Po socialni državi ni socialne države

Avtor: Iztok Hočevar

Dne: 6. januar 2013

Ali imajo najrevnejši res najmanj od socialne države, zakaj so socialne pravice le dobra trženjska poteza ter zakaj je vseobsegajoča socialna država pot v družbo nacionalizma in sovraštva do drugačnih, smo  poskušali ugotoviti v pogovoru z ekonomistom Tomom Palmerjem.

Ekonomist Tom Palmer je v liberalnih krogih znan kot »James Bond svobode«. Vzdevek si je prislužil v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je v države za železno zaveso tihotapil knjige, tiskalne stroje in predvsem idejo o svobodi. Zdaj dela za inštitut Atlas, v Ljubljano je prišel na povabilo društva za promocijo svobode Svetilnik predstavit svojo novo knjigo Po socialni državi.

Zakaj so ljudje, ki dvomijo o smiselnosti socialne države, slabi?

Veliko ljudi verjame, da je z vami nekaj narobe, če se ne strinjate z njimi. Da ste slab človek. Naj povem primer. Menim, da minimalna plača ustvarja brezposelnost in da so zaradi te na slabšem predvsem mladi, neizobraženi in neizkušeni ljudje. Na drugi strani je veliko prijaznih ljudi, ki o tem niso veliko razmišljali in menijo, da je minimalna plača dobra ideja. Njihovo logično sklepanje je: nekdo je proti minimalni plači, zato je proti temu, da imajo ljudje človeka vreden dohodek. Zato je slab človek. Seveda podobno mislijo tudi nasprotniki socialne države. Vsi ljudje bi se morali dodatno izobraževati, poskušati razumeti drugače misleče in jim ne le nasprotovati zaradi nasprotovanja samega.

Zakaj je socialna država tako priljubljena med ljudmi?

Za veliko ljudi je socialna država dobronamerno dejanje politikov, ker so ti tako prijazni do ljudi. Smisel socialne države ni, da pomaga revnim, saj ti dobijo le majhen del pogače. Pogosto celo nosijo večje finančno breme v primerjavi s subvencijami, ki jih dobijo. Vzemimo za primer skupno evropsko kmetijsko politiko. EU s subvencijami pomaga malim kmetom, da jim ni treba tekmovati na trgu. Vendar to v praksi pomeni, da revni ljudje plačujejo višje cene za hrano. Medtem pa so sami kmetje, ki so prejemniki subvencij, večinoma razmeroma premožni ljudje. In seveda so goreči podporniki programov socialne države, saj se ne zavedajo, kakšna je pravzaprav cena, ki jo plačujejo za prejeto pomoč. Le malokdo ve, kolikšno ceno plačuje za subvencije, ki jih prejema. Le malokdo ne bo vzel subvencije, saj delujemo po logiki, če je ne bom jaz, jo bo nekdo drug.

Kaj je rezultat vseobsegajoče socialne države?

To je različno od države do države, so pa nekatere skupne lastnosti. Vseobsegajoča socialna država  predvsem ustvarja odvisnost velikega dela ljudi od državnih prejemkov, kar ima veliko negativnih posledic – predvsem povečuje družbeno razdrobljenost. Socialna država je tudi uničila veliko različnih vrst skupnosti, ki so povezovale ljudi v preteklosti zaradi solidarnosti. Poleg tega zaradi socialne države nastaja sistem, ki vse bolj akutno ustvarja medgeneracijske konflikte. Na najslabšem so danes mladi, ki  se čedalje bolj zavedajo dejstva, da v starosti ne bodo imeli istih privilegijev in pravic kot njihovi starši, predvsem z vidika pokojnin. Skrb pa zbuja tudi širitev nacionalističnih in rasističnih gibanj, kar tudi povzroča socialna država. Samo spomniti se je treba, kaj se je dogajalo pred 15 leti v Nemčiji, ko so neonacisti požigali zatočišča priseljencev. Neonacisti so svoja dejanja opravičevali z besedami: »Prihajajo po naše socialne ugodnosti.« Zdajšnji vzpon ekstremističnih gibanj oziroma političnih strank, kot sta Jobbik na Madžarskem in Zlata zarja v Grčiji, bi nas moral opozoriti na nevarnosti, ki jih ustvarjata socialna država in populizem.

Kako bi po vašem mnenju morali spremeniti medgeneracijsko pogodbo?

Na žalost celoten sistem dolgoročno ni vzdržen, zato male spremembe niso dovolj. Razlog je aritmetika, če se stvari ne seštejejo, se pač ne. Breme financiranja starejših generacij bo kmalu preveliko. Poglejte le razmerje med številom delovno sposobnih in številom upokojencev in kam gre ta trend. Sistem ni vzdržen. 

Kaj so torej socialne pravice? 

