Publikacije‎ > ‎2015‎ > ‎

Grčija kot opozorilna zgodba o socialni državi

Avtor: Aristides Hatzis
Dne: 2. marec 2015
Prevod in uvod v esej: Robert Šifrer 

Malo sodobnih demokracij nam ponuja tako močno zgodbo o institucionalnem propadu , ki se je tako naglo zgodil v Grčiji. Kljub turbulentni politični zgodovini v 20. stoletju, je Grčija pridobila veljavo po desetletjih ustvarjanja dejanskega bogastva. Dokler zaradi bitke dveh glavnih političnih strank na osnovi socialne države ni počilo. Obe stranki sta se spopadali z istimi orodji: s populizmom in s pokroviteljskim nudenjem negovalne zaščite (država varuška). Pravnik in ekonomist Aristides Hatzis prikazuje v eseju kratkoročno zasledovanje političnega napredka obeh strank skozi etatistično politiko, ki generira korupcijo, pretirano zadolženost in politični kolaps. Hatzis dela kot profesor filozofije prava in teorije institucij na Univerzi Atene in piše o grški krizi na portalu GreekCrisis.net. 
 

Grška zgodba o uspehu

Moderna Grčija je postala simbol ekonomske in politične skorumpiranosti, naravni eksperiment institucionalnega propadanja. To ni lahko za posamezno državo, da služi svetu kot učbeniški primer tolikih institucionalnih pomanjkljivosti, rigidnosti, popačenj, kot so jih grške vlade uspele narediti. Primer Grčije je poučna opozorilna zgodba za vse ostale države.

Grčija je bila nekoč upoštevana kot uspešna država, zgodba o uspehu. Nekateri lahko celo trdijo, da je bila več desetletij glavna zgodba o uspehu na svetu. Povprečna stopnja grške rasti je bila 5,2 odstotkov kar pol stoletja (od 1929 do 1980), v tem obdobju je Japonska dosegala 4,9 odstotna rast.

Te številke so še bolj impresivne, če upoštevamo grško politično situacijo v tem obdobju, ki je bila daleč od normalnosti. Od leta 1929 do 1936 je bila soočena z državnimi udari, sovražnimi političnimi spopadi, s kratkotrajnimi diktatorstvi in v naporu asimilacije več kot 1,5 milijona grških beguncev iz Male Azije, ki so pobegnili iz Turčije (teh 1,5 milijona beguncev je v tistih časih predstavljalo kar tretjino celotne grške populacije). Med letoma 1936 in 1940 je imela Grčija desno diktaturo, ki je v številnih primerih spominjalo na ostale takratne diktature v Evropi v tistem času tik pred vojno. V času 2. svetovne vojne (1940-1944) je bila Grčija procentualno najbolj prizadeta nacija v Evropi glede civilnih žrtev vojne. Takoj po umiku Nemcev pa je Komunistična partija Grčije sprožila besno državljansko vojno, ki je še dodatno opustošila Grčijo. Ta kruta državljanska vojna je potekala v dveh etapah po nemirih in revoluciji, organiziranih s strani KP Grčije: leta 1944 in nato med letoma 1946 in 1949. Med letoma 1949 in 1967 je Grčija ponudila tipičen primer paternalistične neliberalne demokracije z velikimi primanjkljaji vladavine prava. 21. aprila 1967 je vojaška hunta zavzela oblast in vladala Grčiji do julija 1974, ko je Grčija postala ustavno-liberalna demokracija. Gospodarstvo Grčije je uspelo močno rasti kljub vojni, udarom, številnim pomanjkljivostim, diktaturam in ostalim političnim turbulencam.

Sedem let po uveljavljanju ustavne demokracije je devet takratnih članic Evropske skupnosti (ES) sprejelo Grčijo kot deseto članico (celo pred Španijo in Portugalsko). Zakaj? To je bila v veliki meri politična odločitev. Hkrati pa je temeljila na desetletjih občudujoče gospodarske rasti, kljub vsem neuspehom in oviram. Ko je Grčija vstopila v ES, je javni dolg znašal samo 28 odstotkov BDP (bruto domačega proizvoda), primanjkljaj proračuna je bil manjši kot 3 odstotke BDP in stopnja brezposelnosti je bila 2 do 3 odstotke.

Toda to še ni konec zgodbe. Tu se zgodba šele začne.

