Slovar ekonomskih izrazov
Društvo Svetilnik je leta 2011 v sodelovanju z Austrian Economics Center prevedlo Angleško-slovenski in slovensko-angleški slovar ekonomskih izrazov. Slovar ekonomskih izrazov je v osmih jezikih (angleški, nemški, španski, slovenski, hrvaški, srbski, romunski in bulgarski) dostopen kot aplikacija (PRO verzija) na iPhone, iPad, iPod touch, iOS, Android in Blackberry. Cena: $1.99.
Slovar obsega 1.050 terminov. Svetilnik vam za pokušino ponuja 50 terminov:
[Altruism - altruizem] • [Anarchy - anarhija] • [Antidumping Duty - antidumpinška carina] • [Antimonopoly Policy - protimonopolna politika] • [Austrian School, Austrian Economics - avstrijska ekonomska šola] • [Autarky - avtarkija] • [Balanced Budget - uravnotežen proračun] • [Big Brother - Veliki brat] • [Capitalism - kapitalizem] • [Capitalist - kapitalist] • [Central Planning - centralno planiranje] • [Chicago School - čikaška (ekonomska) šola] • [Classical School of Economics - klasična ekonomska šola] • [Consumption Tax - davek na potrošnjo] • [Deregulation - deregulacija] • [Fractional Reserve Banking - frakcijsko bančništvo, bančni sistem z delnimi rezervami] • [Free Lunch - zastonj kosilo] • [Free Market - prosti trg, prosto tržišče] • [Free Riding - zastonjkarstvo] • [Free Trade - prosta trgovina] • [Inheritance Tax - davek na dediščino] • [Invisible Hand - nevidna roka] • [Leviathan - Leviatan] • [Liberalism - liberalizem] • [Liberalization - liberalizacija] • [Market - trg, tržišče] • [Market Failure - neuspeh trga, tržna pomanjkljivost] • [Nationalisation - nacionalizacija] • [Natural Monopoly - naravni monopol] • [Neoclassical School of Economics - neoklasična ekonomska šola] • [New Institutional Economics - nova institucionalna ekonomija] • [Planned Economy - plansko gospodarstvo] • [Property Rights - premoženjske pravice, lastninske pravice] • [Protectionism - protekcionizem] • [Public Choice Theory - teorija javne izbire] • [Rent Seeking - iskanje rent] • [Rule of Law - vladavina prava] • [Shock Therapy - šok terapija] • [Shortage - primanjkljaj] • [Socialism - socializem] • [Social Justice - družbena pravičnost, socialna pravičnost] • [Spontaneous Order - spontani red] • [State Monopoly - državni monopol] • [State Regulation - državna regulacija] • [Subjective Value Theory - teorija subjektivne vrednosti] • [Subsidy - subvencija] • [Supply-sided Economics - ekonomika ponudbe] • [Tax Competition - davčna konkurenca] • [Tax Harmonization - davčna harmonizacija] • [Welfare State - država blaginje]
ravnanje, nazor, pri katerem človek deluje v dobro drugih; nesebičnost. Altruizem je osnovna nit mnogih neprofitnih, nevladnih organizacij, dobrodelnega dela in pomoči.
odsotnost vlade, brezvladje; družbeno stanje, kadar se medsebojni odnosi med posamezniki v družbi urejajo in rešujejo brez države, njenih institucij ali zakonov. V zgodovini je le nekaj primerov takšnega stanja družbe. Morda je stanje brezvladja, ki v Somaliji traja od leta 1991, najboljši primer. Obdobja anarhije so pogosto zaznamovana z nasiljem in socialnimi nemiri.
carina, ki se jo uporablja kot povračilni ukrep napram tujim proizvajalcem, ki izvažajo izdelke z neobičajno nizkimi cenami. Namen je zaščititi domače proizvajalce. Spiše se pritožba in zberejo se dokazi, da tuj proizvajalec ponuja izdelke pod ceno stroškov z namenom izriniti lokalne tekmece iz trga. Uveljavitev antidumpinške carine povzroči, da se tem poceni izdelkom doda pribitek, ki izravna razliko med uvoznikom in domačimi prodajalci ali naredi tuje izdelke dražje. Takšna politika je pogosto uporabljena za zaščito domačih podjetij.
