Publikacije‎ > ‎2011‎ > ‎

Slovenci, posnemajte ZDA pred sto leti!

 
 
Avtor: Iztok Hočevar
Dne: 14. oktober 2011
 
Daniel J. Mitchell je strokovnjak s področja davčnih reform in ponudbene strani ekonomije. Kot višji svetovalec inštituta Cato se zavzema predvsem za enotno davčno stopnjo ter mednarodno davčno konkurenco. Deloval je v vladnih in političnih organizacijah v ZDA, njegove članke objavljajo revije, kot so Wall Street Journal , New York Times , Investor's Business Daily in Washington Times. Septembra je v okviru Libertarnih seminarjev v organizaciji društva Svetilnik že tretjič obiskal Slovenijo.

Kdaj pričakujete konec zdajšnje krize?

Največja nevarnost gospodarski rasti danes je seveda zadolženost nacionalnih držav, zdaj tare predvsem članice evrskega območja. Vendar se dolžniška kriza lahko hitro razširi tudi na Japonsko, daleč od roba pa niso tudi ZDA, ki so glede na ogroženost sicer okoli 15 let za Evropo. Če se dolžniška kriza v Evropi kmalu ne razreši in na tapeti pristaneta tudi Italija in Španija, lahko sledi vnovičen potop finančnega sektorja. In spet bodo sledili transferji javnega denarja v banke, čeprav je primer Irske lepo pokazal, da to vodi v le nove javnofinančne težave držav.
Dne 24. oktobra 1911 je Orville Wright postavil rekord v letenju oziroma lebdenju brez motorja, ki je trajal devet minut in 45 sekund, v Severni Karolini pri Kitty Hawku.

Kje vidite priložnost za rast? Katere države bodo lokomotiva svetovnega gospodarskega vlaka?

To gotovo ne bodo članice OECD. Sicer lahko pričakujemo nekajodstotno rast razvitih gospodarstev, vendar zaradi sistemskih težav v teh državah to ne bo dolgoročno vzdržno. Prihodnja rast bo prišla iz držav BRIK, veliko potenciala pa prinašajo tudi preostale nerazvite države v Afriki in Latinski Ameriki, medtem ko ima Kitajska po mojem mnenju balon. Kakšen in kdaj bo počil, je težko reči.

Zakaj Kitajska ni tista, ki bo povlekla svet iz krize?

Pregovor, da bo Kitajska postala stara, preden bo obogatela, pove vse. Sicer smo lahko veseli, da se je stotine milijonov Kitajcev izvleklo iz revščine, vendar so v primerjavi z državami OECD še vedno razmeroma revni. Velika rast v prihodnjih desetletjih bi to sicer lahko odpravila, ampak takrat se bo že kazala kitajska politika enega otroka. To so dolgoročne težave. Kratkoročno pa Kitajski grozi balon, ki izhaja iz zaprtega finančnega sistema. Nihče ne ve, kaj delajo kitajske banke. In dogodki zadnjih let so pokazali, kam to lahko pripelje.

Kaj torej ovira ZDA, da spet ne zavzamejo svoje stare vloge v svetu?

Amerika se spopada z enako boleznijo kot Evropa, gre za rasti državne porabe. Eden izmed simptomov te bolezni je naraščajoči dolg, saj se v ZDA tretjina rasti državnih intervencij in rasti administracije financira z zadolževanjem. Ameriški dolg je eksplodiral pod vodstvom Busha mlajšega in Baracka Obame, ki imata enako fiskalno politiko. Več trošenja, večjo državo, več intervencij. In to je težava ZDA, evropeiziramo se. Prej smo nosili 50-kilogramsko sidro okoli vratu, v zadnjem desetletju smo dodali še 50 kilogramov. Vedno ko so politiki odgovorni za razporeditev dobrin in denarja, to naredijo tako, da ustreza njihovim podpornikom. Včasih je legalno, včasih nelegalno. Vedno pa je slabo za gospodarstvo.

Torej bi temu pripisali znižanje ocene bonitetne hiše Moody's ?

To sploh ni vplivalo na ZDA. Vsi so vedeli, da imamo fiskalne težave. Pa vendar denar za ZDA po znižanju ostaja pri rekordno nizkih cenah. Za to se lahko zahvalimo predvsem evropski krizi, ki vlagatelje sili, da iščejo nove varne pristane za svoje naložbe. Amerika mogoče ni najbolj varna, je pa zagotovo varnejša od večine sveta. Vlagatelji danes ne želijo oplemenititi svojega premoženja, temveč ohraniti njegovo vrednost. In vlagali bodo v tistega, ki bo zadnji stal. Če že umreš, je najbolje umreti zadnji, ali ne?

Bonitetne agencije so že nekaj časa na tapeti evropskih politikov, ki jim očitajo, da le strašijo trge.