Grška pot v krizo

Grčija je postala deseta članica ES 1. januarja 1981. Deset mesecev kasneje (18. oktobra 1981) je na oblast prišla socialistična stranka Grčije Andreasa Papandreoua (PASOK), ki je imela radikalno etatistično ( vse bo država naredila) in populistično (kar večina ljudi rada sliši) agendo, katera je vključevala tudi izstop Grčije iz ES. Seveda, nihče ni bil tako neumen, da bi uresničil takšno obljubo. Grčija s PASOK-om na oblasti je ostajala v ES. PASOK pa je uspel spremeniti grško politično in gospodarsko klimo v samo nekaj letih.

Današnja kriza v Grčiji je v večini rezultat PASOK-ove zelo kratkovidne politike, v dveh pomembnih značilnostih: 
1. PASOK-ova gospodarska politika je bila katastrofalna. Naredili so smrtonosen koktajl prenapihnjene in neučinkovite »države blaginje« (»socialne države«) z zadušljivo intervencijo in pretirano regulacijo privatnega sektorja.

2. Politična zapuščina PASOK-a je naredila še večje opustošenje na dolgi rok, saj je njen politični uspeh pokvaril tudi desno, konzervativno stranko »Nova demokracija« v revno fotokopijo Pasoka. Od leta 1981 do 2009 sta obe stranki volivcem ponujali v glavnem populizem Socialne države, pajdaški, tovarišijski kapitalizem, etatizem, nepotizem, zaščitništvo in paternalizem. In tako je ostalo do danes.

Današnji rezultat je posledica katastrofalnega tekmovanja teh dveh najmočnejših strank, katera bo bolj socialistična in bo ponujala bolj privlačen populizem socialne države, plenilski etatizem, čim večje ugodje in zaščito svoji volilni bazi.

Kaj je motor rasti gospodarstva in blaginje

Bogastvo ustvarjajo ljudje z delom in prostovoljnim sodelovanjem in izmenjavo. Prostovoljna izmenjava ni igra ničelne vsote, v kateri je dobiček enega podjetnika uravnotežen z izgubo drugega podjetnika ali delavca, družbe ali okolja. Ampak je prostovoljna izmenjava igra pozitivne vsote, ki vodi k temu, da nastane nova, dodatna vrednost, ki si jo razdelita udeleženca posla. Neprostovoljne izmenjave pa so pogosto igre negativne vsote v kateri so izgube (škoda) poražencev veliko večje od dobička zmagovalcev. Na primer, če te v parku ponoči ropar zabode z nožem z namenom, da ti ukrade denarnico z 90 evri, bodo stroški kirurške oskrbe, zdravil in bolnice 5.000 evrov. Dobiček roparja je 90 evrov, zanj pa je naredil tebi najmanj 90 evrov škode in zdravstveni zavarovalnici 5.000 evrov škode, izgube. Da o trpljenju žrtve sploh ne govorimo. To je igra negativne vsote, ki se vedno dogaja tudi, ko politiki delijo naš davkoplačevalski denar. Prerazdeljevanje bogastva vedno vključuje izdatke v redkih virih na obeh straneh: ropati ali se izogibati biti oropan. Vsota vseh stroškov bo vedno mnogo večja od bogastva, ki ga prerazdeljujemo.

Napredek v blagostanju, pa naj ga imenujemo bogastvo, gospodarski razvoj ali gospodarska rast, je pozitivno povezan s številom prostovoljnih transakcij, ki potekajo. Vloga države, vlade, v tem mehanizmu je, da varuje pogodbe, dogovore in pravice, na katerih prostovoljna izmenjava temelji in da dovoljuje ljudem ustvarjati bogastvo. Vlada bo temu mehanizmu pomagala tako, da zaščiti lastninske pravice in okrepi pogodbe (tako vlada poskrbi, da je trg »regular«, pravilen, normalen, kar je osnovni pomen besede regulacija) in mogoče tudi z redkimi in zelo previdnimi intervencijami na trgu, vedno v primeru motenja trga ali zlorabe trga. Toda tako, da vlada sama ne izkrivlja trga in naredi še večje zmešnjave na trgu. Kajti slednje se danes bolj pogosto dogaja, da vlade oz. države zelo pohabljajo trge s hudimi zgrešenimi potezami.