ukrepi, ki jih sprejme država z namenom zmanjšanja tržnega deleža podjetja, ki ima večinski delež na trgu, ter preprečitve kartelna dogovarjanja. Na primer država lahko prepove združitev več dobaviteljev, ki bi z enotno družbo ustvarilo prevlado določenih produktov ali storitev na trgu. Če monopol že obstaja, država poskuša omejiti cene proizvodov ali storitev monopolista. V izrednih primerih lahko država celo zahteva, da se podjetje razdeli na več manjših samostojnih družb. Čeprav bi naj namen protimonopolne politike bila zaščita potrošnikov, so takšni zakoni običajno želja novih podjetij za omejevanje že obstoječe konkurence ali uveljavljenih podjetij, ki želijo z državnim poseganjem protimonopolnih zakonov povečati svoj tržni delež, namesto tega, da bi se zanj borili na trgu. Alternativa protimonopolnim ukrepom je lahko prost vstop podjetij v industrijo; odsotnost omejitev za dobavo blaga in opravljanje storitev.
smer ekonomske misli, ki se je oblikovala konec 19. stoletja, katere predstavniki so razvili teorijo o subjektivni vrednosti ter jo uporabili pri razlagi ekonomskih procesov. Avstrijska šola ekonomske misli je osnovana na metodološkem individualizmu, marginalni analizi, subjektivizmu in deduktivnem sklepanju. Teoretiki avstrijske šole so (bili) glavni kritiki marksizma in keynesianizma. Hkrati zavračajo matematično podlago v ekonomski teoriji. Za začetek avstrijska šola prištevamo dela Carl Mengerja (1840-1921). Glavna predstavnika prve generacije Mengerjevih naslednikov sta bila Friedrich von Wiesser in Eugen von Böhm-Bawerk. Med predstavnike druge generacije prištevamo Ludwig von Misesa in Joseph Schumpetra, katerima so sledili Friedrich von Hayek, Murray Rothbard in Israel Kirzner.
zaprto narodno gospodarstvo, ki se izključi iz svetovnega menjalnega sistema in mednarodne delitve dela ter hoče samo in neodvisno od uvoza zadovoljiti svoje potrebe. To je diametralno nasprotje odprtemu trgu in trgovini, kar je še posebej nenaklonjeno potrošnikom, saj so le-ti ali brez možnosti nakupa nekaterih želenih dobrin in storitev ali pa morajo za njih plačati veliko višjo ceno, kot bi jo na odprtem trgu.
pojav, kadar so prihodki in odhodki države, podjetja ali posameznika izenačeni. Uravnotežen proračun pomeni, da lastna sredstva (na primer davki, ki jih država pobere) zadostujejo za pokritje obveznosti (na primer financiranja državnih institucij) ter se tako ni potrebno zadolževati. Uravnotežen proračun je zagotovilo, da država v bližnji prihodnosti ne bo višala davkov z namenom pokritja svojih dolgov.
sinonim za totalitarno, vsemogočno in aktivno državo. Prvotno ga je uporabil George Orwell v svoji noveli 1984.
gospodarski sistem, opredeljen z zasebnim lastništvom nad kapitalom, kjer interakcije med kupci in prodajalci določijo količino in ceno dobrin.
oseba, ki vlaga svoj kapital z namenom ustvarjanja dobička. Bodisi to naredi z ustanovitvijo novega podjetja bodisi z nakupom delnic že obstoječe družbe.
državno načrtovanje gospodarskih in komercialnih dejavnosti v prizadevanju za določitev ravni proizvodnje, ki bi naj zadovoljevala prodajne cilje in kvote. Centralno planiranje zaobide tržne mehanizme (predvsem sistem cen), ki kupcem omogočajo komunikacijo s prodajalci o obsegu proizvodnje, katera je v velikokrat v presežkih.
skupina ekonomistov iz Univerze v Chicagu je odgovorna za razvoj teorije o monetarizmu, kot tudi teorije o tem, da je konkurenca bolj učinkovita od vladne intervencije na trgu. Začetki teorije segajo v leto 1920 in so povezani z deli Franka H. Knighta, Somonsa Henryja in Jacoba Vinerja. Najbolj prepoznavna pa leta 1960 postaneta Milton Friedman in George Stingler s prilagajanjem teoretične smeri na Univerzi v Chicagu. Univerza že vrsto let nasprotuje Keynesovi revoluciji in opozarja na njene omejitve.
ekonomska teorija, katero sta skozi svoje delo razvila Adam Smith (1723-1790) in David Ricardo (1772-1823). Po tej teoriji prosti trg sam vzpostavlja ravnotežje cen in količin in najbolje deluje brez vmešavanja. Poudarja tudi, da prosto trgovanje med državami še poveča realne dohodke in splošno blaginjo države.
