O dolžnosti in svobodi

Avtor: Alen Alexander Klarić, SvetilnikDne: 22. julij 2015

Obligacijska razmerja med posamezniki imajo ključne posledice na organizacijo družbe in vzpostavitev delujočega pravnega sistema. Pravna pravila, ki naj bi temeljila na racionalnih zaključkih izpeljanih iz občega etičnega kodeksa, določajo ta razmerja. Postavlja se vprašnje o dolžnostih med posamezniki. Ali obstajajo in kako jih utemeljiti? Ali je racionalnost, kot podstat civilizacije, ključna v razumevanju dolžnosti do drugih, ali so morda ključni drugi človeški atributi? Ali je dolžnost dokazljiva, in če ni, kako jo privesti do smisla njenega obstoja? Pri teh vprašanjih gre za povezanost dolžnosti s svobodo, ki je tako dragocena kategorija življenja posameznika, da se je smiselno poglobiti v to, kar jo omejuje. Njun odnos je za posameznikovo srečo ključnega pomena.

Na tem mestu je potrebno definirati epistemološki pristop, ki bo pomagal pri odgovoru na ta vprašanja. Na filozofske dileme je mogoče odgovarjati izključno z uporabo razuma t.j. logike, kot orodja, ki jo uporablja in s katero integrira podatke v koncepte, ki nato služijo kot organizacijske baze principov. Ti principi so dedukcije, ki jih izluščimo iz konceptov. Nato na podlagi principov (refleksij realnosti) po principu objektivnih (logično dokazljivih) dejstev v dani dilemi poiščemo odgovore. Menim, da ne obstaja drugačen način dokazovanja abstraktnih pojavov in zato ne uporabljam orodij, ki so v lasti mističnega in intuitivnega. Vse metode subjektivizma se namreč poslužujejo sentimentalnega pristopa do realnosti, kar pomeni, da je zaznava realnosti odvisna od posameznikovega čutenja oziroma da so stvari vrednotene glede na čustva, ki jih le-te izzovejo. Čustvo je posledica posameznikove organizacije vrednot, razum pa prirojeno orodje za dešifriranje realnosti. Iz tega sledi, da vprašanj o temeljnih principih ne moremo razumeti z nečim, kar je posledično, ampak izključno z nečim, kar je temeljno oziroma neizpeljano in izvorno. Zatorej na vprašanja odgovarjam s pomočjo racionalnega argumentiranja in s tem tudi opozorim na nesmiselno zatekanje k sentimentalizmu in nezaključljivemu razpravljanju, katerega cilj ni končen in jasen odgovor. V primeru uporabe subjektivističnih metod in intuitivnega sklepanja opremljenega z relativiziranjem realnosti se znajdemo v arbitrarnosti znanstvenega raziskovanja. Filozofija ni bistveno drugačna od naravoslovnih (praktičnih) znanosti. Preizpraševanje ni nič drugega kot eksperiment, ki potrebuje formulo rešitve in preverljivost zaključka, le da so tehnike podvržene nekaterim metodologijam, ki za svojo osnovo ne sprejmejo stvari kot takih, pač pa, kot njihov družbeni potencial. V primeru, da nek pojav ali stvar definiramo kot potencial glede na družbeni pomen, potem je potrebno določiti kdo je družba. Če želimo definirati kdo je družba, moramo ugotoviti kakšni so posamezniki, ki jo sestavljajo. Pridemo do zaključka, da niti dva posameznika nista enaka in je zato skupnih imenovalcev bore malo. Če obstaja odločevalec, se le-ta arbitrarno in avtoritativno odloči kdo in kaj je družba. Odločevalec pa nikakor ne more biti skupek vseh, ki se ne odločajo. Razvidna je izrazita zmotljivost eksperimenta, ki bi predpostavljal stvari kot družbene potenciale. Zato se vračam nazaj k temu, da je potrebno stvari v filozofiji dojemati kot tisto, kar so (definirane s svojo identiteto). Posledično se torej ne moremo vzneseno preizpraševati o tem ali družba obstaja kot nad-entiteta skupine posameznikov, ki kot akterji na nekem področju delujejo za abstrakten cilj, ker je to vprašanje usmerjeno v sociološki misticizem, ki lahko svoj obstoj utemelji le na podlagi lepopisja in new-agerskega viteštva. Osredotočimo se lahko le na posameznika, kot tisto, kar gotovo vsak od nas je, in ni nobenega dvoma v obstoj in zamejitve te entitete.

