnih bank in monetarne politike, kar bi državam tako rekoč zvezalo roke. Zakaj se vam zdi to sprejemljivo, celo nujno?
"Najprej se moramo vprašati, kakšno vlogo naj denar sploh igra, ali naj bo zanesljivo merilo vrednosti ali pa še eno orodje državne politike. Če centralna banka poveča ali zmanjša količino denarja, ki je v obtoku, v bistvu podredi osnovno vlogo denarja drugim ekonomskim ciljem. S tem manipulira z vrednostjo premoženja v državi in zmanjšuje dolgove. Denar ni več verodostojni signal, kakšne cene so na trgu nastale zaradi razmerja med povpraševanjem in ponudbo. To pa je problematično, saj se je centralno planiranje izkazalo za manj učinkovit način gospodarjenja kot svobodni trgi. Ko država manipulira z denarjem, izkrivlja pravo vrednost bogastva in ga prerazdeli, podjetnikom pa otežuje, da bi načrtovali projekte in zbrali investicijski kapital; to pa vodi k nižji gospodarski rasti. Če torej nismo prepričani, da so državni uradniki nezmotljivi, je bolje imeti pošten, zanesljiv denar. Posameznikom pa pustimo, da finančne in ekonomske posle opravljajo po svoji lastni presoji."
 
Kakšen vpliv je na sedanjo finančno krizo imela narava denarja? Njegova vrednost ni več vezana, kot nekoč, na količino zlata, ki je v lasti centralne banke (čemur finančniki pravijo zlati standard).
"Finančne krize so bile tudi v času, ko je denar še imel zlato podlago. Mehanizem nastanka krize je sicer ostal enak. Najprej se ljudje zelo ogrejejo za določeno vrsto naložbe, denimo za hiše pa tudi za slike starih mojstrov. Ker kupujejo v zanosu, s tem dvigujejo cene na trgu, sploh takrat ko kupujejo z izposojenim denarjem. Vendar cene ne morejo rasti v nedogled, če za to ni neke realne podlage. Samo vprašanje časa je, kdaj se bo takšna hišica iz kart sesula. Obstaja pa pomembna razlika. Krize se razrešijo same po sebi, če vrednost denarja temelji na zlatu (ali kakšni drugi podlagi; pomembno je, da je vrednost denarja neodvisna od vpliva centralne banke ali vlade). V tem primeru se med ponudbo in povpraševanjem slej ko prej vzpostavi ravnovesje - cene dobrin, ki so jih vlagatelji preveč kupovali, enkrat padejo. Današnja kriza pa je posledica dejstva, da centralne banke ne znajo določiti pravilne količine denarja, ki bi morala biti v obtoku. Temeljne obrestne mere so tako nizke, da je denar 'poceni'. To pomeni, da postanejo privlačni tudi manj kakovostni investicijski projekti, ki pri višjih stroških financiranja sploh ne bi bili izvedljivi. Povedano drugače, na trgu je premalo obetavnih priložnosti, zanje pa se zavzema preveč denarja. Ker so obrestne mere tako nizke, ga varčevalci raje posodijo gospodarstvu. Sploh zato, ker si vlagatelji začnejo domišljati, da denarja ne morejo izgubiti. Seveda, če cene hiš zaradi stalne inflacije vsako leto zrastejo, zakaj ne bi vlagali v nepremičnine?"
 