davek, odmerjen s strani države pri nakupih končnega blaga in storitev, na primer davek na dodano vrednost in trošarine. Te davke prištevamo med regresivne davke, saj imajo nesorazmerno manjši učinek na posameznike z visokimi dohodki ter večji učinek na tiste z nižjimi.
proces zmanjševanja državne intervencije, birokratskih ovir in vladne kontrole gospodarstva, kar običajno vodi v povečanje gospodarske učinkovitosti.
sistem, v katerem morajo komercialne oz. poslovne banke oblikovati delne rezerve za pokritje tveganja izpolnjevanja njihovih obveznosti do vlagateljev. Te rezerve se imenujejo obvezne rezerve. Obvezne rezerve so izračunane kot delež tekočih obveznosti (depozitov), kjer je vrednost deleža določena z državnimi predpisi. Obvezne rezerve se ponavadi hranijo v banki. Rezultat frakcijskega bančništva je, da komercialne oz. poslovne banke sodeujejo pri ustvarjanju kreditov.
brezplačne dobrine. Za poudarjanje, da so vse ekonomske dobrine omejene in imajo ceno, obstaja rek: „Ni brezplačnega kosila“, npr. občasno obstaja prepričanje, da storitve brezplačno prejete od države nikogar nič ne stanejo, a jih v resnici plačajo davkoplačevalci.
sistem proste, neregulirane menjave. Gospodarstvo, v katerem udeleženci trga delujejo brez bistvenega državnega vmešavanja ali omejevanja, npr. reguliranja in obdavčenja. Prosti trg, v svoji čisti obliki, nikjer na svetu ni bil resnično udejanjen za daljše obdobje in običajno obstaja zgolj v odsotnosti države. Ekonomska teorija kaže, da prosti trg ustvarja najboljše pogoje za izboljšanje materialne blaginje družbe, vendar ne bodo vsi deli družbe pridobili enako.
v bistvu tisti, ki uporabljajo nesorazmerno več ali ki plačujejo primerjalno manj za uporabo javnih dobrin ali tistih ekonomskih dobrin, katerih uporabo je težko omejiti. Javne dobrine ustvarjajo problem zastonjkarstva, ker na količino javnih dobrin, ki jo posamezna oseba lahko troši, ne vpliva znesek, ki ga ta oseba za dobrine plača, kar pomeni, da nihče nima vzpodbude plačati za svojo potrošnjo. Prvi primer tega je narodna obramba: posameznik, ki ne plačuje davkov, je branjen enako dobro kot tisti, ki izpolnjuje vse svoje davčne obveznosti. Problem zastonjkarstva je težko rešljiv, a nekateri predlagajo obširnejšo privatizacijo dobrin in storitev, saj lastništvo vzpodbuja odgovornost in skrbnejšo uporabo
mednarodna trgovina brez neposrednih in posrednih omejitev, vključno z kvotami, dajatvami, carinami, zahtevami po kakovosti in uvoznimi licencami.
davek, ki temelji na sredstvih, vključno z denarjem, prejetih pri dedovanju. Temu davku se nasprotuje zaradi dvojne obdavčitve (saj so bila vsa podedovana sredstva že obdavčena in so od njih že bili plačani davki) in zaradi tega, ker je to davek na kapital, zmanjšuje investicije in gospodarsko rast.
metafora, ki opredeljuje mehanizmu določanja tržnih cen. Oblikoval jo je Adam Smith leta 1776. S pomočjo tržnih cen se harmonizirajo odločitve neodvisnih kupcev in prodajalcev ter maksimizirajo njihovi dobički, čeprav nihče ne organizira te dejavnosti zavestno, centralizirano ali načrtovano. Vsak posameznik deluje v korist družbe, medtem ko sledi osebni koristi, kot če bi ga vodila nevidna roka.
sinonim za močno, neomajno, skoraj vsemogočno vlado. Izraz je skoval Thomas Hobbes leta 1651, ki je poudarjal, da se je nujno ukvarjati s tem problemom delovanja družbe.
politična in ekonomska doktrina, ki zagovarja svobodo misli posameznika, omejeno vlogo države v družbi, vladavino prava, svobodno izmenjavo idej, transparentno poslovanje države in prostotržno ekonomijo.
proces, v katerem se državna regulacija umakne iz gospodarstva, z namenom, da se omogoči rast privatnega sektorja.
