Kam vodi slovenska socialna država?

Avtor: Žiga Mujakić, 1. mesto na Svetilnikovem natečaju v pisanju esejaDne: 30. april 2013

V 2. členu slovenske ustave je zapisano, da je Slovenija pravna in socialna država. Pogledi na to, v kolikšni meri se ta člen spoštuje, se razhajajo, ni pa mogoče spregledati dejstva, da je socialna država v Sloveniji zapovedana z najvišjim zakonodajnim aktom. Laična javnost socialno državo pojmuje kot solidarnostno varnostno mrežo, ki poskrbi, da nihče ni eksistencialno ogrožen, ima vsakdo enake možnosti in blaži socialne razlike v družbi. Takšnim ciljem je težko nasprotovati, saj si prav nihče ne želi nasprotnega. Vendarle pa ne gre zanikati tudi neizpodbitnega empirično dokazljivega dejstva, da je prav takšen sistem Slovenija negovala ves čas od osamosvojitve (o času pred njo tokrat raje molčimo), a je danes socialno šibkih več kot kdajkoli prej. Niti ''socialnokohezivna'' socialdemokratska vlada v kriznih časih tega trenda ni uspela zaustaviti. V nadaljevanju bomo na primerih dosedanjih praks poskusili odgovoriti na vprašanje, ali ni morda ravno slovenska socialna država tista, ki vodi v vse večje gospodarsko nazadovanje in kako do preobrata.

Velikodušna socialna država lahko prerazdeljuje samo pod pogojem, da je koriščenje njenih ugodnosti izjema in ne pravilo. Da torej obstaja v zavesti državljanov kot varnostno sidro, h kateremu se zatekajo izjemoma in ga v nobenem primeru ne zlorabljajo. Ko transferje, ki jih vzpostavlja socialna država, koristi vedno več državljanov, postane njeno vzdrževanje za vedno manjši delež neto plačnikov nevzdržno. Slovenska ureditev pokojninskega zavarovanja (tipični Pay as you go sistem) ponazarja, kako postane koriščenje pokojnine odvisno od družbenega dogovora sindikatov in vsakokratne vlade, ne pa od posameznikovih vplačil. Logična posledica je prizadevanje, da bi vsakdo iz sistema, ki temelji na solidarnosti brez upoštevanja pravičnosti, čim več iztržil.

Pokojninski sistem ni edini primer tega, kako socialna država pretvori konkretno odgovornost posameznika v abstraktno odgovornost sistemov socialne države. Enako se dogaja znotraj javnega sektorja v zdravstvu in šolstvu. Organizacijske enote javnega sektorja po eni strani opravljajo številne potrebne storitve za državljane, po drugi strani pa so same najbolj zainteresirane za neprestano širjenje svojih nalog in pristojnosti, saj s tem opravičujejo dodatne zaposlitve in večji delež proračunskih sredstev za storitve z dvomljivo koristjo za skupno dobro. Stranski učinek je uvajanje dodatnih birokratskih postopkov, saj je upravičenost do posameznih storitev potrebno preverjati. Slovenski javni sektor je od osamosvojitve dalje ves čas rasel, rezultat pa ni večja blaginja, ampak ravno nasprotno. Je mar razumno pričakovati, da bi denimo Urad za enake možnosti ali Služba za podnebne spremembe kdaj sklenila, da stanje na področju enakih možnosti ali podnebja ni pereče, s čimer bi zanikala svojo smotrnost? Slovenska socialna država ustvarja potrebe po vedno novih storitvah, birokratskih postopkih in delovnih mestih, s čimer davkoplačevalcem nudi vse več storitev in papirnatih pravic, ki jih ne potrebujejo.

Neracionalnost preobložene socialne države in nizko dodano vrednost njenih storitev za vse revnejše davkoplačevalce, spremljajo še drugi pojavi, ki jih na primeru Grčije navaja Aristides Hatzis v After the Welfare State. Mednje spadajo visoka reguliranost poklicev, padanje na lestvicah konkurenčnosti, neprijazno okolje za podjetništvo, razraščanje korupcije in klientelizma (2012: 21-30). Vsi ti simptomi so močno prisotni tudi v Sloveniji in so neposredna posledica vlog, ki so dodeljene socialni državi. Sistem, ki želi poskrbeti za vse člane družbe, njihova življenja ukroji po svoji podobi, s čimer zmanjšuje razlike med njimi, s tem pa tudi možnosti za uspešno delovanje prostega trga, ki vedno temelji na proizvodnih ali storitvenih tržnih nišah. Na ta način lahko pojasnimo hiper regulacijo in padec podjetniške aktivnosti, kar posameznike vodi v odvisnost od sistema socialne države. Varnostna mreža se tako preobrazi v udoben fotelj, iz katerega se posameznik zlepa prostovoljno ne skobaca.

