Publikacije‎ > ‎2015‎ > ‎

5 temeljnih značilnosti skandinavskega modela blaginje

Avtor: Andreas Paulsen
Prevajalec: Alen Alexander Klarić, Svetilnik
Dne: 7. november 2015

A. Kompromis med socialnimi demokrati/socialnimi liberalci in liberalci/konzervativci
Skandinavski model blaginje je zaživel kot stranski produkt regionalnih političnih impulzov Zahodne družbe, po industrializaciji in vzpostavitvi liberalne demokracije, v drugi polovici 19. stoletja in  po koncu medvojnih družbenih pretresov 20. stoletja. Od leta 1930 naprej je slonel na kompromisu med sredinskimi, levo-demokratskimi in desnimi strankami. Topogledno so razvoj modela zasnovali Nordijski socialni demokrati, z namenom popravljanja napak trga, ter zagotavljanja višje stopnje družbene pravičnosti v skandinavskih tržnih ekonomijah, kakor tudi iz nasprotovanja naraščajoči podpori totalitarnih političnih skupin, npr. komunistov in nacional-socialistov. 

Z veliko gotovostjo lahko trdimo, da je skandinavski model blaginje zaživel predvsem na podlagi iniciativ velikih švedskih, danskih in norveških social-demokratskih strank, istočasno z družbeno vizijo uperjeno v višjo raven družbene pravičnosti, kakor tudi kot branik pred komunizmom, do katerega so bili Nordijski social-demokrati venomer sovražni. Osrednji cilji so bili: izpopolniti nordijsko tržno gospodarstvo, zadovoljiti potrebe levičarskih volilcev po družbenih politikah, ter okrepiti temeljne demokratične institucije. V zadnjih dvajsetih letih so skandinavski socialni demokrati sprejeli in potrdili kar nekaj osnovnih kritik, ki so jih liberalno-konzervativne vlade in opozicije očitale klasični social-demokratski socialni državi (na primer potreba po učinkovitem in konkurenčnem tržnem gospodarstvu kot najosnovnejšemu pogoju za uspešno socialno državo). Tako sta se obe strani političnega spektra vključevali v znatne reforme liberalizacije. Reforme so generalno zmanjšale davke, kakor tudi zadušile rast vladne birokracije.

B. Davkoplačevalski sistem financiranja
Ključna značilnost skandinavskega modela blaginje je ''univerzalni socialni dohodek'', ki ga financirajo davkoplačevalci. Sicer so bili nekateri zgodnejši socialni programi v Skandinaviji pretežno zavarovalniški socialni sistemi, organizirani po modelu nemškega Krakenkasse. Po 2. svetovni vojni, še posebej pa v 1960-ih in 1970-ih, pa so se socialni sistemi sunkovito razmahnili z uvajanjem povišanega in progresivnega obdavčenja, in s tem vsem državljanom omogočili upravičenost do socialnih sredstev. Vsaj nekaj tovrstnih socialnih sistemov je bilo navdahnjenih s strani držav Vzhodnega bloka. Jasna primera sta pedagoška in nastanitvena politika v 1970-ih. Posledično, na primer, je obdavčenost na Danskem narastla iz ene najlibralnejših ravni na Zahodu, do najvišje ravni v poznih 1970-ih.

V nasprotju z značajem evropske socialne politike, so se skandinavski socialni programi v poznih 1960-ih oddaljili od vezanosti socialnih prejemkov na status brezposelnosti. Vsak državljan je postal naslovnik univerzalnega, enakega in zajetnega socialnega prejemka, iz naslova državljanskih pravic, ne glede na zaposlitveno situacijo, pri čemer je izplačilo prejemka omogočalo progresivno obdavčenje vseh državljanov. Posledično so se izvajali programi, kot so davkoplačniško financirano vsem enako dostopno izobraževanje na vseh ravneh, celovit sistem javnega zdravstva, prejemki za brezposlene itd.