Napad evropskih politikov na bonitetne agencije je enak napadu bolnika na zdravnika, ki mu je povedal, da ima raka. Ni kriv zdravnik, krivi so politiki. Nisem navdušen nad agencijami, saj te krize niso videle, so zamudile. Niso učinkovite in niso preveč dobre, ampak kriviti jih za pozno znižanje bonitetne ocene se mi ne zdi smiselno.

Hkrati se napoveduje tudi ustanovitev evropske bonitetne agencije.

Če Evropejci ustanovijo svojo bonitetno agencijo, ji bo kdo zaupal? Se spomnite, ko je Evropa naredila test stresa bank, iz katerega je izločila državne dolgove?

V zadnjih dveh tednih smo bili tudi priča pozivom evropskih politikov svojim kolegom, naj nehajo pesimistično govoriti o položaju evropskega gospodarstva in evrskega območja. Se vam zdi to rešitev?

Ali bo leporečje pozdravilo raka? Nervoza na trgih je logična posledica dejstva, da je fiskalni položaj Evrope zelo slab. Seveda pozitivne izjave politikov, ki vlagateljem v državne obveznice Grčije in Portugalske obljubljajo, da bodo ukradli denar davkoplačevalcem in ga dali njim, vplivajo na dnevno dogajanje na trgih. Vendar je to vse kratkoročno, dolgoročno bodo državne intervencije le škodovale gospodarstvu. Tudi ZDA so v tokratni krizi ubrale napačno pot, denar je šel neposredno v roke ljudi in inštitucij, ki so s slabimi odločitvami krizo sploh začeli.

Zdaj je najbolj prizadet finančni sektor. Kaj je zdravilo za bančne bolezni?

Banke so v težavah zaradi toksičnega dolga držav, ki ga imajo v lasti. Rešitev je torej povezana z državami, ki morajo narediti velike reze v državno porabo. Kar pa je zelo neverjetno, razen če jih mednarodne institucije ne bodo prisilile v to. Lep primer za to je Grčija, ki je šele po letu in pol mednarodne pomoči začela rezati v bazen javnih uslužbencev in drugih socialnih transferjev. Vendar gre za tipičen primer »premalo-prepozno«. Grčija bo po mojem mnenju bankrotirala. In sprožile se bodo grške domine, kar bo spet prizadelo banke. In države ne bodo pustile bankam, da propadejo, in bodo spet povečale lastno zadolževanje, da bodo financirale banke, kar sicer lahko prinese pozitivne učinke. Za primer, ZDA so pred 20 leti pomagale bankam, vendar so jih precejšen del zaprle, ohranile so le zdrave dele sektorja. To je dober način, ker kaznuješ lastnike, menedžerje in nadzornike za sprejemanje slabih odločitev. Vendar dvomim, da bo Evropa to sposobna narediti. Tudi ZDA so v tokratni krizi ubrale napačen pristop, denar je šel neposredno v roke ljudi in institucij, ki so s slabimi odločitvami krizo sploh začeli.

Vse več ljudi v Evropi vidi rešitev v tesnejšem povezovanju. Ali so evropska prihodnost ZDA?

Ne vem, zakaj bi Nemci hoteli financirati lene Grke. Če imate prijatelja, ki je pijanec, tat in lenuh brez prihodnosti, se vam zdi pametno, da imate skupni bančni račun? Zamisel o Združenih državah Evrope je zelo slaba. Že zdaj imate države članice, ki imajo preobširen administrativni aparat. In če k temu dodate še eno plast evropske politike, ste si le obesili novo 50-kilogramsko sidro okoli vratu, saj bo to prineslo nove davke, finančne obveznosti.

Ali lahko Evropa v zdajšnjem stanju povezave uspešno konkurira državam BRIK?

Ljudje velikokrat rečejo, da bo le združena Evropa konkurenčnejša. Vendar, ali je to res? Do zdaj nisem videl nobenih dokazov, da bodo Združene države Evrope bolj učinkovite in konkurenčnejše. To je, kot da vam duhovnik nekaj reče in vi odgovorite z amen!. Dokazi kažejo, da več centralizacije in homogenizacije ne prinaša večje učinkovitosti in konkurenčnosti.

Kaj je torej recept za Evropo? Večja osredotočenost v izvoz ali spodbujanje domačega povpraševanja?

Izvoz je seveda priložnost za Evropo, da lahko kratkoročno poveča gospodarsko rast. Vendar izvoz ni odvisen od Evrope, temveč od tujih trgov, ali bodo kupovali evropske izdelke. Veliko več manevrskega prostora ima EU pri domačem povpraševanju, ki pa je pod pritiskom velikih socialnih držav. Danes je težko imeti dinamično in hitro rastoče gospodarstvo ob modelu evropske socialne države.