Ali bi lahko zahodne države sploh imele takšne proračunske in zunanjetrgovinske primanjkljaje, če bi bil denar še zmeraj vezan na zlato?
"Zunanjetrgovinski primanjkljaj pomeni, da država uvozi več blaga, kot ga izvozi - razliko pač poravna v denarju. Pri zlati podlagi je ta denar enak zlatu; zunanjetrgovinski primanjkljaj zmanjšuje količino zlata, ki ga ima država. Ker pa je vrednost denarja odvisna od količine zlatih rezerv, padejo menjalni tečaji. Proizvodi te države postanejo cenejši in privlačnejši za tuje kupce, zunanjetrgovinski primanjkljaj pa se začne zmanjševati. Spet ima enkrat zlata vezava posledico, da se težave začnejo odpravljati same od sebe. Tudi če gre za proračunski primanjkljaj. Če država porabi več, kot ima prihodkov, se mora za pokritje razlike zadolžiti (državni dolg pa ni nič drugega kot obljuba države, da bo vlagateljem odstopila del svojih prihodkov, ki jih bo imela v prihodnosti). Če se proračunski primanjkljaji kopičijo, davkoplačevalce slej ko prej zaskrbi, ali ni mora vlada svojim upnikom obljubila preveč. Pri zlati podlagi bi to pomenilo, da bo en bankovec v prihodnosti pokrit z manjšo količino zlata - razlika bi namreč šla upnikom. Zato je za državljane ugodneje, da bankovce unovčijo že danes, ko zanje dobijo več zlata, kot v prihodnosti. S tem hkrati omejijo sposobnost vlade, da se dodatno zadolžuje."
 
Zagovarjate torej, da denar ne bi bil samo papir, ampak bi imel neko kritje. Zakaj bi to moralo biti zlato, ne pa kaj drugega, denimo srebro?
"Obe plemeniti kovini, zlato in srebro, so nekoč že uporabljali kot denar. Ljudje jima pripisujemo visoko vrednost, obe kovini pa odlikuje prenosljivost in trajnost. Je pa proti koncu 19. stoletja zlato postalo bolj razširjeno, na koncu celo mednarodni standard. To vlogo je imelo vse do leta 1971, ko je razpadel sporazum iz Bretton Woodsa, sprejet leta 1944. Vendar je že ta sporazum privilegij konvertibilnosti (da lahko vsakdo svoj bankovec kadarkoli zamenja za vnaprej določeno količino zlata) omejil na centralne banke. Prav to je razlog, da imajo centralne banke še danes tako velike zlate rezerve. In prav zato bi se najlažje vrnili k zlati podlagi denarja, kar bi bil najbolj logičen korak k resni globalni denarni reformi. Vendar zlato ni nobena nujnost; tudi srebro je v preteklosti dobro služilo kot podlaga denarju, še posebno v nekaterih latinskoameriških državah in na Kitajskem."
 
Ali bi države sploh še imele proste roke pri izvajanju monetarne politike, če bi denar vrnili na zlato podlago?
"To bi bilo odvisno od tega, kakšno vlogo bi pri tem imela država. Če bi šlo za projekt zasebnega sektorja, bi bila vloga države omejena na določanje vrednosti denarja - država bi razglasila, koliko denarnih enot je vredna določena količina čistega zlata. Država lahko igra tudi pomembnejšo vlogo: denimo obljubi, da bo vsakomur, ki bo to želel, svoje bankovce zamenjala za zlato. V tem primeru bi se 'proste roke' nanašale na vprašanje, kako verodostojne so obljube države, da bo bankovce menjala za zlato. Vedno je mogoče, da bi spreminjala menjalni tečaj ali menjavo sploh preklicala. Ekonomist in Nobelov nagrajenec Friedrich Hayek zato ni verjel državam, da bodo dejansko spoštovale zlati standard. Zavzemal se je, da bi smeli ob državah svoje valute izdajati tudi zasebniki, med zasebnim in državnim denarjem pa bi vladala konkurenca. Le tako bi imeli 'zdrav denar'."
 
