Publikacije‎ > ‎2012‎ > ‎

Dvig davkov ubija gospodarsko rast

Avtor: dr. Emmanuel Martin, raziskovalec na inštitutu Atlas
Datum: 8. oktober 2012
 
Francoski predsednik Francois Hollande se že nekaj tednov srdito trudi, da bi se zavihtel nazaj v politično ospredje. Velja omeniti, da je bilo po prvih stotih dneh njegovega predsedovanja - sredi avgusta - po oceni javnomnenjske raziskave 54 odstotkov Francozov nezadovoljnih z delom socialističnega voditelja in da mu kar 66 odstotkov ne zaupa, kako rešuje problem kot javni dolg in brezposelnost. Ujet med nujo, da vsaj malo spoštuje svoje predvolilne obljube, in med željo, da bi "razstavil" ukrepe svojega predhodnika Nicolasa Sarkozyja, oboje pod omejitvami resničnosti, bi gospod Hollande le stežka pretental anketirane Francoze.

Med ukrepi, ki jih je njegov premier Jean-Marc Ayrault oznanil 21. avgusta, je tudi 150.000 delovnih mest za mlade, stare med 16 in 25 let, subvencioniranih za obdobje dveh let. Ta ukrep bo stal 1,5 milijarde evrov na leto, medtem ko se je Francija znašla v težkem finančnem položaju. Ob tem pa Francija še tone v velikem številu javnih funkcionarjev (na problem redno opozarja računsko sodišče). Ta nova delovna mesta bodo le še dodatno napihnila število uslužbencev v javnem sektorju in ustvarila novo interesno skupino, ki svojo službo razumejo kot "neodtujljivo pravico". 

Ta večna strategija, da se proti brezposelnosti mladih borimo samo z "ustvarjanjem novih delovnih mest" (pa za zdaj pozabimo na delovna mesta, ki bodo izginila zaradi zagotavljanja sredstev za financiranje teh novih), ni nič drugega kot zatiskanje oči pred edino rešitvijo za mlade, ki je tudi politično izvedljiva: znižati ali vsaj decentralizirati minimalno plačo (SMIC), ki je danes previsoka za iskalce prve zaposlitve (ki še nimajo dovolj znanja ali izkušenj). Je namreč enaka po celotnem ozemlju države, hkrati pa tudi preveč blizu francoski povprečni plači (60 odstotkov): številna mala podjetja si takšnega stroška ne morejo privoščiti.

Pred tem se je pojavila dobra ideja, sporazumi "konkurenčnost - delovna mesta". Z njimi je Nicolas Sarkozy socialnim partnerjem predlagal način, kako bi podjetjem olajšali prilagajanje števila delovnih ur količini naročil. To idejo so zdaj porinili na stran: gospod Hollande včasih očitno pozabi, da brez podjetij tudi gospodarske rasti ni. Da bi se nekako oddolžili, so šli njegovi ministri na hitro mirit največjo gospodarsko zbornico v državi, MEDEF. Ko brezposelnost doseže zgodovinske vrhove, bi morali prenehati s političnim govorjenjem o visokolebdečem (in smrdečem) "gospodarskem patriotizmu" in se vrniti v realnost zakonov ekonomije. Tako pa je vnovična uvedba obdavčitve delovnih nadur povsem v skladu z logiko delitve delovnega časa, ki je tako ljuba levici (v nasprotju s Sarkozyjevo logiko "delati več - zaslužiti več") ... In v veliko razočaranje velikemu številu delavcev, ki jim je plača padla (ki so velikokrat glasovali prav za Hollanda!).

Še ena pomembna tema se je to poletje vrtela v medijih: previsoke cene pogonskih goriv. Pri tem očitno nič ne pomaga, da je obdavčitev goriva v Franciji ena najvišjih na svetu in da cene surove nafte dosegajo nove vrhove. Cena 98-oktanskega bencina se približuje dvema evroma za liter. Najprej se je omenjalo možno zamrznitev cen, nato pa je vlada le napovedala znižanje cen za do šest centov, na račun delnega znižanja trošarin delnega zmanjšanja marž distributerjev. Zniževanje obdavčitve je najbrž upravičeno, saj je izjemno visoka (predstavlja med 55 in 60 odstotkov končne cene, kar pomeni, da je davčna stopnja med 122 in 155 odstotki!). Vladni aktivizem je tako resda minimalen (vseeno smo daleč od zamrznitve cen), ampak vseeno s sabo prinese izpad davčnih prilivov. Ta pa zelo zakomplicira reševanje proračunske enačbe ... Zmanjka 33 milijard evrov, tudi če se strinjamo z zelo optimistično napovedjo vlade, da bo gospodarska rast 1,2-odstotna.

Glede na to, da se javna poraba povečuje, lahko država proračunsko "luknjo" zapolni samo tako, da dvigne še druge davke. Ampak to najbrž ne bo davek na dodano vrednost (DDV), saj je sedanja vlada levičarska v tradicionalnem smislu. Preostane torej dvig socialnih prispevkov, s katerim lahko zakrpajo vsaj del proračuna. Zvišanje davka na dedovanje so v državi "slabo sprejeli". Tudi sicer so se začele kazati negativne posledice tega "trenda obdavčitve", vključno z obljubljeno 75-odstotno dohodnino v razredu, ki zasluži več kot milijon evrov na leto. Vedno več podjetnikov razmišlja o tem, da bi se izselili, o tem tudi javno govorijo, denimo Marc Simoncini (ustanovitelj spletne strani za zmenke Meetic) in Jean-Emile Rosenblum (ustanovitelj spletne strani Pixmania). Kot da bi se znašli v politično-fikcijskem romanu Atlas Shrugged avtorice Ayn Rand, v katerem podjetniki začnejo zapuščati državo, da bi se izognili davčnim plombam.

Resničnost je takšna, da Hollande skoraj nima več nobenega manevrskega prostora za izvajanje levičarske politike in da bo njegov dvig davkov ubil gospodarsko rast, kar pa bo možnosti za socialno politiko še dodatno omejilo. Francija se bo znašla na enaki točki, kot sta se Kanada in Švedska v devetdesetih letih - ko bo morala sprejeti resnične reforme: zmanjšati obseg države in doseči, da bo država znova služila javnemu interesu, ne pa interesu lobijev (predvsem največjega med njimi, javnih funkcionarjev).

Kar zadeva Evropo, se bo predsednikovo predvolilno nasprotovanje varčevalnim ukrepom spremenilo v zelo plašna, in zelo meglena, vnovična pogajanja z Nemčijo o zlatem fiskalnem pravilu. Junija je gospod Hollande sicer poskušal na svojo stran pridobiti gospoda Montija in Rajoya. Toda ta "lekcija" iz gospodarske rasti, ki jo ironično deli prav Nemčiji, seveda skladno s keynesianskim razumevanjem, dejansko pomeni - več stroškov. Ves ta govor o "vodenju na evropski ravni", "krepitvi institucij v območju evra", "skupnem zadolževanju", "instrumentih solidarnosti" dejansko pomeni nekaj zelo očitnega: da račun prevališ na druge.

Kot so lahko mnogi komentirali z ironijo: "Spremembe so puhlice."
 
Članek je bil objavljen v dnevniku Večer dne 12. september 2012.