Publikacije‎ > ‎2014‎ > ‎

Martina z mesarico

Avtor: Alen Alexander Klarić, Svetilniik
Dne: 8. februar 2014

Enaintrideset let po smrti filozofinje in pisateljice Ayn Rand se koncept romantične ljubezni med moškim in žensko, kot ga danes po večini razumemo, močno razlikuje od objektivističnega ideala heroizma in predanosti, ki ga je podala v svojih romanih in strokovni literaturi. V objektivistični filozofiji je idealen partner popolna preslikava vrednot drugega partnerja. Ta idealizem med partnerjema se populistično dojema kot zastarelo šovinistično težnjo po izkoriščanju šibkejšega spola, zato se pogosto vprašam, ali je kritika tega idealizma odraz feminizacije 'močnejšega' spola, in hkrati opravičevanje za dejstvo, da danes moški pač nismo več Martini Krpani z Vrha in ne prekladamo naokoli svojih kobilic? A krivde za naš (moški) padec ne pripisujem samo raz-krpaniziranim moškim marveč tudi feminističnemu gibanju, ki še dolgo potem, ko so pravice med spoloma bile izravnane, vihrajo naokoli s svojimi mesaricami. Iz feminističnih prizadevanj se je scimila ženska, ki pripada vrsti postmodernih psihotikov, ki se počuti užaljena že, če jo partner vljudno vpraša, če bi mu lahko pripravila zajtrk. Ker je priprava jedi značilna ženska vloga v patriarhalni družbi, je za to žensko tako vprašanje s strani njenega partnerja nesprejemljivo, kot vsako drugo vprašanje, ki namiguje na vlogo rodilje in kuharice, ki moža po službi doma pričaka nadišavljena in voljna za uresničitev vseh njegovih želja.

Če to zveni kot satira in se zdi, da pretiravam, se ozrimo za vsemi zvezami, ki so po preteku zelenosti prvega polletja doživele, da je nedolžna prošnja moškega v njenih ušesih zazvenela kot slabovoljen šovinističen ukaz. In tako se je ideal romantične zveze prevesil v igranje dveh, v realnosti različnih polov (moškega in ženskega), ki sta primorana igrati vlogo istega, medtem ko so pričakovanja pomešana in nejasna ter je zadovoljitev medsebojnih potreb po pozornosti vedno bolj neučinkovita. Ker se po klasičnih feminističnih težnjah zahteva, da moški le streže in je le redko upravičen do postrežbe, medtem ko se po tradicionalni ženstveni romantiki pričakuje, da bo ravnal primerno robustno in z dovoljšnjo mero samozavesti, se revež izgubi in brez hrbtenice odrevenel podredi tej novi ljubezni 21. stoletja, kjer on služi mednarodno priznanim pravicam žensk z dodatkom nujnega mačističnega ega in ohranja navidezno dominanco. Vendar zaznati je, da so se razkrpanjeni moški začeli upirati svoji moškosti, idealu telesne in umske moči, čeprav s svojim robatim in bistrim ponosom še danes ujamejo marsikatero gospodično.

Junaki objektivističnih romanov (kot na primer Dagny Taggart, protagonistka romana Izvir, ang. The Fountainead) so pogosto označeni za nosilce nesmiselnega romantičnega pogleda. Filozofiji, ki pravi, da ženska doživi ljubezen v ponosni predaji svojemu moškemu in moški s častjo, da mu je bilo dovoljeno dominirati, se očita, da ni v stiku z realnostjo oziroma z razvijajočim se modelom romantike. Objektivistični romani podajajo romantično ljubezen kot najbolj izpopolnjeno in skoraj transcendentno med dvema racionalnima posameznikoma, ki oba neomajno sledita svojim idealom brez posesivnega vpadanja v medsebojne interese. Ženska v njih ni prikazana kot pohlevna gospodinja in zadovoljevalka, pač pa samostojen, nadvse sposoben človek z inteligenčnim presežkom glede na povprečje, medtem ko so njena delovna področja v skoraj vseh primerih tradicionalno moška. Predpostavljal bi, da feministična gibanja pozdravljajo tak vidik romantike, a se slednji vse prej kot ujema z njihovim nazorom. Morda zato, ker je sistem preveč zahteven; predpostavlja dva racionalna človeka, ki sledita svojemu lastnemu interesu, sta produktivna in odgovorna ter izrazito načelna. Predstavljajte si, kakšen napor mora biti, če bi te lastnosti želel svojim otrokom vzgojiti hipsterski svetovljan ali neustrašna kolektivistična ekologinja. Tega se vendarle ne dela. Sama omemba razuma v zvezi ali zakonu ženske in moškega jih zmrazi, saj se jim zdi, da se s tem vračajo v čase, ko so bile poroke vnaprej dogovorjene in so temeljile na zavezništvih, dotah in gmotni preskrbljenosti. To, da bi čustva sledila razumu, se jim zdi nepojmljivo, kajti takšen odnos bi pomenil izjemen primanjkljaj v dramatičnosti čustvenih prepirov, odvzel bi jim našemljeno arhaičnost brooklynskih subkultur in nasploh oropal udejanjanja prizorov iz popularne ameriške nanizanke Girls. Skratka, zašli bi v mentalni prostor, ki postaja vse manj kaotičen in vedno bolj jasen, kjer je potrebno organizirati svoja stališča glede na dejstva, prebirati literaturo in dojeti koncept kot nekaj, kar je sestavljeno iz več kot treh besed.