Zapravljanje državnega denarja za ugodje

Večina sodobnih vlad je prevzela dodatne, še bolj ambiciozne in nevarne vloge. Namesto, da bi vlada regulirala trg s postavitvijo enostavnih pravil, ki naredijo tržni proces bolj pravilen (»regularen«), pa vlade danes intervenirajo samovoljno; s tem ne pomagajo trgu pri dobrih transakcijah, ampak na trgu dobre transakcije omejujejo, pohabljajo, jim delajo škodo. Tako vlade ne spodbujajo več igre pozitivne vsote, ki edina ustvarja bogastvo. Ampak vlade s svojo vlogo vsiljujejo trgom igro negativne vsote, ki družbi prinašajo velike izgube in škodo, večjo revščino z ukrepi, kot so subvencije, trošenje države, višji davki, … Večina politikov danes verjame v to, da če nekdo več troši, bo s tem trošenjem spodbudil gospodarsko rast. Po tej napačni logiki se upada rasti politik loti tako, da spodbuja državo, da ta več troši v upanju, da bo to povečalo gospodarsko rast. Ta logika državnega trošenja je Grčijo pospešeno pripeljala v današnje stanje krize. A to ni samo logika Grčije, temveč se je pojavila že s prvim kreditnim sesutjem v zgodovini ZDA in današnjo dolžniško krizo Evrope.

Trošenje je popularno za politike, ker kupuje volilne glasove na kratki rok. Potem smo na dolgi rok tako vsi mrtvi ali pa vsaj ne več na oblasti. Pri volivcih je trošenje popularno, ker se volivci množično nagibajo k videnju od vlade dobljenih koristi kot nepričakovana darila. Ne zmorejo videti, da je denar, ki jim ga vlada meče za razne ugodnosti, v osnovi njihov denar, denar iz njihovih lastnih žepov, ki ga je prej vlada pobrala z visokimi davki. Ta denar vidijo kot »vladni« ali »državni« denar ali pa vsaj kot »denar bogatih«, denar nekoga drugega.

Vse nazaj do leta 1974 so grški politiki pozabili kaj je to gospodarska realnost. Takoj po padcu vojaške diktature je celo konservativna vlada podržavila banke in večja podjetja, s subvencijami pomagala podjetjem in povečevala moč socialne države. Vseeno so bile politike te konservativne vlade še omejene v primerjavi s tem kaj je prva PASOKova vlada delala v času osemdesetih let. Po letu 1981 se je državna intervencija povečala, regulacija in pajdaški, tovarišijski kapitalizem (»zlizanost« velikih gospodarstvenikov z odločujočimi uradniki) pa sta postala železno pravilo. Taka je bila politika vseh vlad vse do 2009 z dvema majhnima izjemama: ena je bila kratko obdobje v zgodnjih 90-ih letih pod reformnimi konservativci, v katerem so skoraj vsi poskusi same reforme nesrečno propadli. Druga izjema je bila malenkost bolj uspešna in se je zgodila tik pred vstopom Grčije v evro območje leta 2002 pod socialisti. Toda celo potem so bile številke poneverjene in strukturne reforme zmanjšane na minimum.

Davčne utaje so grški način življenja

Kako je bilo možno tako veliko trošiti z upoštevanjem, da so Atene prestolnica davčnih utaj na svetu? Državni prihodki so bili omejeni zaradi mogočnih, množičnih davčnih utaj in kronično neučinkovitega davčnega sistema. Preostanek denarja je prišel s črpanjem transferjev iz Evropske Unije in seveda z velikim izposojanjem Grčije na finančnih trgih. Kot je pronicljivo napisal kolumnist New York Timesa Thomas Friedman: » Grčija, joj…, ko se je leta 1981 priključila EU, je dejansko postala še ena bližnjevzhodna naftna država, samo da ima namesto naftnih vrelcev velik vrelec denarja v Bruslju, kjer stalno črpa denar iz subvencij, pomoči in si izposoja evre po zelo nizki obrestni meri«, ki je nizka zaradi konkurenčne Nemčije.

