Publikacije‎ > ‎2012‎ > ‎

Avstrijska teorija poslovnega cikla

Avtor: Matej Avsenak Ogorevc
Dne: 3. december 2012

Razlaga poslovnega cikla mora odgovoriti na dva sklopa ključnih vprašanj, ki se pojavita v času recesij.

Prvič, zakaj se veliko ali celo večina podjetij istočasno znajde v rdečih številkah? Podjetniki so zelo dobri napovedovalci gospodarskih gibanj. Če niso, jih trg relativno hitro izloči - s tem, da sami kaj kmalu začnejo pridelovati izgube zaradi napačnih napovedi. Zakaj torej toliko podjetnikov, ki so najboljši pri napovedovanju prihodnjega povpraševanja v gospodarstvu, sočasno drvi proti izgubam?

Drugič, zakaj sta v času recesije trg kapitalnih dobrin in finančni trg veliko bolj prizadeta kot trg potrošnih dobrin in trg proizvodnih dejavnikov? Na primer, zakaj krizo veliko bolj čutijo v gradbeništvu in proizvodnji kot v maloprodaji? 

Avstrijska teorija poslovnega cikla je edina, ki ima odgovore na oba sklopa vprašanj.

Poskusil bom, po svojih najboljših močeh, kratko in jedrnato predstaviti avstrijsko teorijo poslovnega cikla. Avstrijska teorija poslovnega cikla poudarja pomen obrestnih mer in vseh drugih cen v gospodarstvu, ter zagovarja, da bi se obrestne mere morale oblikovati na trgu, namesto da jih določa centralno planska institucija kot je centralna banka. Centralno planiranje cen je bilo v zgodovini implementirano že velikokrat. Vsakič, ko je bila ta monetarna politika uvedena, je naredila ogromno gospodarske škode. Obrestne mere in druge cene namreč med drugim ljudem sporočajo informacije o tem, kakšne količine česa so na voljo v gospodarstvu in kakšno je povpraševanje po njih. Ko so cene umetno določene, se ljudje znajdejo v temi, saj ne morejo več sprejemati odločitev na temelju pravilnih informacij. Obrestne mere na primer igrajo pomembno vlogo pri razporejanju posojil tistim, ki so jih najbolj sposobni vračati in jih bodo najbolj produktivno uporabili.

Analiziramo najprej procese varčevanja in posojanja na prostem trgu, kjer ne poznamo obstoja centralnega bančništva. V tem primeru naravne obrestne mere določata povpraševanje in ponudba po posojilih (privarčevanih sredstvih). Medtem ko povpraševanje po posojilih določajo spremenljivke kot so tehnološki napredek in nagnjenost k tveganju, ponudbo posojil določajo časovne preference ljudi, katere deločajo kolikšen del svojega dohodka želijo ljudje potrošiti in kolikšnega privarčevati(kar pomeni odložitev potrošnje v prihodnost). Kadar se časovne preference ljudi znižajo, se stopnja in obseg varčevanja povečata; s tem se povečajo sredstva za posojila, kar vodi k znižanju naravne obrestne mere. To pa je zelo močna spodbuda za podjetnike, da začnejo najemati posojila. Zaradi nižjih obrestih se podjetja lahko podajo v nove investicije in druge projekte, ki prej niso bili dobičkonosni zaradi previsoke obrestne mere. Dodatno, ker so dolgoročni projekti bolj občutljivi na obrestno mero (pri posojilu za 30 let so obresti precej višje kot pri 3 letnem), se bodo podjetja pri nižjih obrestnih merah odločala v korist projektov, ki so višje v strukturi proizvodnje(npr. investicije v zgradbe in stroje, namesto investicije v računalnike in zalogo), kar pomeni, da traja dlje časa, da končni proizvod doseže potrošnika. Na drugi strani povečan obseg varčevanja poskrbi, da so viri, ki so potrebni za izpeljavo novih projektov, na razpolago, kar jim daje priložnost, da se projekti uspešno zaključijo. Ob zaključku teh projektov lahko podjetja, ki so si sredstva izposodila in jih investirala, ta sredstva vrnejo posojilodajalcem in hkrati ponudijo na trgu potrošne dobrine po nižji ceni, saj le-te lahko zaradi investicij v nov kapital sedaj proizvajajo z nižjimi stroški (več in boljša oprema, stroji, ipd.). Na ta način gospodarstva rastejo in so rasla od kar je človek iznašel svoje prvo orodje, čemur danes rečemo kapital. Le zadostno varčevanje lahko ponudi sredstva za investicije, medtem ko je neoviran prosti trg nujen pogoj za razporeditev teh investicij v potencialno najboljše projekte. Na ta način smo prišli do življenjskega standarda, ki ga uživamo danes.

