Publikacije‎ > ‎2011‎ > ‎

Demokracija, ki ni ustavno dovolj zamejena, se sprevrže v tiranijo večine

Avtor: dr. Anže Burger, Svetilnik
Dne: 10. julij 2011
 
Svoj prispevek začenjam s tezo, da ustavno neustrezno zamejena demokracija lahko privede do tiranjije večine. Demokracija sama po sebi še ne prinaša osebnih svoboščin, lastninskih pravic in vladavine prava. Vse našteto, skupaj z demokracijo so namreč le del celotnega paketa zahodne tradicije dobrega vladanja, t.i. ustavnega liberalizma. Da demokracija in ustavni liberalizem nista vedno v sozvočju nam dokazuje veliko dogodkov iz preteklosti (npr. vzpon Hitlerja) in sedanjosti (Chavez, Putin, Berlusconi). Če svojo idejo privedem do skrajnosti, lahko z demokracijo ustvarimo državo, v kateri bi vsak dan za kosilo jedli pizzo, brali lahkotne paperback romane, gledali resničnostne šove in (ker so ženske v večini) bili vsi poročeni z Bradom Pittom. Kot je pokazal že Arrow (1963) družba lahko namreč izbira med dvema slabima možnostima: tiranijo ali nezmožnostjo tvorjenja koherentnih skupinskih preferenc in odločitev. V odsotnosti varovalk ustavnega liberalizma pa je demokracija lahko tako tiranska (npr. previsoki davki na bolj produktivne) kot tudi nekoherentna (npr. nesprejetje pokojninske reforme), najslabše izmed obeh svetov. Analiza določenih kazalnikov v večini držav skozi čas me napeljuje k ugotovitvi, da se proces dejansko odvija pred našimi očmi: vedno večja vloga države v gospodarstvu, posledično vedno višji davki, vedno več regulativ, vedno manj svobode pri sklepanju pogodb vseh oblik, itd.
 
Da bi demokracija opravljala svojo predvideno vlogo, morata po mojem mnenju veljati naslednji načeli: prvič, demokracija mora služiti kot varnostni ventil za slabe vlade; in drugič, domena demokratičnega odločanja mora biti karseda ozka. Z drugimi besedami, v politčni sferi se mora odločati o čim manjšem naboru vprašanj, vse ostalo mora biti v rokah posameznikov. Naloga demokracije je preprečevanje vseh oblik tiranije, ne pa iskanje družbenih stališč na podlagi različnih preferenc posameznikov. Demokracija ne more odpravljati nestrinjanj in ustvarjati soglasja, mora pa preprečiti, da takšna nesoglasja ne pripreljejo do nasilnega konflikta. Moje opažanje za slovensko družbo je, da posamezniki od demokracije zahtevajo premalo tistega, kar bi demokracija morala zagotavljati, hkrati pa paradoksalno pričakujemo od nje bistveno preveč. Ta neaktivnost in soočanje z realnostjo sproža v ljudeh frustracije, ki vodijo v politično pasivnost in resigniranost ter tlakujejo nevarne temelje za vzpon avtoritarnih elit z miselnostjo »itak so vsi politiki nepošteni, ta vsaj kaj naredi še za nas«.
 
Svoje konkretne predloge, kaj spremeniti v Sloveniji za dosego boljše demokracije, bom strnil okrog treh stebrov, za katere menim, da so ključni pri razvoju demokracije: posamezniki (volivci), politiki (država) in mediji.
 
Volivci: volijo politike na podlagi preferenc, ki jim jih v veliki meri oblikujejo mediji.
 
Anamneza: Za Slovenske volivce je pri pomembnejših političnih vprašanjih (gospodarstvo, sociala) značilna nazorska monolitnost, osnovana na kolektivizmu in ekonomskem fašizmu. Kot posledica nespontanega kolektivizma so (tako kot v ostalih tranzicijskih družbah) posamezniki izrazito egoistični in brez odnosa do skupnosti in javne lastnine. Večina nekonvencionalnih političnih participacij je navideznih, saj je njihov osrednji namen ohranitev obstoječih individualnih interesov članov in ne boj za skupno dobro (npr. protesti študentov, sindikatov, upokojencev; ni še bilo protesta za vzpostavitev pravne države).
 
Ukrepi: V naravi ljudi vlada zmotno prepričanje, da obstaja rešitev za vsak problem. V sferi politične ekonomije se to prepričanje preslika v utvaro, da država lahko popravi vse napake v gospodarstvu in družbi. Ljudem je treba razložiti, kako zmotno in nevarno je takšno naivno in romantično pojmovanje države in njenih zmožnosti. Ljudi je potrebno prepričati, da trgi niso popolni, vendar da posegi države v veliki večini primerov stvari še poslabšajo. Sporočila morajo biti konkretna in razumljiva, na primer: »Verjetno brez nedopustnega poseganja države na trg res ne bi imeli Stožic, imeli pa bi privatno financiran manjši stadion oz. dvorano, manj zadolženo mestno in državno blagajno, nižje davke, višje razpoložljive dohodke, manj posameznikov, ki so na nelegalen način obogateli, manj skorumpiranih politikov, manj državnih podjetij, ki neekonomično trošijo denar za nakupe imena objekta, nižje cene proizvodov v teh podjetjih…« Nadalje je v volilnem telesu nujno potrebno povečati delež ljudi, ki deluje na trgu, saj je slovensko volilno telo v trenutnih razmerah ujetnik javnih uslužbencev, upokojencev in članov sindikatov, ki vsi po vrsti volijo za ohranitev obstoječih ugodnosti. To lahko spremenimo z drastičnim zmanjšanjem državne uprave, privatizacijo perifernih aktivnosti javnega sektorja, odprodajo lastniških deležev v družbah v državni lasti, podaljšanju delovne dobe za upokojitev, itd. Na srečo nas bo gospodarska situacija doma in v tujini do neke mere prisilila v to.
 