Formulacija besedne zveze socialne pravice je pravzaprav dobra trženjska poteza, s  katero se dodatno podpre sistem, ki deluje v nasprotju s pravno državo. Socialne so v bistvu pravice, ki že po svoji definiciji ustvarjajo konflikt v družbi. Sredstva za zagotavljanje teh pravic so namreč omejena, zato bova denimo midva vedno v konfliktu, za čigave socialne pravice je treba najprej poskrbeti. Socialne pravice se naslanjajo na čustveni vidik besednih zvez, kot so pravica do izražanja. Če bi rekli, da gre za prerazdeljevanje, bi ljudje imeli drugačno čustveno navezanost in bi vse skupaj dojemali bolj racionalno. Če vzamemo za primer dvigovanje starostne meje za upokojitev, bo večina ljudi menila, da se kršijo njihove socialne pravice. Zato so danes pogovori o državnih proračunih tako težki.

V knjigi trdite, da je zdajšnjo krizo pravzaprav povzročila socialna država. Ampak vsi vemo, da so za krizo krivi pohlepni bančniki in da so države danes zadolžene, ker so morale reševati najprej banke in potem še gospodarstvo.

Socialna država je glavni razlog za krizo, ne pa edini. Ameriška vlada je želela, da vsi kupijo hišo. To je subvencionirala s posojili bankam oziroma je banke »prepričala« o dajanju posojil z zakoni. Tako je denar prišel v roke vsakomur. Morda je bil razlog, da niso vsi imeli v lasti hiše oziroma stanovanja. Morda niso imeli prihrankov ali službe. Ameriška vlada si je določila cilj, da bo 70 odstotkov vseh Američanov živelo v svojih hišah, in da so to dosegli, so morali močno znižati merila za pridobitev posojil.

Tako smo dobili NINJA (angleško: No income – No Job – No assets; v slovenščini: Nič prihodkov – Brez službe – Brez premoženja) posojila. Študenti so lahko kupovali hiše z denarjem, ki so ga dobili na posodo skoraj brez obresti. In ker, kot vsi vemo, cene nepremičnin le rastejo, so lahko čez leta hišo prodali z dobičkom. Leta 2007, torej v predkriznem letu, je najprej počil nepremičninski balon. In potem je prišel ylom finančnega sektorja. To je bila politika socialne države, da vam omogoči pravico do hiše. Potem je tu še dolžniška kriza, ki je posledica dejstva, da je državni dolg pred krizo imel etiketo »brez tveganja«. Zato so denimo nemške banke množično kupovale grške obveznice. 

Na tej točki je seveda treba  opozoriti, da je Grčija najela Goldman Sachs, da je vlagatelje zavajal o pravem stanju grškega gospodarstva in javnih financ. Za kar bi morali ljudi preganjati na sodiščih, saj je šlo za kriminalna dejanja. A vrnimo se k dolgu, zaradi vsega omenjenega so morali nemški davkoplačevalci v imenu solidarnosti reševati Grčijo, čeprav so v resnici reševali nemške banke.

Če me zdaj vprašate, ali so bili za to krivi pohlepni bančniki, bi rekel, da nisem opazil nobene povezave med naraščajočim pohlepom in krizo. Če bi imeli pohlepometer, ali bi pokazal naraščajoč pohlep? V resnici smo videli naraščajoč javni dolg, slabo upravljanje javnih financ v številnih evropskih državah ter obljube o socialnih pravicah, kot je ameriška pravica, da mora vsak imeti v lasti hišo.

Vendar ljudje, če pogledamo dogajanje v Evropi ali proteste v ZDA pred letom dni, pravzaprav zahtevajo še več države. Ali je glede na to trditev, da je konec socialne države za vogalom, zahteva pravilna?

Menim, da je socialna država pred zlomom in se bo ta res zgodil. Socialne države, kot jo poznamo danes, v prihodnosti ne bo več. Sesula se bo pod svojo težo. Kako se bo to zgodilo, ne vem. Res je, da veliko ljudi meni, da je rešitev za socialno državo več socialne države. Vendar bo nastopil trenutek streznitve, in to kmalu.

Kakšne pa so alternative socialni državi?

Na tej točki moramo pozvati ljudi, da z moralno in vodstveno avtoriteto poiščejo prave odgovore na to vprašanje. Kar sledi, je lahko tudi zelo strašno, lahko pa imamo zrel pogovor o možnih scenarijih. Najprej o strašnih možnostih. V evropski zgodovini in tudi drugje po svetu smo že videli, kaj prinese kolaps socialne države. Recimo Argentina, ki je bila v preteklosti bogata država, ki je imela raven BDP na prebivalca enako ZDA. Vendar se je socialna država kmalu razvila v populizem, sledil je fašizem, peronizem. Juan Domingo Peron je izropal državo in Argentincem povzročil ogromno gorja. Tudi nemška država po prvi svetovni vojni oziroma Weimarska republika je imela zelo razvit socialni sistem, ki je temeljil predvsem na visokih davkih. Ko se je izkazalo, da sistem ne bo zdržal, je sledil tretji rajh, ki je Nemcem obljubljal še več socialnih pravic. Vendar državne finance tretjega rajha niso bile vzdržne, zato so morali nacisti proračunsko luknjo krpati z ropanjem. Začeli so z Judi, nadaljevali so s celotno Evropo.