sistem ekonomske izmenjave, kjer se kupci in prodajalci srečajo. Delovanje kupcev in prodajalcev privede do določitve cen. Izraz trg se prav tako uporablja za sisteme, kjer se trguje z določeno dobrino, na primer trg mleka, trg kovin. Nekateri trgi imajo fizične lokacije (kot na primer borza ali pa bolšji trg), drugi pa so organizirani preko elektronskih sredstev.
neučinkovita porazdelitev virov, ki jih določata tržni silnici ponudbe in povpraševanja, na kar opozarjajo privrženci državne intervencije. Privrženci državne intervencije trdijo, da obstajajo primeri, ko ponudba in povpraševanje vodita v neučinkovito porazdelitev virov. Zato trdijo, da je naloga države, da v takšnih primerih vstopi na trg in popravi tržne pomanjkljivosti, kot so monopol, negativne eksternalije, asimetrične informacije in nezaposlenost. Privrženci prostega trga trdijo, da tržne pomanjkljivosti niso posledica trga temveč prevelike vloge države na trgu in da je trg sam sposoben odpraviti prej naštete pomanjkljivosti.
državna prilastitev privatne lastnine, pogosto brez ustrezne ali brez kakršne koli odškodnine.
situacija na trgu, kjer ima eno podjetje padajoče povprečne stroške na enoto proizvoda zaradi ekonomije obsega, kar pomeni, da je veliko bolj učinkovito kot tekmeci. Tehnično in pravno gledano bi se v takšni situaciji konkurenca sicer lahko razvila, vendar bi bili stroški proizvodnje in cene veliko višji. Cene proizvodov naravnih monopolistov običajno regulira država. Pod kategorijo naravnih monopolov še uvrščamo proizvodnjo električne energije, oskrbo z vodo, toploto, plinom. Kljub temu, nedavno opravljene ekonomske analize dokazujejo, da so vzroki za nastanek naravnega monopola predvsem državne ovire za vstop v panogo in da je zelo težko najti primer naravnega monopola v odsotnosti takšnih vstopnih ovir.
skupek ekonomskih idej, ki so se izoblikovale na osnovi del Alfreda Marshala iz sredine 19. stoletja. Ta šola je preoblikovala teorijo klasične ekonomske šole s tem, da je zamenjala delovno teorijo vrednosti s subjektivno teorijo vrednosti in marginalno analizo (zaradi tega se je širitev neoklasične ekonomije imenovala tudi "marginalna revolucija"). Neoklasična teorija je združila kapital in zemljišče v en sam proizvodni faktor in v svoji analizi uporabljala samo dva proizvodna faktorja namesto treh (zemljišče, delo, kapital). Klasični teoriji je bilo dodano matematično modeliranje, ki stremi k splošnemu ravnotežju.
ekonomska šola, ki so jo razvili Oliver Williamson, Ronald Coase in Douglas North, poudarja pomembnost "pravil igre" oziroma pomembnost institucij za ekonomsko aktivnost. Vloga transakcijskih stroškov in razvoj učinkovitih institucij sta bistvo te ekonomske šole. Kakor tradicionalni institucionalni ekonomisti, se tudi novo-institucionalni ekonomisti opirajo na primerjalno institucionalno analizo, kadar ocenjujejo ekonomske izide. Kako se različne institucionalne ureditve spoprimejo s transakcijskimi stroški, je ključno za ekonomski izid. Novo-institucionalisti se pri ocenjevanju trgov nagibajo k poudarjanju pomembnosti lastninskih pravic, vladavine prava in družbenih norm.
v nasprotju s tržnim gospodarstvom so v planskem gospodarstvu izdelki pridelani in storitve skladne z načrtom, ki ga pripravi centralni državni organ, in kjer izmenjava blaga ni prosta ali prostovoljna. Socialistično gospodarstvo je običajen primer planskega gospodarstva.