K vragu z življenjem, če pa je najlažje pogledati v umirajočega kormorana, ki se utaplja v naftnem madežu, in kričati na ves glas, da je kapitalizem hudič, ter iti na ulico in zahtevati, da naj država financira vse, kar je možno, da bodo naši travniki zeleni. Vseeno jim je, če se ves denar davkoplačevalcev izteče v ocean, če le po njihovi želji, ker so tako bizarno altruistični do narave, svojih bratov in sestra, da jih ne zanima, kaj si ostali mislijo, in jim prav nič ni mar za pravice drugih. Odločili so se, da je potrebno rešiti kormorana, četudi se zavoljo tega vrnemo v pračloveške čase, kjer bodo morali zelo dobro prežvečiti slabo pripravljen kos divjačine. Za njih so namreč stvari na dolgi rok nepomembne, ker bomo takrat seveda že vsi mrtvi. V svojem ravnanju se tako poklonijo Kantu in njegovi metafiziki, ko počnejo, kar ni v osebnem interesu, niti v pomoč drugim, je pa nekaj pri čemer nihče nima koristi.

Od uničenih Krpanov do fanatičnih ekologov, druži jih ena in edina kolektivistična etika, ki človeka postavlja v podrejen položaj ne glede na stvar, ki mu pride pod noge. Daleč stran od načel, ki so človeštvu prinesla svobodo, izume, mir, napredek in blagostanje, se obnašajo, kot da je njihovo usmiljenje zadosten in legitimen razlog za kršenje pravic drugih. Daleč stran od spoštovanja ekonomskih pravic, ki vodijo do ekonomskega razvoja, katerega sadove nečimrno izkoriščajo in se sentimentalno nasmehnejo, ko kavi dodajajo rjavi pobarvani in ne beli sladkor, ker zaradi naravnih živil, ki jih koristijo, ni poginilo nič in ni nihče umrl, ko nosijo mavričen transparent, ko si s smoothijem olajšajo vest, in je potem vse OK.

Morda se zdijo te misli nepovezane, vendar imajo omenjene skupine in gibanja isti izvir, ki jih hrani z energijo in denarjem: kolektivizem in velika država. Od degradacije romantične ljubezni in spoštovanja med dvema pokončnima individuuma do ohromitve gospodarstva zaradi obupnih, človeško ustvarjenih CO2 izpustov, ter od nasilnega zajedanja v človekove vrednote in osebnost do lenobnega delavca, ki se ga ni moč znebiti, je skupni imenovalec usmerjenost na podčloveško raven delovanja, ki kot trdijo, ni svobodna izbira, ampak v naprej določena šibkost, ki jo je potrebno negovati, saj sicer propade v vsej nemilosti. Seveda se temu razmišljanju doda vrsta izjem, ki niso namenjene le temu, da potrjujejo pravilo, pač pa da lahko počnejo, kar jih je volja. Če torej ne želite biti krivični, podprite vse, ki služijo kultu tehnološkega, gospodarskega in mentalnega nazadovanja, kajti take rada ščiti naša intelektualna elita. Podprite vse, ki so muhasti in užaljeni, ker imate jasna stališča, in izbruhnejo v transparent, ko zavohajo svobodo, odgovornost in prepuščenost samemu sebi. Podprite vse, ki jim ni mar za vašo integriteto, pravice in mišljenje, pač pa le za sentimentalno predanost neredu in nenazadnje vse tiste, ki bodo tragično izkoristili boj za človekove pravice, zato da se okoristijo vaših. Družba tokrat služi Martini z mesarico, gromozanski posesivni materi, ki v skrbi za vse uboge duši svoje otroke in ne vidi, da ji tako počasi umira zarod.

Komentarji

2/26/2014 14:18:28
Tagg
"Dagny Taggart ni protagonistka v The Fountainhead ampak v Atlas Shrugged.
Tudi drugače zmeden članek.
Pravice med spoloma izravnane? Kdaj in kje se je pa to zgodilo? Po eni strani so ženske plačilno in drugače diskriminirane pri službah (o upravičenosti tega kdaj drugič), po drugi strani bodo za enak zločin odlužile konkretno nižje kazni kot moški.
O razumsko pogojeni ljubezni bi se dalo še bolj debatirati. ""Love is exception making"" je stavek iz Fountainhead-a ki to tezo postavi na glavo. V isti knjigi se Dominique Francon ravno zaradi svoje ljubezni do Roark-a poroči z Wynand-om. Poleg tega ta teza pade v vodo že na biološki ravni, saj se pri zaljubljenosti sprostijo kemikalije ki, vsaj kratkoročno, zameglijo razum. Čustva tako definitivno ne sledijo razumu, zaradi česar so dolgotrajne zveze možne le, kadar je čustvenega obdobja konec in se osebi ujameta na razumskem nivoju.
Glede preslikave vrednot - odvisno kako široko jih definiramo. Več kot jih določimo, manjše so možnosti za to, da najdemo takšno osebo. Večina ljudi tudi išče osebe s podobnimi, vendar ne istimi vrednotami, tako da je ta del filozofije bolj podoben samim Randovskim herojem. Deluje v knjigi in morda pri ducatu ljudi ne svetu.
Zadnji del članka je samo en velik rant, zaradi česar ga ne bom komentiral. Se pa strinjam, da je feminizem ušel iz vajeti in da ljudje iščejo rešitve v državi, brez da bi razumeli posledice."