Publikacije‎ > ‎2014‎ > ‎

Številne negativne posledice Obamove zdravstvene reforme niso presenečenje

Avtor: Jordan Bruneau
Dne: 8. julij 2014

Počasi tudi že privrženci leve politične opcije spoznavajo, da ima Obamova zdravstvena reforma »Obamacare« na nestabilne temelje. Morda je razlog za to dejstvo, da bo ob koncu leta pod reformo Obamacare zavarovanih manj ljudi kot na začetku leta, saj so bile mnoge zavarovalnice prisiljene opustiti zavarovalne police. Različne zgodbe o ukinitvah zavarovanja, kot na primer ta o ukinitvi otrokom z rakavim obolenjem, vsekakor ne pomagajo. Za program, katerega eksplicitni namen je bil zavarovati več ljudi, je ta ironija očitno preveč tudi za zagovornike državnega intervencionizma.

Sicer pa so negativni efekti reforme Obamacare le mikrokozmos državne politike v splošnem. Praktično vsi dobronamerni državni programi (če seveda predpostavimo, da so zares dobronamerni) prinesejo neželene negativne učinke, ki škodujejo prav tistim, ki naj bi jim program pomagal. Pojavnost tega paradoksa, ki mu pravimo iatrogenija (izraz prihaja iz medicine in se nanaša na dejanja zdravnikov, ki škodujejo pacientom), bi moral biti v resen razmislek tistim, ki zagovarjajo državne intervencije za reševanje socialnih težav.

Vzemimo na primer oblikovanje najemnin v okviru stanovanjske politike, katere namen je omogočiti večjo dostopnost stanovanj za ljudi z nižjimi dohodki. V resnici ti programi zmanjšajo število stanovanj, ki so na voljo, saj potencialni najemodajalci tako nimajo dovolj spodbud za dajanje stanovanj v najem, gradbinci pa nimajo spodbud za gradnjo novih stanovanj. Posledica tega je, da je na voljo manj stanovanj za ljudi z nižjimi dohodki. Poglejmo kot dokaz samo primer pomanjkanja stanovanj v New Yorku ali San Franciscu, mesti z najostrejšo politiko regulacije najemnin.

Pojav iatrogenije najdemo tudi v finančnem sektorju. Polemik Nassim Taleb je denimo pokazal, kako povečana regulacija, ki naj bi preprečila naslednjo finančno krizo, pravzaprav povečuje možnost njenega nastanka. Takšna regulacija prepušča usodo finančnega sistema le nekaj izbranim velikim bankam, ker so edine, ki si lahko privoščijo stroške poslovanja v skladu z regulativo. Takšna konsolidacija moči velikih bank povečuje tveganje v finančnem sistemu, saj propad ene od maloštevilnih velikih bank povzroči veliko več škode gospodarstvu kot propad ene od mnogih manjših bank. »Ti poskusi odprave poslovnega cikla,« pravi Taleb, »na koncu vodijo do najhujše destabilizacije sistema."

Ko govorimo o zaščiti tistih oseb v družbi, ki so ekonomsko najbolj ogrožene, sociolog Charles Murray popisuje, nazadnje v svojem bestsellerju Coming Apart, kako državni boj proti revščini paradoksalno škoduje ravno revnim. Razlaga namreč, da čeprav so programi socialne pomoči ustvarjeni z dobrimi nameni, efektivno plačujejo ljudem, da ostanejo revni, in s tem škodujejo ravno tistim, ki naj bi jim pomagali. Takšne napačne spodbude so glavni razlog, zakaj se je 15.000 milijard dolarjev v socialni pomoči v zadnjih 50 letih pripeljalo do najvišje stopnje revščine v zadnjih 50 letih v višini 15,1%.

Tisti, ki ta čas zagovarjajo dvig minimalne plače, bi morali najprej preučiti njeno zgodovino povzročanja negativnih neželenih posledic ravno tistim nizko plačanim zaposlenim, ki naj bi jim pomagala. Dvig minimalne plače namreč škoduje nizko plačanim delavcem, saj podjetja zaradi njega začno odpuščati zaposlene in krajšati delovne ure, da bi pokrili izgube, ki jih prinašajo takšni zaukazani dvigi plač. Posledično so tisti, ki so manj kompetentni in manj konkurenčni na trgu delovne sile, še v slabšem položaju. "Na žalost je prava minimalna plača vedno nič, ne glede na to, kakšni so zakoni", pravi ekonomist Thomas Sowell, "in to je višina plače, ki jo mnogi delavci prejemajo po vzpostavitvi ali dvigu minimalne plače s strani države, ko izgubijo službo ali pa je ne morejo najti.

Seveda niso programi leve politične opcije edini, ki prinašajo negativne neželene posledice, ki škodujejo tistim ljudem, ki naj bi jim pomagali. Takšni so tudi programi konzervativne opcije, kot so boj proti drogam in terorizmu.

Vojna proti drogam naj bi pomagala skupnostim, ki jih slednje uničujejo, tako da prinaša stroge kazni za njihovo uporabo. V resnici tem skupnostim škoduje, saj kriminalizira velik delež njihovega prebivalstva. Uporabniki drog zdaj dosegajo že skoraj 25 odstotkov zapornikov v zveznih in državnih zaporih. Mnoge med njimi pošljejo v zapor zgolj zaradi posedovanja, ven pa pridejo dodobra nabrušeni kriminalci, ki nato povzročajo ogromno škode svojim skupnostim. Tudi tiste, ki se ne srečajo več z roko zakona, zaradi kriminalne kartoteke čakajo silne težave v družbeni in profesionalni sferi preostanek življenja.

Isti iatrogenijski učinki so vidni pri vojni proti terorizmu, ki naj bi nas obvarovala z vojskovanjem mnogoterih vojn proti potencialnim teroristom in območjem, v katerih naj bi prebivali. Toda na žalost, kot je ilustriral nekdanji agent agencije CIA, Michael Scheurer, nekateri od teh vojnih izletov, kot sta agresija s pomočjo brezpilotnih letal in podpora odpadniških režimov, v resnici netijo sovraštvo proti ZDA, zaradi česar smo še manj varni. "Ameriška politika je tista, ki besni al-Quadeo, pravi Scheuer, ne pa ameriška kultura in družba."

Državne intervencije, ne glede na njihovo obliko ali namen, pripeljejo do iatrogenije - nenamernih negativnih učinkov, ki škodijo tistim ljudem, ki naj bi jim pomagale. Težko je najti boljši primer kot zdravstveno reformo Obamacare: ukrep, katerega namen je bil zagotoviti zavarovanje vsem, ki pa ga je v resnici mnogim onemogočil. Morda pa bo vendarle vse večja koalicija ljudi, ki prepoznava ta paradoks, razumela to odkritje in ga aplicirala tudi na druga področja državne politike. Za tiste, ki so jih ti ukrepi prizadeli, pa lahko le upamo.

Prispevek je bil v originalu objavljen v Mises Daily dne 26.12.2013. Prevod: Matej Avsenak Ogorevc.

Komentarji