Zgodba je povsem drugačna, ko centralna banka poseže v oblikovanje obrestne mere. Ko centralna banka zniža obrestno mero pod nivo, kjer bi jo oblikoval prosti trg, podjetjem poda napačen signal, da je v gospodarstvu na voljo več sredstev za posojila in investicije. Posledice so iste kot v zgornjem primeru - obrestne mere se znižajo, čeprav se nihče ni odločil, da bo dodatno varčeval. Količina denarja v obtoku se poveča, toda obseg realnih virov (materialnih sredstev), ki so potrebni za izpeljavo vseh novih investicij, ostane nespremenjen. Dejstvo je, da se nobena nova sredstva ne sprostijo za investicije, ko se centralna banka odloči znižati obrestno mero. Kot sem zapisal v predhodnem odstavku je nivo varčevanja v družbi določen s časovnimi preferencami ljudi (razporejanje dohodka med potrošnjo in varčevanjem). Umetno znižana obrestna mera ne spodbudi ljudi, da bi trošili manj in varčevali več. Prav nasprotno, ljudje bodo verjetno še raje trošili, saj varčevanje ob nižjih obrestih postane manj privlačno. Gospodarstvo se tako začne "raztegovati" in "pregrevati". Podjetja namreč prejmejo nova posojila zaradi povečanja količine denarja v obtoku, tako da sedaj večje število podjetij z večjim številom projektov in svežim denarjem tekmuje za nespremenjen obseg materialnih sredstev - proizvodnih dejavnikov - in jih investira v napačne smeri (npr. delnice internetnih podjetij v devetdesetih letih in nepremičnine v prejšnjem desetletju) ter na ta način dviguje njihove cene. Ključno je to, da so ob izračunu lastnih investicij podjetja računala s cenami ob času izposojanja ter tako v svojih izračunih niso upoštevala višjih cen, ki se pojavijo na trgu kot posledica kreditne ekspanzije in povečanja denarja v obtoku. Posledično je veliko teh podjetij primoranih se vrniti k svoji banki in zaprositi za nova posojila, da bi lahko zaključili projekte. To novo povpraševanje po kreditih pa spet dvigne obrestne mere. In tako se vsi ti projekti, ki so izgledali dobičkonosni zaradi umetno znižane obrestne mere, pokažejo v pravi luči. Posledično so ti projekti nedokončani ali nedobičkonosni, saj za njih ni dovolj povpraševanja (potrošnje). Kar se torej mora zgoditi je, da se te investicije ponovno ovrednotiti, kjer je nekatere možno prestrukturirati in preusmeriti v nove namene, druge pa je potrebno povsem opustiti. Investicije so namreč bile narejene zaradi umetne ekspanzije posojil in niso bile uvedene v skladu z željami in potrebami potrošnikov.

Za konec se postavlja zelo pomembno vprašanje: kako na najboljši način "pozdraviti" recesijo? Najkrajša pot iz nje je, da se država umakne in pusti trgu, da deluje. Ob višji obrestni meri bodo ljudje avtomatično zvišali obseg prihrankov, ki bodo služili za financiranje dobičkonosnih investicij in prestrukturiranje investiranih sredstev v bolj produktivne namene. Z drugimi besedami, recesija ni nekaj proti čemer bi se morali bojevati, temveč predstavlja zdravilo za bolno gospodarstvo, ki so ga med drugim zastrupila umetno pocenjena posojila. Obdobje pred recesijo je tisto, kjer so se zgodile napake in napačne investicije, zato je recesijo potrebno pustiti na miru in se ne vmešavati, kar omogoči trgu, da popravi te napake. To je edina pot nazaj k zdravju gospodarstva. Najslabša stvar, ki jo lahko naredi centralna banka je, da ponovno zniža obrestno mero, kar bo povzročilo nov val napačnih investicij, ki jih bo potrebno likvidirati kasneje, v še daljši in intenzivnejši recesiji, ko se kreditna ekspanzija spet ustavi. Če centralna banka namerava v neskončnost zniževati obrestno mero in zviševati količino denarja v obtoku, lahko to vodi le v hiperinflacijo. Če se obrestno mero dvigne, sledi recesija. Toda tretje poti ni. Prej ko to stori, bolje je za gospodarstvo, saj smo tako priča manjšemu obsegu napačnih investicij, ki jih je slej kot prej potrebno likvidirati. Kot je zapisal Ludwig von Mises v svojem opus magnumu Human Action, "ciklično gibanje, ki prizadeva gospodarstva - ponavljajoča se obdobja konjunkture, ki jim sledijo obdobja depresije - je neizogibna posledica nenehnih prizadevanj nižanja tržne obrestne mere s pomočjo kreditne ekspanzije. Nemogoče se je izogniti končnemu sesutju konjunkture, ki je posledica kreditne ekspanzije. Edini dve možnosti sta le, ali kriza nastopi prej kot posledica prostovoljne opustitve nadaljnje kreditne ekspanzije, ali pa kasneje v obliki končne in splošne katastrofe valute."

Težko vam kaj bolj toplo priporočam kot branje in učenje gradiva iz tradicije avstrijske ekonomske šole. Kot sta rekla Mises in Rothbard, je ekonomija preveč pomembna, da bi jo prepustili ekonomistom. Če vas ta tema zanima, vam priporočam naslednje povezave (vse v angleščini):

Za začetek



Srednje

Napredno


Več prispevkov avtorja lahko najdete na njegovem osebnem blogu.