Grške ‘orgije’ z izposojenim denarjem

Izposoja denarja na finančnih trgih je za Grčijo postala zelo poceni in enostavna tisti trenutek, ko je Grčija sprejela evro. Po letu 2002 je Grčija uživala dolgo obdobje izobilja na podlagi poceni kreditov, ki jih je bilo v izobilju. Ker obvezniških trgov ni več skrbela visoka inflacija ali izguba vrednosti valute, je to Grčiji dovoljevalo, da financira velike primanjkljaje na tekočem računu. Vse to je vodilo do hromečega 350 milijardnega javnega dolga (polovica tujim bankam). Toda še bolj pomembni so negativni učinki o katerih se redko razpravlja: Transferji iz EU in izposojen denar so šli neposredno v financiranje potrošnje. Ne v prihranke, ne v investicije, ne v infrastrukturo, ne v modernizacijo ali v razvoj.

Grška »zabava« s tujim denarjem je trajala 30 let in – moram priznati – resnično smo uživali v njej. Povprečni prihodek na prebivalca je dosegal 31.500 dolarjev v letu 2008, kar je bilo 25. mesto na svetovni lestvici. Tu smo bili višje od Španije in Italije in na 95 odstotkov povprečja Evropske unije. Zasebno trošenje je bilo 12 odstotkov višje kot povprečje v Evropski uniji, kar je Grčijo postavljalo na 22. mesto na lestvico razvoja humanosti in kakovosti življenja. Če ste presenečeni nad uspehom, si zapomnite, da tudi te številke močno podcenjujejo realnost, kajti grška siva in črna ekonomija naj bi dosegali 25 do 30 odstotkov grškega BDP.

Neprijavljeni dohodki so večinoma povezani z davčnimi utajami. Celo v letu 2010 nekaj več kot 40 odstotkov Grkov ni plačalo nič davka in okrog 95 odstotkov davčnih napovedi je bilo za manj kot 30.000 € na leto. Tako široko razširjeno utajevanje davkov je za državni proračun predstavljalo med 20 do 30 milijard € škode, kar znaša dve tretjini primanjkljaja Grčije v letu 2009.

Laganje, varanje in korupcija so že dolgo grški način življenja

Grčija je bila moralno in gospodarsko ugreznjena v blato korupcije. Za primer upoštevajmo tragikomično in zloglasno zgodbo o plavalnih bazenih v Atenah. Bazen je pokazatelj bogastva v Grčiji, tako da grški proračunski statistični servis uporablja prijavo bazenov za določanje velikosti davčne utaje. V letu 2009 je samo 364 oseb prijavilo, da imajo doma bazen. Satelitska slika pa je razkrila, da je v Atenah dejansko 16.974 bazenov pred zasebnimi hišami. To pomeni, da samo 2,1 odstotkov lastnikov bazenov pošteno izpolni davčne obrazce. Zanimivo vprašanje ni, zakaj je 97,9 odstotkov lastnikov bazenov lagalo. Temveč, zakaj jih 2,1 odstotkov ni lagalo glede na enormno razširjenost davčnih utaj v Grčiji?

Laganje je postalo v Grčiji način življenja že davno. Saj je normalno in pravično, da je pred pogoltnostjo države potrebno zaščititi svoje težko prigarano premoženje. Toda v Grčiji ni bilo bogastva ustvarjenega, ampak so si ga poceni izposodili. V letu 1980 je javni dolg znašal 28 % BDP, toda leta 1990 je dosegel 89 % in na začetku 2010 je bil že več kot 140 % BDP. Proračunski primanjkljaj je naraščal s 3 % v letu 1980 na 15 % v letu 2010. Potrošnja vlade je bila leta 1980 samo 29 % BDP, 30 let kasneje pa je dosegla 53,1 %. Te številke so grške vlade ves čas skrivale in prirejale pred Evropsko Unijo do leta 2010, ko je grška vlada končno priznala, da Grčija po kazalcih sploh nikoli ni izpolnjevala standardov za pridružitev evro območju. Grška vlada je celo najemala priznana podjetja iz Wall Streeta, npr. Goldman Sachs, in jim plačevala, da so ji pomagala prirejati številke kazalcev in s tem zavajati posojilodajalce na svetovnem finančnem trgu.

To žalostno stanje grškega gospodarstva je rezultat dveh faktorjev: 
  • velika neučinkovitost in podkupljivost grške socialne države 
  • birokratska goščava vseh mogočih ovir, ki nagajajo in onemogočajo svobodno gospodarsko izmenjavo. V poslovne igralce in njihove odnose ves čas posegajo razni birokratski intervencionisti.