sistem pravic lastništva, ki so bistvenega pomena za prostotržno družbo. So pravice do nadzora nad tem, kako se bodo določeni viri porabili in do razporeditve nastalih stroškov in koristi. Jasno opredeljene premoženjske pravice so predpogoj za učinkovito razporeditev virov. Najmanj kar morajo premoženjske pravice opredeliti je lastnikov nadzor nad premoženjem, lastnikovo prosto razpolaganje s premoženjem, lastnikovo pravico izključitve drugih iz premoženja in lastnikovo pravico uživanja koristi, ki mu jih prinaša premoženje. "Premoženjske pravice so odnosi med posamezniki, ki izhajajo iz obstoja redkega blaga in ki se nanašajo na njegovo uporabo.” (Svetozar Pejovich, Economic Analysis of Institutions and Systems, Kluwer Academic Publishers, Dordrecht, 1995, st. 65)
ukrepi, ki se jih država poslužuje, da zaščiti domači trg, lokalne proizvajalce, različne veje gospodarstva ali posamezna podjetja pred konkurenco. Najpogostejša posledica protekcionizma so višje cene. Orodja, ki se v protekcionizmu pogosto uporabljajo, so davki in dajatve; njihova uporaba ustvari zaščito za posebne subjekte in diskriminira nezaščitene udeležence na trgu. Čeprav so protekcionistične politike pogosto uporabljene, so ekonomsko gledano kontraproduktivne, ker običajno vodijo v neto izgube za državo, ki jih je sprejela. Do neto izgube pride tudi, če se protekcionistične politike uporabijo kot povračilni ukrepi za uvedbo protekcionističnih politik v drugi državi, npr. v kmetijskih tarifah in kvotah.
šola ekonomske in politične misli, ki trdi, da veliko kolektivnih odločitev (vključno s tistimi, ki jih sprejmejo državni uradniki in birokrati) temelji na ozkih osebnih interesih. Razvila se je v šestdesetih letih in je najbolje predstavljena v delih Jamesa M. Buchanana, ki je leta 1986 prejel Nobelovo nagrado, in Gordon Tullocka. Ta teorija je tako politična kot tudi ekonomska teorija.
lov za dobičkom s pomočjo političnega sistema in ne tekmovanja na konkurenčnem trgu. Takšna podjetja v prizadevanju omejevanja konkurence in ohranjanja monopolnih dobičkov upajo na uvedbo tarif, predpisov ali državnih obvez, ki služijo kot ovire za vstop na trg ali zvišujejo stroške njihovih tekmecev. Stroški potegovanja za rento vključujejo neposredne zakonske in lobistične stroške, pa tudi posredne oportunitetne stroške, kjer viri niso bili uporabljeni v produktivne namene
kjer za vse posameznike in subjekte velja enaka prevlada prava. Ta izraz izvira iz anglo-saksonske običajnopravne tradicije, ki zahteva, da niti oblast oz. vladar ni nad pravom.
nenadne in hitre reforme, npr. med tranzicijo od socializma k tržnemu sistemu.
se ustvari, ko cene, ki niso določene svobodno, ne morejo razdeliti redkih dobrin med osebe, ki za njih tekmujejo. Rezultat so višji nedenarni stroški, kot so daljše vrste ali iskanje.
ekonomski sistem, kjer so proizvodna sredstva v lasti države.
pojmovanje pravičnosti o državni delitvi bogastva v družbi. Kritiki ga imajo za oksimoron.
delovanje nereguliranega trga, kjer se ponudba in povpraševanje usklajujeta s pomočjo cen. Spontani red je rezultat neodvisnega delovanja udeležencev na trgu, kar pomeni, da njegov namen ni obstajanje kot tako ali odtujenost od udeležencev na trgu. Spontani red je nasproten planski ekonomiji, kjer odločitve sprejema centralna oblast namesto udeležencev na trgu.
situacija, ko je samo državnim podjetjem dovoljeno nuditi določeno blago ali storitve na trgu. Ti monopoli so pogosto ustanovljeni s prepričanjem, da je to najboljše za družbo; vendar se pogosto zgodi, da so zaradi pomanjkanja konkurence proizvodi slabše kakovosti in imajo višje cene.
skupek vseh državnih ukrepov namenjenih urejanju in zaščiti interesov različnih skupin v družbi. Ti ukrepi vključujejo regulacijo cen, nadzor trga, protimonopolne zakone, davke, gospodarske spodbude in še mnogo drugih programov. Pogosto državna regulacija ne doseže zadanih ciljev ali pride do tega, da so negativni učinki večji od pričakovanih.
teorija, ki pravi, da je vrednost subjektivne narave, saj temelji na posameznikovih preferencah in okusih, in zato ne more biti merjena objektivno. Teorija je nastala kot odgovor na objektivno delovno teorijo vrednosti, ki je bila nezmožna jasno pojasniti ekonomske pojave, kot na primer paradoks vrednosti.
neposredna državna finančna podpora ali davčna olajšava gospodarski panogi ali podjetju z namenom zniževanja cene, ki jo plača potrošnik, izboljšanju kazalcev poslovanja podjetja ali pomoč pri prilagajanju novim okoliščinam. Subvencije prerazdeljujejo blaginje, kršijo svobodno konkurenco in znižujejo spodbude za učinkovito poslovanje podjetij.