Nekateri ekonomisti opozarjajo, da je danes v svetu veliko preveč dobrin in storitev, da bi se lahko vrnili k denarju z zlato podlago; zlata je fizično premalo, da bi lahko pokrili vse potrebe po denarju kot sredstvu menjave. Kaj predlagate zagovorniki zlate podlage, morda to, da cene toliko znižamo, da bo zlata dovolj, denimo, da izbrišemo nekaj ničel?
"Če bi se želeli vrniti k zlati osnovi, bi bilo gotovo lažje, da spremenimo ceno zlata kot pa ceno vsega drugega blaga in storitev. Ker bi zlato pomenilo osnovo za nov, bolj trden denarni sistem, bi lahko ljudje še zmeraj povečali svojo kupno moč z izdajo finančnih instrumentov, katerih cena bi bila izražena v zlatu. Verjetno bi papirnati denar še zmeraj imel pomembno vlogo, saj bi bankovci predstavljali pravico njihovega lastnika, da jih zamenja za zlato. Prednost zlate podlage je predvsem v vlogi, ki jo igrajo trgi. Količino denarja, ki je v obtoku, določijo tako, da je ta zadoščena finančnim potrebam gospodarstva. Vedno, ko se lastnik bankovca ustraši, ali se ne napihuje morda mehurček nerazumnih naložb, lahko svoj papirnati denar zamenja za zlato. Količino denarja v obtoku torej dejansko določajo udeleženci na trgu s svojimi posameznimi odločitvami. Kar se tiče prehoda na zlato podlago in menjalne tečaje, po katerih bo potekala vezava valut na zlato, pa bi predlagala prvi korak: države naj začnejo izdajati državne obveznice, krite z zlatom. Idejo je leta 1981, pod predsednikom Reaganom, predlagal Alan Greenspan, še preden je postal guverner ameriške centralne banke. Takšne obveznice bi trgom omogočile, da določajo menjalne tečaje med različnimi valutami: tečaji bi izražali verjetnost, da bodo države spoštovale svojo obljubo konvertibilnosti v zlato."
 
Veliko zlata je danes v rokah zasebnih vlagateljev. Kako lahko zagotovimo, da vezava denarja na zlato ne bi pomenila le velikanske prerazdelitve premoženja v korist lastnikov zlata?
"Vezava vrednosti denarja na zlato sama po sebi še ne pomeni, da se premoženje prenese na zasebne investitorje - razen če je menjalni tečaj med bankovci in zlatom (stopnja konvertibilnosti) veliko višji od tržne vrednosti zlata. To pa bi bilo v nasprotju z načinom uvedbe zlate podlage, ki sem jo omenila. Zares, ko vrednost denarja enkrat zasidramo v zlatu, hkrati omejimo najvišji dobiček, ki so ga lahko dosegli tisti vlagatelji, ki so zlato kupovali zaradi želje po donosih. Vrednost njihovega premoženja omejimo z odkupno ceno zlata. Zakaj bi kdo za zlato plačal več od zneska, za katerega mu zlato da država v zameno za bankovec? Pod zlatim standardom sta zlato in denar vzajemno zamenljiva po fiksni ceni."
 
V čigavo korist pa je, če je denar danes povsem papirnat, da nima kritja v zlatu?
"V sedanjem sistemu imajo največjo korist tisti, ki lahko svoje naložbe zelo hitro spreminjajo, tako da izkoristijo večna gibanja tečajev na finančnih trgih, pa naj gre za delnice ali za surovine. Papirnati denar vlagateljem omogoča, da svoje premoženje nenehno prelivajo iz ene valute v drugo in se tako okoristijo na račun razlik, ki vladajo med monetarno politiko različnih centralnih bank, predvsem z različnimi temeljnimi obrestnimi merami. Sedanji sistem koristi finančnim strokovnjakom, ki znajo v sporočilih centralnih bank razbrati najmanjše napovedi sprememb monetarne politike in ki svoje dobičke ustvarjajo na podlagi trgovanja z golim denarjem. Pri tem se ne sprašujejo, kaj bi lahko s tem denarjem vse kupili oziroma kakšno gospodarsko rast bi lahko dosegli s temi sredstvi, če bi jih naložili v realno gospodarstvo. Če je denar sam po sebi kot loterijski listek, ne pa verodostojno merilo vrednosti, ki omogoča smiselno presojo med različnimi priložnostmi na trgu, potem izgubljamo vsi, proizvajalci resničnih dobrin in potrošniki."
 
Članek je bil objavljen v dnevniku Večer dne 8. marca 2012.