Grčija sovraži sklepanje poslov

Po letnem poročilu Doing Business, ankete ( tabela, glej spodaj), ki jo je izdelala Svetovna Banka za leto 2012, je Grčija pristala na 100. mestu izmed 183 držav na svetu glede na vse pomembne kazalce, ki omogočajo poslovnim igralcem opravljati posel hitro, enostavno in zakonito. To je seveda najslabša uvrstitev med državami EU in OECD (Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj). Grčija, članica Evropske unije zadnjih 30 let, članica evro območja zadnjih 10 let in petindvajseta najbolj bogata država na svetu, se je na tej lestvici uvrstila na sramotno mesto za državami kot so Kolumbija, Ruanda, Vietnam, Zambija in Kazahstan. Kot je časopis Wall Street Journal napisal: »Država mora trdo delati, da lahko naredi tako slab rezultat!« Grške vladajoče politike so bile sovražne do svobodnega podjetništva in do zasebne lastnine in so v večini primerov ovirale delo in pretočnost kapitala. Vse to v glavnem pod številnimi populističnimi parolami: »v imenu družbene solidarnosti«, »v imenu socialne pravičnosti« …

Za začetek poslovanja smo v Grčiji v letu 2010 potrebovali povprečno 15 dni in 1.101 evrov stroškov. Primerjava z evropskim povprečjem pri tem kazalcu je 8 dni in 417 evrov stroškov. Naslednji kazalec kaže koliko dni dela delavec na leto za davke: v Grčiji dela 224 dni letno, v bogatejših in liberalnejših državah EU pa samo 59 dni (npr. Luksemburg). Kazalec »zaščite privatne lastnine in investicij vlagateljev in ustanoviteljev podjetij« je najslabši, saj Grčija dosega 154. mesto med 183. državami sveta. Najboljša pa je Grčija po kazalcu »zapiranje podjetja, zapiranje posla«, kjer je na visokem 43. mestu.

Pretirana zaščita poklicev

Skoraj vsi poklici v Grčiji so visoko zaščiteni, regulirani in kartelizirani. Ta zaščita poklicev nalaga veliko višje stroške njihovim strankam in povzroča ovire podjetnemu in pridnemu ustvarjanju bogastva. Dodajmo k temu še ostudno neučinkovito birokracijo, ki Grke stane kar 7 odstotkov BDP, kar je podvojena povprečna vrednost Evrope.

V vse pore družbe posegajoči birokrati so nagnjeni k gojenju korupcije. V skladu s Transparency International Report so stroški drobne korupcije v letu 2009 znašali okoli 800 milijonov evrov (1,08 milijarde dolarjev) in so se v enem letu povečali za 39 milijonov evrov (leta 2008).

Najmanj tekmovalna država v EU

Ni presenetljivo, da je Grčija najmanj konkurenčno gospodarstvo v krogu 27 članic EU. Po poročilu Global Competitive Index iz Svetovnega gospodarskega foruma za leti 2010 in 2011 je Grčija uvrščena na 83. mesto za državami kot so Vietnam, Jordanija, Iran, Kazahstan, Namibija, Botsvana in Ruanda. Po poročilu 2011 World Investment Report od Združenih narodov, konference za trgovino in razvoj, je Grčija uvrščena na 119. mesto od 141 mest po kazalcu tujih neposrednih investicij. Nič čudnega, če je več kot 50 odstotkov mladih Grkov brezposelnih. Velika brezposelnost je rezultat neprijaznega poslovnega okolja, ki odganja podjetnike in investitorje, saj jim krade pogum na račun velikih ovir in stroškov birokracije in vseprisotne korupcije na strani birokracije.

Politični samomor

Grška prenapihnjenost socialne države je prepričala množice, da so njihove pravice in koristi od socialne države pomemben status »socialnih pravic«. Za vsakega politika ali politično stranko bi bil pravi politični samomor, če bi naredil odločne reze danes, ko je populacija navajena, preveč zaščitena in razvajena od raznih od države garantiranih »pravic« in »zaščit«. Posebej dolgo pa je bila impregnirana stara generacija, ki pričakuje od države veliko zdravstvenih in pokojninskih koristi.