ekonomska misel, ki so jo razvili Nobelov nagrajenec Robert Mundell, Arthur Laffer, Norman Ture in drugi. Poudarili so vpliv davčne stopnje na spodbude ljudi pri proizvodnji in učinkoviti uporabi virov. Mundell in Laffer sta zaključila, da so visoke mejne davčne stopnje na delo in prihodke od kapitala zmanjšale spodbude za delo, varčevanje in investiranje ter so hkrati delno odgovorne za nizko ekonomsko rast v ZDA in večjem delu Evrope v 1970-ih. Ekonomika ponudbe zagovarja drastično znižanje mejnih davčnih stopenj, skupaj z omejevalno monetarno politiko. Tej teoriji so v ZDA v 1980-ih zaupali predsednik Ronald Reagan in njegova administracija. Rezultat je bilo hitro znižanje inflacijske stopnje, visoka gospodarska rast in rast zaposlenosti.
situacija, ko politiki niso zainteresirani zvišati davke, ker imata eden ali oba proizvodna faktorja (kapital in delo) možnost, da migrirata v krajevno pristojnost z manjšo davčno obremenitvijo. Proces je podoben konkurenci med bencinskimi črpalkami. Lastniki bencinskih črpalk bi verjetno želeli zaračunavati višje cene in porabiti manj časa in energije za postrežbo strank, ampak je njihovo obnašanje omejeno, saj imajo stranke možnost, da kupijo gorivo drugje. Zaradi globalizacije je postala davčna konkurenca zelo pomembna. Veliko držav je na primer znižalo stopnjo davka na dohodek kot odgovor na davčne olajšave Reagana in Thatcherjeve. Prav tako je globalni prehod na nižje davke na dobiček vsaj delno povezan z Irskim drastičnim znižanjem davka na dobiček. Še en dober primer tega je revolucija enotne davčne stopnje v Vzhodni Evropi. Tekmovanje v tem, kdo bo imel najbolj privlačen davčni sistem, je privedlo Estonijo, Rusijo, Slovaško in Romunijo do uvedbe enotne davčne stopnje.
situacija, ko se davkoplačevalci soočajo s podobnimi ali identičnimi davčnimi stopnjami ne glede na to kje delajo, varčujejo, nakupujejo ali investirajo. Harmonizirane davčne stopnje uničujejo fiskalno konkurenco, tako kot sporazum o določitvi cen med bencinskimi črpalkami uniči konkurenco na področju prodaje goriva. Davčna harmonizacija je lahko dosežena na dva načina: (1) eksplicitna davčna harmonizacija se pojavi, ko države sporazumno določijo minimalne davčne stopnje ali ko določijo da bo davek na isti stopnji. Evropska unija na primer zahteva, da države članice uvedejo davek na dodano vrednost (DDV), ki ni manjši od 15%. EU ima prav tako harmonizirane davke na gorivo, alkohol in tobak, prav tako pa si stalno prizadeva za harmonizacijo stopenj davka na dohodek in davka na dobiček. Z neposredno davčno harmonizacijo je davkoplačevalcem onemogočeno ustvarjanje koristi od boljših davčnih politik v drugih državah, medtem ko so vlade zaščitene pred tržno disciplino. (2) implicitna harmonizacija se pojavi, ko država obdavči dohodek, ki ga je njen državljan zaslužil izven države. Ta politika svetovne obdavčitve od držav zahteva, da zbirajo finančne informacije investitorjev, ki so nerezidenti in da delijo te informacije s pobiralci davkov drugih držav. Ta sistem izmenjave informacij je običajno enosmerna ulica, saj delovna mesta in kapital običajno odtekajo iz držav z visokimi davki v države z nizkimi. Zaradi davčne harmonizacije davkoplačevalci ne morejo imeti koristi od boljše davčne politike v drugih državah, medtem ko so vlade zaščitene pred tržno disciplino, tako kot je že zgoraj navedeno.
karakterizacija paternialistične države, ki zagotavlja socialna plačila (pokojnine, različna nadomestila itd.) in mnoge storitve (zdravstvene, izobraževalne itd.). Skandinavske države z visoko razvitim sistemom socialnega zavarovanja so primer takšne države blaginje. Bistvene lastnosti takšne države blaginje so visoka stopnja prerazporeditve premoženja in visoki davki, ki omogočajo financiranje vseh potrebnih socialnih nalog in programov.