Povojni Skandinavski sistem blaginje ter izdatna birokracija državnega aparata nordskih držav sta vseskozi zgodovino doživljala ostro politično opozicijo s strani liberalno-konzervativnega tabora. Zanimivo je, da so prav osrednje liberalno-konzervativne argumente in kritično politično razumevanje države blaginje, sprva sprejele nordijske social-demokratske stranke v 1990-ih. Na čelu s social-demokratskimi vladami je ta proces sprožil celovito reformo, katere posledica je bilo učinkovito krčenje in povišana produktivnost prekomernih državnih aparatov skandinavskih držav. Odvil se je v nasprotju s siceršnjo, tradicionalno analizo volilne baze, ki predpostavlja, da vladajoče levičarske stranke nikoli ne oblikujejo reform v nasprotju s kratkoročnimi interesi osrčja baze volilcev. Reforme žejne social-demokratske vlade so svojim volilcem pogosto pridigale, da mora država delovati v okviru svojih zmožnosti, da bo mogoče stabilizirati obrestne mere na sprejemljivih ravneh. 

C. Univerzalni socialni prejemki  - ''zasvajanje državljanov z blaginjo''
Tako kritiki, kot podporniki skandinavskega modela blaginje, so zedinjeni, da je eden od največjih uspehov modela t.i. ''zasvajanje državljanov z blaginjo'', kar je posledično trajno utirilo državljane v sistem odvisnosti od socialnega varstva, ter zamejilo možnosti celovite reforme političnega sistema. 

''Univerzalizem'', v skandinavskem modelu blaginje, se odraža v dejstvu, da so vsi državljani obvezani plačevanja prispevkov v sistem, prav tako so vsi upravični do socialnih koristi, ki jih sistem omogoči – brezplačnega zdravstva, izobraževanja, nadomestila za brezposelnost, štipendij itd. Pri tem je pomembno, da vsaj tradicionalni skandinavski model ne predpostavlja odvisnosti prejemkov od ravni dohodka državljanov (t.j. da državljani z višjimi dohodki ne bi bili upravičeni do socialne pomoči), četudi so bili nedavni poskusi liberalizacije usmerjeni v zamejevanje osnovnih socialnih prejemkov za tiste z višjo dohodkovno ravnjo. Tovrstni predlogi se pogosto pojavljajo pri poskusih zniževanja davkov, saj naj bi družbo navdali z večjo blaginjo in globalno konkurenčnostjo.

D. Visoka raven družbenega zaupanja in zaupanja v politične institucije
Kritiki skandinavske socialne države argumentirajo, da slednja vendarle ni zaslužna za visoko raven družbenega zaupanja in harmonije v Skandinaviji, da prav tako ni razlog za relativno visoko raven ekonomskega bogastva regije. Kritika, ki značilno prihaja s strani liberalcev in konzervativcev, sloni na dejstvu, da so bile Švedska, Danska in Norveška že pred vzpostavitvijo obsežne socialne države, bogate države z visoko ravnjo družbenega zaupanja in družbene mobilnosti. Nadalje zaključijo, da sta v resnici visoka raven družbenega zaupanja in bogata kapitalistična družba, odločilna predpogoja za obstoj univerzalnega modela blaginje.

E. Sorazmerno dinamičen/liberalen trg dela 
Veliko pohval je skandinavski model blaginje prejel zaradi odsotnosti striktnih pravil in obremenilnih socialnih odgovornosti za zaposlovalce – na primer zagotavljanja zdravstvenega zavarovanja, nadomestil za brezposelnost ipd. (navzkriž z normami Evrope južno od Skandinavije). Hkrati pa so zaposleni deležni obsežne socialne pomoči, ki je financirana iz splošnega obdavčenja. Poleg tega Skandinavija slovi po dokaj fleksibilnemu trgu dela, kjer odpuščanje zaposlenih ni zamejeno z obsežno zakonodajo, v kolikor je tak korak koristen za poslovanje ali industrijo. Osnovna ideja za fleksibilnim trgom dela je uravnoteženje potreb zaposlovalcev z obsežnimi državno-financiranimi shemami za brezposelne, kot tudi individualnim zavarovanjem za primer brezposelnosti, deloma financiranim s strani zavarovanca, deloma s strani države.