Netrajnostne ‘pravice’

Grčija je vadbeni priročnik in osnovni primer generacije z netrajnostnimi »pravicami«. Vlada potroši letno 10.600 € za socialne koristi posameznika. Toda v prihodke države vsaka oseba prinese samo 8.300 €. Tako naredi 2.300 € velik primanjkljaj na samo eni osebi!

Ob teh pravicah so se od leta 1996 do 2009 na drugi strani tudi plače v javnem sektorju povečale za 44 odstotkov. Zaposleni Grki so prejemali 14 plač letno vključno z vsemi dodatki k plači (bonusi): eno plačo za božič, pol plače za veliko noč in pol za poletne počitnice. Pokojnine so prav tako zrasle v tem času bistveno.

Grški moški s 35 leti delovne dobe v javnem sektorju je imel pravico upokojevanja z velikodušno pokojnino pri 58. letu. Ženska pa se je lahko upokojila še precej bolj zgodaj; če je imela mladoletnega otroka, se je lahko upokojila pri 50. letu. Povprečna doba upokojevanja v Grčiji je 61 let, v Nemčiji pa 67 let. Populacija Grkov, starejših od 65 let, po projekciji raste z 18 odstotkov celotne populacije v letu 2005 na 25 odstotkov v letu 2030.

Polovica zdravstvenih stroškov podkupnine zdravstvenim delavcem

Se najde kdo, ki bo ugovarjal, da tako drago socialno državo je dobro in možno imeti (stane 19 odstotkov BDP v 1996, toda 29 odstotkov v 2009), saj zagotavlja mnogo smiselne varnosti in omejuje socialno neenakost. Ne v Grčiji! Čeprav sta zdravstvo in šolstvo vsakemu Grku priskrbljena »brezplačno« s strani države, vsaka grška družina še dodatno plača iz svojega žepa 45 odstotkov od vseh stroškov zdravljenja. A ta denar se v glavnem porabi za podkupovanje zdravnikov, medicinskih sester in javnih uslužbencev, da naredijo svoje delo. Mnogo (2,5 odstotkov) grških gospodinjstev bankrotira vsako leto zaradi visokih stroškov zdravljenja.

Podobno je s šolstvom. Čeprav je šolstvo »brezplačno« na vseh stopnjah, pa grško gospodinjstvo potroši za izobraževanje svojih otrok več denarja kot katerakoli država EU, predvsem za plačila privatnih inštrukcij, kar kaže na neučinkovitost izobraževanja.

Sredstva za dosego normalnosti

Dolgo časa financirana zabava Grkov s sposojanjem tujega denarja se zaključuje, saj je drog in pijače zmanjkalo. Maček po zadetosti je vedno hujši. Čas je, da se začnemo trezniti. Boljše kot pa, da se stegujemo po novi steklenici javnega dolga. S pajdaškim, tovarišijskim kapitalizmom in korupcijo se je potrebno soočiti in trg je potrebno osvoboditi. Ljudje morajo imeti svobodo ustvarjanja bogastva in prostovoljne izmenjave in sodelovanja. Grško kleptokracijo je potrebno odstraniti z oblasti in od korita z vladavino zakona. Varnostno mrežo je potrebno postaviti za uboge ljudi. A ta ne sme biti razsipna s koristmi za bogate in močne, ker na ta način revne in nemočne prepustijo še večji bedi, kot jo že sicer imajo.

Bistvo lekcije je, da gospodarski razvoj in napredek ne prihajata od vladnega izposojanja in trošenja. Napredek prihaja iz trga, iz prostovoljnih transakcij, iz varčevanja, investiranja, dela, proizvajanja, ustvarjanja in trgovanja. Vlada ima pomembno nalogo v ustvarjanju vladavine prava, varnosti in pravnih institucij, ki bodo naredile te prostovoljne transakcije možne. Ne pa, da vlada zanemarja te pomembne odgovornosti, ko namesto tega ustvarja velikansko birokracijo, netrajnostne pravice in sistem tatvine, korupcije, privilegijev in neiskrenosti.

Grška zadrega je huda. Ne bo rešena preko noči. Toda mogoče jo je rešiti, s pravimi sredstvi.

Pripis prevajalca: prevedeno besedilo (prvotno objavljeno v Časniku dne 17.2.2015) je iz knjige kratkih esejev After the Welfare State. Eseje je zbral in večino napisal Tom G. Palmer. Knjiga je leta 2012 izšla pri založbi Atlas Networks.