Vendar obstajajo tudi pozitivne alternative socialni državi. Nevzdržne Ponzijeve sheme bodo počasi izumrle, reforme pokojninskih sistemov bodo mladim omogočale, da sami odločajo, kam gre njihov denar. In ta bo šel v gospodarstvo, ne v nakupe javnega dolga. Vse več storitev, ki so danes državne, bodo ljudje začeli opravljati prostovoljno. Za najrevnejše bo seveda še vedno obstajala varnostna mreža, vendar ta ne bo vseobsegajoča. Namenjena bo res le tistim, ki to potrebujejo. 

Sem zmerno optimističen, da se bodo lahko »odrasli « ljudje dogovorili, kakšen naj bo državni proračun, kaj si lahko privoščimo in česa ne. Največji rezi pa so potrebni prav na področju državnih pomoči, kar bo vsekakor povzročilo veliko nejevolje med vsemi prejemniki te pomoči. Tem ljudem bo treba razumljivo predstaviti dejstvo, da pravzaprav subvencionirajo vse druge in da jim, čeprav bodo sami izgubili svojo subvencijo, ne bo treba plačevati subvencij drugim. Kar pa je najpomembnejše, ljudem bo treba razložiti, da bodo svojim otrokom zapustili stabilno državo. In to je res zelo pomembno.

Torej je treba ljudi izobraziti o realnem stanju?

Ne gre samo za dejstva. Ljudje se morajo začeti zrelo pogovarjati o tem, kaj je treba storiti. Na žalost se to dogaja le v majhnem številu držav. Lep primer, kjer so se politiki in javnost znali zrelo dogovoriti, je Estonija. Vsem družbenim skupinam je uspelo doseči konsenz, da je treba državno porabo zelo zmanjšati. Začeli so s stališča, kaj si sploh lahko privoščijo. 

Lahko bi rekli, da je Evropska unija nekakšna socialna država. Menite, da bo EU preživela?

Najpomembnejše vprašanje je, koliko časa bodo severne države še pripravljene financirati Grčijo. Ta do zdaj še ni pokazala, da je resno pripravljena za reforme, za prave reze v sistem subvencij. Države EU bi morale reči, da ne sprejemajo skupne odgovornosti za napake posameznih članic. Predvsem Nemci, ki zaradi dogodkov v minulem stoletju občutijo potrebo, da so dobri Evropejci. Nemška kanclerka Angela Merkel je želela poudariti odgovornost posameznih držav, vendar so jo druge velike članice zavrnile. Zato je Merklova začela govoriti o tem, da, v redu, bomo plačali, ampak želimo nadzorovati, kam gre denar. To so pa že zelo kalne vode. Posledice tega bodo zelo nevarne. To, da bo o javnih financah posameznih držav odločal Bruselj, pomeni, da živite v političnem sistemu, kjer so odločevalci pravzaprav povsem izolirani od volivcev. Potem bo oblast res le v rokah elite. Zdajšnja smer, v katero gre EU, je zato po mojem mnenju katastrofalna. Če ljudje želijo obdržati prednosti EU, morajo vreči Grčijo iz ECB. Naj Grki uporabljajo evro, tudi Kosovo ga. Vendar morajo sami odločati o proračunu brez možnosti, da si lahko sposojajo denar kot članica evrskega območja. 

Kaj bi svetovali slovenskim politikom?

Naj ne podcenjujejo sposobnosti prebivalstva, da lahko sprejema zrele odločitve. Če politiki menijo, da so vsi ljudje idioti in lahko z njimi manipulirajo, jim ne bo uspelo odpraviti težav. Ljudi je treba vključiti v pogovor o proračunu. Vključiti jih je treba v odločanje, kje se bo rezalo in kje ne.

Članek je bil objavljen v dnevniku Finance dne 28. decembra 2012.

Komentarji

3/13/2013

WUPE

Za vas je svoboda pretakanje še večjih količin denarja k 1% bogatašev!

... a vam ni jasno da to vodi v vojno!

Pinočejevski fašisti s neoliberalnimi floskulami!

Pejte v Čile pa tam furajte te nebuloze! 

V Sloveniji tega ne bo NIKOLI!!

4/1/2013

NeWUPE

Kaj pa če bo denarja zmanjkalo? Potem pa tako bo, anede WUPE?