Politiki: preko medijev ustvarjajo javno mnenje in ponujajo volivcem program, katerega stroške nezavedajoč se tega plačajo isti volivci ali njihovi potomci.
 
Anamneza: Kompetitivnosti v pravem pomenu besede med političnimi elitami v Sloveniji ni. Vsem elitam je skupno oportuno izkoriščanje političnih pozicij ter plenjenje in iskanje rent. Vzpostavili so sistem, ki onemogoča konkurenco s previsokimi davki, nerazumno regulacijo in administrativnimi stroški, obstoječa podjetja pa so zlizana s političnimi elitami in prisesana na javna sredstva, hkrati pa so si podredili tudi pravni sistem, ki ne skrbi za zaščito posameznikovih pravic in njegove lastnine. V Sloveniji ni ne moralne ne javne odgovornosti politikov.
 
Ukrepi: Z ustavo bi bili potrebno omejiti proračunske primanjkljaje (kot je to storila Nemčija) in določiti maksimalen obseg javnih izdatkov v BDP. Tako bi omejili neodgovorno kupovanje političnih glasov pred vsakimi volitvami in nenehno povečevanje vloge države v gospodarstvu. Demokracija in keynesianska ekonomska politika namreč predstavljata uničujoče nevarno kombinacijo, kar smo lahko videli na primeru trenutne gospodarske krize. Pokojninski sistem bi morali osnovati na principu navideznih računov in vprašanje pokojnin izločiti iz sfere politike, kar bi odprlo prostor za bolj razvojna politična vprašanja v volilnih programih. Omogočiti bi morali preferenčni glas, da bi ljudje lahko volili neposredno poslanca in bi v parlament lahko prišel nestrankarski kandidat. Zmanjšati bi bilo potrebno število občin, ker je število poslancev-županov preveliko in ti delujejo v interesu lokalne in ne nacionalne skupnosti (npr. izgraditev nepotrebnega avtocestnega priključka Naklo). Prodati bi morali vse državne deleže v gospodarskih družbah, s tem pa bi političnim mrežam odvzeli najmočnejši vzvod moči, ki deluje preko razpolaganja z javnim denarjem, zaposlovanjem v teh podjetjih, oglaševanjem, sponzoriranjem, vplivanjem na medije, itd.
 
Mediji: Politične elite preko medijev ustvarjajo javno mnenje, mediji pa so od njih ekonomsko odvisni bodisi preko državnega lastništva bodisi preko oglaševalskega denarja, največkrat pa oboje.
 
Anamneza: Slovenci smo primerjalno najbolj vezani na medije pri oblikovanju političnih stališč, hkrati pa imamo izrazito enostranske in dogmatične medije. Večina medijev ni zainteresiranih za kvaliteto poročanja in analize novinarjev in namenjajo premalo denarja za izobraževanje zaposlenih.
 
Ukrepi: Država bi se morala takoj umakniti iz neposrednega in posrednega lastništva medijskih hiš, tako da bi kot drugod po razvitem svetu uredniško politiko vodili lastniki, ne pa politiki. Umik države tudi iz preostalega gospodarstva bi pomenil še dodatno osvoboditev medijskega prostora od interesov vladajočih elit in bi ustvaril bolj pluralen medijski prostor. Javni RTV servis bi bilo potrebno ukiniti ali pa ga vsaj omejiti na en televizijski in en radisjki program. Iluzija, da lahko z javnim medijem ustvarjaš nepristranske in nepolitične vsebine, bi do sedaj morala biti že razkrita. Za družbo je nezdravo, da diplomirani novinarji prihajajo iz samo ene univerze. Tu je nujno potrebna konkurenca na trgu.
 
V Sloveniji je incestoidna prepletenost politike, gospodarstva in medijev pripeljala do točke, ko demokracija spodjeda svobodo posameznikov. Namesto da bi skrbela za javno dobro, je politika postala skrb za uveljavljanje množice raznovrstnih zasebnih interesov. Prava pot do večje svobode je zatorej ne zgolj zaščititi posameznika pred tiranijo vladajočih, ampak tudi pred tiranijo demokracije.
 
Prispevek je povzetek avtorjeve predstavitve na III. Liberalnem kolokviju: Krepitev pravne države v Sloveniji: Demokracija v Sloveniji: Politična participacija in politična kultura, ki se je odvijal med 9. in 10. julijem 2011 na Bohinjskem jezeru.

Komentarji