Je libertarna družba kdaj obstajala?

Morda najbolj poznan primer zgodovinske libertarne ureditve, star godord sistem stare Islandije, ki ga navaja ekonomist David Friedman in drugi libertarni misleci, kot primer decentraliziranega pravnega sistema.

Ni naključje, da mnogi zagovorniki svobode vidijo raj sredi sage Islandije. Če želite slišati nekaj od srednjeveških zgodovinarjev, je bila Islandija ustanovljena kot Free State Project iz 9. stoletja. »Po njihovi zgodovini« pravi Carolyne Larrington iz St John College, Oxford, »so se Norvežani izselili iz Norveške, ker je kralj Harold Fairhair tam centraliziral moč.«

Oblikovanje Islandije je bil v prvi vrsti beg pred vlado, ki je šla predaleč. Islandija je bila ustanovljena za zaščito tradicionalnih norveških vrednot: poudarek na skupnosti, spoštovanju konkurence in zavezanosti k individualni odgovornosti.

Ker so Islandci zavrnili Vladarje, so ljudje, ki so želeli postati godar – verski in politični voditelji – morali prepričati druge, da jim sledijo prostovoljno. Islandija je bila zato razdeljena na ducate majhnih poglavarij oz. godorde.

Ti (po)glavarji niso imeli kraljevskih terjatev od svojih volivcev, ki so ga lahko kadarkoli svobodno zapustili in se pridružili drugemu. Tako so bili voditelji odgovorni njihovim privržencem in ustvarili trg za pravičnost in učinkovitost v vladi.

Vsako poglavarstvo je zbiralo prostovoljne prispevke v obliki pristojbin templju. V zameno, so ti priskrbeli sodnike in odvetnike, katerih naloga je bila – če ne pride do mediacije na zasebnem sodišču – razsojati po potrebi med zagovorniki ali za svoje podanike.

S časoma je bila moč na Islandiji centralizirana, godord sistem pa je stal skoraj tri stoletja. Kot je poudaril Roderick Long, »Previdni moramo biti z označevanjem neuspelega političnega sistema, ki je uspeval več časa kot je ZDA obstajala.«

Xeer

Presenetljivo podoben godordu je prav tako vsaj sto let deloval xeer sistem na ozemlju, ki je danes Somalija, kjer še danes vztraja na podeželskem severu.

Sistem se razlikuje od Islandskega v tem, da je članstvo v klanu – ali qabil – določeno ob rojstvu. To daje še večjo konkurenco med zasebnimi sodišči, ali guurti. Ta sodišča, ki so se tradicionalno odvijala pod drevesi akacij, se financirajo z donacijami lokalnih poslovnežev. Za poslovneže te donacije služijo kot neke vrste oglaševanje.

Xeer je skoraj identičen islandskemu godordu v svoji osredotočenosti na restitucijo in praksi izgona ponovnih kršiteljev. Pa vendar pravni leksikon Somalije ne vsebuje praktično nobene izposojene besede. Torej so se ti sistemi pojavili neodvisno drug od drugega, kot intuitiven človeški pravni red.

Današnja Somalija je v žalostnem stanju in izhaja iz kršenja teh ureditev. Vladavina marksističnega tirana Siada Barre, ki je nasilno odpravil xeer tradicijo v imenu egalitarizma. Barre ni le prepovedal običajno vprašanje »kateri klan je vaš« ampak je kmalu zatem prepovedal tudi vprašanje »kateri je veš bivši klan«.

Kot je zelo pozorno prikazal Peter Leeson iz univerze George Mason, se je večina merilcev blaginje v Somaliji od implozije Barrejeve centralizirane države dejansko izboljšalo. A večina zahodnjaške inteligencije, ki se ji gnusi »qabilist« kot nazadnjaški reakcionarji, ki nočejo sprejeti moderne dobe.

Karolinški zakon

Kot prva evropska naddržava po padcu Rima, rimsko cesarstvo ni prvo mesto kjer bi pričakoval libertariansko politiko. A pogled na njeno strukturo razkriva, da je bil Karel nekakšen srednjeveški Ronald Reagan; nasilno interventen v tujini, doma pa relativno laissez-faire.

Karel Veliki je bil večinoma uspešen osvajalec: kralj Frankov je več kot podvojil ozemlje, ki ga je podedoval od svojega očeta in je zaslužen za intelektualno oživitev karolinške renesanse. Ironično, srednjeveški zgodovinarji pravijo, da je ravno politika decentralizacije omogočila uspeh cesarja.

Čeprav je Karel vodil politiko proti terorizmu Sasov, je imel izredno spoštovanje do suverenosti skupnosti znotraj svojih meja. Navznoter je Sveto rimsko cesarstvo bila ohlapna konfederacija malih kneževin, ki so bile spodbujene k ohranjanju nasprotujočih sklopov zakonodaje. Razmislite o besedah Toma Asbridga iz Londonske univerze:

»Danes razmišljamo o tem kako bo Evropa živela skupaj – Evropska unija – in preizkušamo različne modele. Poskušamo centraliziran model moči, v katerem vsi sledijo nekako podobnemu sklopu zakonov, podobnemu sklopu praks. In alternativa seveda je, imeti ohlapen skupek pristojnosti in vsi sledimo nekako različne oblike prava, vendar se razumemo, sodelujemo. Zanimivo je, da je vizija imperija Karla bila omogočiti ljudem, da sledijo povsem različnim sklopom zakonodaje, odvisno od njihovih lokalnih tradicij. Vse skupaj pod ohlapno krovno oblastjo, ki vse drži skupaj. To je dejansko delovalo Karlu v prid. Poznejše generacije, njegovi nasledniki – posebej Ludvik – so poskušali centralizirati oblast, kar pa ni delovalo. Torej, morda je to lekcija za nas, da se naučimo o Evropi: Karlov način raznolikosti v enotnosti je morda pot naprej«.

Hoplit-kmet