In kaj bi svetovali slovenskim politikom?

Sodeč po podatkih OCED in Mednarodnega denarnega sklada ima Slovenija zelo velike težave s fiskalno politiko. Državna poraba pomeni skoraj polovico BDP. Če hočete postati bogata država, je to slaba popotnica. Velika državna poraba pomeni visoke davke, ki za vrat stiskajo gospodarstvo. Slovenija je sicer ob osamosvojitvi imela zelo dobra izhodišča, vendar je videti, da ste precenili svoje sposobnosti. Velika socialna država je dobra za bogate države, ki si lahko privoščijo majhno gospodarsko rast, ker so že tam. Slovenija bi morala, da ujame bogate države, rasti veliko hitreje. Hočete biti evropski tiger, in ne okorela Francija. Slovenija se vede kot bogata država, čeprav to ni.

Naša največja banka spet potrebuje dokapitalizacijo, tudi nekatera druga podjetja v večinski državni lasti brez pomoči države ne bi preživela. In kljub temu Slovenci še vedno podpiramo idejo o »nacionalnih interesih« države. Zakaj menite, da je tako?

Ne vem, zakaj bi kdo želel, da najpomembnejše resurse v državi nadzorujejo najmanj sposobni ljudje, politiki. To je noro. V interesu Slovencev je, da so banke v zasebni lasti, da tekmujejo na trgu z drugimi bankami. Razlog se skriva v slabi finančni izobrazbi prebivalstva. Seveda to ni omejeno le na Slovenijo, tudi Američani so povečini preslabo izobraženi. Ne vem, zakaj bi kdo želel, da najpomembnejše resurse v državi nadzorujejo najmanj sposobni ljudje, politiki. To je noro. V interesu Slovencev je, da so banke v zasebni lasti, da tekmujejo na trgu z drugimi bankami. Želite investicijske odločitve, ki bodo temeljile na cilju, da Slovenija postane bogatejša država. Če odločitve sprejemajo politiki in jih žene protekcionizem, bodo rešitve vodile k zadovoljevanju potreb političnega razreda.

Kaj pa norveški sistem? Ali je preglednost rešitev za to, da »strateški sektorji« ostanejo v državni lasti?

Preglednost je bolje kot nič, je eno izmed učinkovitejših orodij v boju proti korupciji. Težava je v tem, da je Norveška že bogata država zaradi nafte. Slovenija ni. Imate morda nafto v morju? Ne vidim nobenih razlogov, da bi slovenska država imela kakršenkoli gospodarski sektor ali njegove deležnike v svoji lasti. Država ni učinkovit lastnik in le bogate države si lahko privoščijo to slabo lastništvo. Slovenija si ga ne more.

Ves čas omenjate preveliko državno porabo. Kaj naj torej po vašem mnenju nadzoruje država?

Zagotovo ne podjetij. Moj nasvet je, posnemajte ZDA. Vendar ne današnjih ZDA, temveč ZDA izpred sto let. Takrat smo imeli majhno centralno vlado, katere poraba je pomenila le tri odstotke BDP. Država je bila osredotočena le na varnost državljanov, vladavino prava in obrambo države. S tem je ustvarila okolje, ki je omogočalo rast in razvoj. Tak model sta posnemala Hongkong in Singapur, ki sta se v zadnjih 50 letih prebila med najbogatejše države na svetu. Treba se je vprašati, kdaj so razvite države, kot so Nemčija, Velika Britanija in Francija, postale bogate. V 19. stoletju, ko je bilo okolje tako, da je ljudem omogočalo rast in razvoj. Te države danes ne želijo rasti prehitro, saj so že bogate. Tukaj se torej znajde Slovenija, ki bi najprej morala razviti okolje za rast, socialna država bi morala počakati na bogastvo.
 
Kaj se je dogajalo v ZDA pred 100 leti
1900 _ George Eastman izumi prvo prenosno kamero, ki je tudi razmeroma cenovno ugodna in tako dostopna širšemu krogu ljudi.
1900 _ Amerika vrednost dolarja veže na zlati standard.
1901 _ Teddy Roosevelt postane predsednik ZDA.
1903 _ Henry Ford ustanovi podjetje Ford Motor.
1903 _ Orville in Wilbur Wright naredita prvi testni polet z letalom Kitty Hawk.
1905 _ Ustanovijo Las Vegas.
1906 _ Teddy Roosevelt postane prvi predsednik ZDA, ki odide v tujino na državni obisk.
1908 _ Iz tovarn Henryja Forda pripelje prvi primerek vozila model T.
1909 - Prvič se na radiu javno govori o volilni pravici žensk.
1913 _ Ustanovljena je ameriška centralna banka Fed.
 
Članek je bil objavljen v dnevniku Finance dne 7. oktobra 2011.