Na nekaj primerih smo pokazali, kako se socialna država izneveri sicer plemenitim idejam in se sprevrže v svoje nasprotje. Materialna preskrbljenost ni več stvar delovanja prostega trga, ampak jo zagotavljajo zbirokratizirani postopki, o njej ne odločajo več tržni mehanizmi, ampak kolektiv, ki je podvržen vplivnim družbenim skupinam, te pa korupciji in klientelizmu. Slovenski primer jasno kaže, da blaginje ne prinašata bohotenje družbenih socialnih korektivov in vmešavanje države v posameznikovo življenje od zibelke do smrti, saj le prerazdeljujeta vrednost ter hkrati dušita nastajanje nove. Zavestna rešitev iz tega začaranega kroga je izjemno težavna, saj predpostavlja temeljito spremembo vrednot in krepitev individualne odgovornosti. Socialna država namreč povzroča kolektivno odvisnost, ki jo lahko pretrga le dovolj občuten padec življenjske ravni, ki ogrozi eksistenco kritične mase ljudi. Zagovorniki razbohotene socialne države bi tovrsten scenarij op(i)sovali kot ''doktrino šoka'', v resnici pa gre le za logično posledico moralnega in finančnega bankrota socialne države ter prelom s preteklimi vzorci, ko kritična masa spozna, da stari recepti ne delujejo.

Slovenska socialna država je vse doslej vodila do vse večje enakosti v revščini. To se utegne nadaljevati vse dotlej, dokler bo država s prerazdeljevanjem še naprej sposobna zagotavljati socialno varnost. Samo od uvida posameznikov in širjenja idej svobode je odvisno ali bo prišlo do potrebnih sprememb, preden se bomo zanje odločili na podlagi lastne bridke izkušnje.

Komentarji

5/9/2013 16:10:06

Bojan Sever

Čestitke zmagovalcem natečaja za zelo realne razmisleke o stanju socialne države pri nas. Ko bi več ljudi razmišljalo tako...

Hkrati pa čestitke Svetilniku za še en izvrsten projekt, ki je spodbudil številne Slovence k razmišljanju o tragediji socialne države. Ste edina organizacija v Sloveniji, ki glasno in konsistentno zagovarja svobodno družbo. Upam, da vam ne zmanjka energije in volje pri delu.

5/17/2013 0:33:34

Študent

Dragi gospod asistent, pozabili ste omeniti, da učite jezik na javni univerzi, ki sodeč po zadnjem vpisu, ni najbolj zaželen. Ste potem tudi sami parazit, ker se jezika ne da "prodati"?

5/17/2013 10:16:43

Žiga Mujakić

Dragi študent, izraz parazit je vaš in ga sam nisem uporabil. Kritiziram ustroj sistema, ki ljudem preprečuje, da bi razvijali svoje potenciale in jih sili v udinjanje takšnim ali drugačnim baronom (z ali brez referenc), ki jih je tudi v javnem sektorju nač pretek. Ljudje pa za preživetje in po inerciji počne(mo/jo) marsikaj in s tem ni nič narobe. Narobe je, če kdo meni, da bi zaradi tega v strahu za eksistenco morali molčati. Služba v javnem sektorju ne sme biti podkupnina za pridobivanje naklonjenosti, volilnih glasov, vračilo prijateljskih uslug in podobno. Ali pač?

5/17/2013 12:43:30

Snops

Super si spisal. Čestitke!

5/19/2013 20:02:34

Jon

Čestitam za odlično razmišljanje. Žal mi je, da takih ljudi ni več. 

5/21/2013 14:30:16

Sara

Končno berem nekaj zdravo razumskega. Boste pri Svetilniku organizirali podobne nateaje tudi v prihodnje?

5/22/2013 12:15:11

Svetilnik

Sara: V planu imamo, da v začetku leta 2014 organiziramo naslednji natečaj v pisanju eseja.

5/24/2013 10:03:54

Kaligula

Natolcevanje in opisovanje. Nikakor za prvo mesto. Opisovanje sistema brez vizije. Malo pateticno za zmago

7/7/2013 11:38:51

Pete

Kaligula: nisi se izneveril tipcnemu slovenskemu blatenju drugih , medtem ko sam ne pokazes nic. Zaradi takih ljudi Slovenija caplja na mestu in ne odpravlja problemov, ki nas dusijo ze celo vecnost. Sam sebi lahko cestitas za to.

8/5/2013 15:03:17

Kekec

Članek vsebuje mnogo resnic in opisuje veliko problemov države Slovenije. Treba pa je izpostaviti, da ukinjanje socialne države nebi rešilo skoraj nobenega teh problemov. brez sociale bi bili ljudje visoko motivirani se zaposliti... - Kje? V podjetjih ki jih več ni? Amerika nima socialnega sistema - in glej ga zlomka, prav tako imajo(sicer malo manjšo) nezaposlenost, njihovi reveži in brezdomci pa crkujejo na ulici med smetmi. Še najbolj neoliberalistična država na svetu ima brezdomce, ki se jih godi huje, kot kjerkoli drugje na svetu (primerljivo z Afriko). Kdo ve, morda pa je ta sistem boljša alternativa temu sistemu, ki ga imamo zdaj.