Veliko težje delo pri preizpraševanju o dolžnostih enega posameznika do drugega, bi imeli tisti, ki bi predpostavljali družbeno določena dejstva in ne temeljnih principov, ki izvirajo iz objektivnih sklepov. Če se poslužimo logike kot orodja razumevanja potem nam neobstoja dolžnosti ni potrebno dokazovati. Dokazovati je potrebno tisto, kar je stvaritev človeškega uma. Kar je bilo z njim ustvarjeno, mora biti preko njegovih zmožnosti utemeljeno. Dolžnost na primer, je tak koncept. Vendar nato skoraj presenetljivo ugotovimo, da ravno zaradi uporabe razuma kot epistemološkega instrumenta, ne potrebujemo dokaza za obstoj ne-dolžnosti, t.j. popolne svobode. Ne-dolžnost je stanje a priori in zato dokaz za njen obstoj ni potreben, niti ni mogoč. Nobeno živo bitje se ne rodi v dolžnosti do nečesa/nekoga drugega. Če torej dolžnost potrebuje dokaz, lahko zaključimo, da je to plod posameznikovega normiranja svojega obstoja za nek namen. Posameznik deluje v skladu s svojim osebnim interesom, saj nima potrebnih kapacitet in receptorjev, da bi deloval v interesu katerega drugega človeškega bitja. Interes je lahko med posamezniki enak, vendar je bil izpeljan iz osebnostno specifičnih dejavnikov – vrednot in čustev, ki četudi podobna ali ista, niso bila vrednote in čustva nekoga drugega. Osebni interes je vodilo posameznikovega življenja, ki temelji na njegovih temeljnih principih, ki so štiri stene njegove etične zgradbe, iz katere sledi njegovo dojemanje dobrega in slabega. Od tod doživlja reakcije, ki so pospremljene s čustvi. Ker je posameznikovo ohranjanje obstoja osmišljeno s čustvom sreče in dolgoročno, zadovoljstva, je osebni interes usmerjen v aktivnosti in potencialne dosežke, ki bodo pripeljali do teh blagodejnih čustev in občutij. Kako je torej dolžnost nekaj, kar pripelje do osebne sreče? Človek je rojen kot zaključena celota (v smislu svoje integriranosti v eno entiteto, ne v smislu razvoja skozi različne faze življenja) in je zato nesposoben prehajanja v druge celote. Omejen je fizično in mentalno ter opremljen z orodji, ki mu zagotavljajo samozadostnost preživetja. Vsaka dodatna omejitev je ovira pri njegovi sposobnosti ohranitve. Vsako onemogočanje ohranitve pa je v neskladju z njegovim interesom preživetja, torej prinaša nelagodje in nasprotovanje z njegovo naravo. Potemtakem bi zaključili, da dolžnost le stežka spremlja občutek sreče, vendar smo pri tem pozabili upoštevati, da je posameznik v nevarnosti drugega posameznika, čigar interes je prav tako ohranitev samega sebe. V primeru, da se ne moreta ohraniti oba posameznika, to vodi k propadu enega od njiju. V primeru, da se ne moreta ohraniti dve skupnosti, pomeni, da bo ena propadla. Ker je verjetno, da bo propad enkrat na eni in enkrat na drugi strani, je obojestransko koristno (povzroča dolgoročno zadovoljstvo), da se osebni interes obeh zavaruje z dogovorom o spoštovanju posedovanja različnih interesov in sledenju osebne sreče, ki iz njih izvira. Od tod se prvič rodi tisto, čemur rečemo dolžnost. Z drugimi besedami je to spoštovanje dogovora do izvrševanja osebnega interesa. Seveda je navadno tak dogovor sklenjen le, če izvrševanje enega osebnega interesa ne pomeni, da bo onemogočeno izvrševanje tistega na drugi strani dogovora. Primarna dolžnost je spoštovanje svobode (sledenje in izvrševanje lastnih interesov) drugega posameznika. Ker posameznik za uresničevanje svojih interesov potrebuje orodja, ki so zunaj njega, pridobi lastnino, ki postane del dolžnosti do spoštovanja izvršbe njegovega lastnega interesa. Privatna lastnina je tako neodtujljiva pristojbina želje po ohranitvi in je kot taka vsebovana v primarni dolžnosti. Dolžnost do spoštovanja izvršbe lastnega interesa rodi nasprotno stran kovanca, pravico do le-tega. Primarna dolžnost in pravica sta torej primarni načeli človeškega konstrukta obligacijskega razmerja, čigar edini cilj je ohranitev posameznika in obramba pred ohranitvijo drugega, ki bi pomenila propad prvega. Ta preskok v racionalnem razvoju človeka je mogoče pripisati razvoju iz iracionalnega v racionalni egoizem. Prvi bi pomenil ohranitev za vsako ceno, drugi pa ohranitev z dolgoročno garancijo, ki je v interesu obeh strank v sporu. Pravica in dolžnost sta torej stvaritvi, ki zbistrita, negujeta in večata svobodo posameznika. Svoboda je kategorija njegovega življenja, ki mu prinaša srečo in zadovoljstvo, ker lahko do maksimalnih razsežnosti (dolgoročno) sledi svojemu interesu. Ker je etičnost zgrajena na osnovnih principih, svoboda pa je osnovni princip iz katere uživanja sledita sreča in zadovoljstvo je ta primarna dolžnost hkrati edina, ki podpira etičnost omejevanja dejanj posameznikov, ker je edina, ki univerzalno koristi obema stranema. Koristila bi tudi, če bi bila ena od strank dogovora prepričana, da lahko zavedno izniči uresničevanje interesa druge stranke (in še vedno potem uresničuje svojega), saj bi s tem sprostila pravico kogarkoli drugega do istega ravnanja z njo–preko izobčenja iz racionalno egoističnega sistema osvobajanja z osnovno omejitvijo. Sklepna misel je, da je primarna dolžnost odraz racionalno egoističnega doseganja lastne sreče z izvrševanjem osebnega interesa in logično posledično lahko tako preizprašujemo vse nadaljnje, sekundarne pravice in dolžnosti.