Publikacije‎ > ‎2013‎ > ‎

Veliko omenjan, malo bran

Avtor: Jure Stojan, Svetilnik
Datum: 1. marec 2013

Ni ekonomije brez politične ekonomije

Kdo so najbolj znani ekonomisti na svetu? Kdaj pa kdaj si ljudje zastavijo tudi to nekoliko čudno vprašanje. Sploh takrat, ko so časi težki in ljudje iščejo nove ideje, nove rešitve. In če bi ljudi pobarali med drugo svetovno vojno, ne bi dolgo odlašali z odgovorom. Bila sta dva, oba britanska državljana: John Maynard Keynes (1984–1946), profesor na Cambridgeu, in Friedrich August von Hayek (1899–1992), takrat profesor na London School of Economics, emigrant iz Avstrije. Osebno sta bila velika prijatelja, ki sta dolge ure razpredala o umetnosti in intelektualni zgodovini. Le o ekonomiji ne, sta se prehitro skregala.

Nekončana debata

Keynes je takrat utemeljeval povsem nov pogled na gospodarstvo in na trge: če so med veliko depresijo tovarne stale in delavci bili brez dela, je krivdo za to pripisal nezadostnemu povpraševanju v zasebnem sektorju. Ljudje so premalo kupovali, preveč varčevali - kar je dobro za finance posameznega gospodinjstva, je pa porazno za javne finance. Zato je naloga države, da si te prihranke sposodi in sama ustvari povpraševanje, posledično pa tudi delovna mesta in gospodarsko rast.

Na drugi strani je bil Hayek, ki je, zelo poenostavljeno, za depresijo krivil neravnovesje med prihranki in investicijami v kapitalistično proizvodnjo - preveč investicij je temeljilo na sposojenem denarju, niso imele pravega smisla in kriza je bila boleč način, kako gospodarstvo znova najde ravnovesje. V Keynesu pa je sicer videl prepričljivega genija, samo dobrega ekonomista ne. Njegove teorije je imel za nevaren sofizem, za novo in dobro zvenečo opravičilo za stare napake ekonomskega sklepanja. Tako stare, da so jih razkrinkali že ekonomisti devetnajstega stoletja, denimo francoski klasični liberalec Frederic Bastiat: vsak zlatnik, ki ga porabi država, pomeni en zlatnik manj, ki bi ga lahko porabili državljani sami - država se namreč pretežno financira z davki. Ampak Hayek je v lastno presenečenje opazil, da se Keynes ni kaj posebno brigal za devetnajsto stoletje - tega obdobja pač ni maral in je zato povsem ignoriral ekonomiste tistega časa.

Ta velika debata še zmeraj ni končana (danes jo denimo nadaljujeta Paul Krugman na strani zagovornikov državnega posredovanja v trge in John Taylor na strani zagovornikov svobodnih trgov). Toda v štiridesetih letih se je zdelo, da je zmagal Keynes. Poenostavitve in nadgradnje njegovih učencev - keynesianizem - so prevladale nad ekonomsko teorijo in, še pomembnejše, nad ekonomsko politiko. Toda najkasneje v sedemdesetih letih so zahodna gospodarstva spet padla v krizo, tokrat stagflacijo, neprijetno kombinacijo gospodarske stagnacije (odsotnost rasti) in inflacije (rasti cen).

Keynesianizem je očitno odpovedal in novo priložnost je dobil Hayek. Leta 1974 je dobil tudi Nobelovo nagrado za ekonomijo. Državna potrošnja po Hayekovem mnenju ni samo vodila v inflacijo, temveč je imela tudi politično ceno - vodila je v totalitarizem. Ekonomija in politična ekonomija sta pač bili za Hayeka neločljivo povezani. Naravo te povezave je razvil v več delih, najprej v poljudno pisanem Pot v hlapčevstvo (1944). Knjiga je bila nepričakovana uspešnica in je iz Hayeka napravila zvezdo - in mu prinesla za nekaj desetletij osame v ekonomskih krogih. Teme, kakšno vlogo naj država sploh igra v res svobodnih družbah, se je znova lotil v Ustavi za svobodo (1960). In končno smo jo dobili v elegantnem slovenskem prevodu.

Konstitucija svobode

Povzemanje te knjige je izrazito nehvaležno delo. Najprej pojasnilo k naslovu (v izvirniku The Constitution of Liberty): Hayek je v sedemdesetih sam opozoril, da ni mislil na ustavo v smislu temeljnega zakona, temveč v smislu "konstitucije" (po razlagi Slovarja slovenskega knjižnega jezika torej "skupek prirojenih telesnih in duševnih lastnosti, značilnosti človeka").

Kot je zapisal Eugene Miller, ameriški politolog in veliki poznavalec Hayeka: "Ustava za svobodo podaja pazljiv argument, ki se razteza od začetka do konca knjige: selektivno branje ga bo najbrž prezrlo." Pa vendarle: svoboda ("stanje, v katerem človek ni podvržen prisili poljubne volje drugega ali drugih") je prvi pogoj za človeški napredek. Zahodna civilizacija je v krizi prav zato, ker je izgubila vero v pomen svobode. Centralno planiranje gospodarstva je pogubno, saj je človekovo znanje zelo omejeno - nobena državna agencija ne more nadomestiti vse te množice nepovezanega znanja in informacij, ki usmerja delovanje ljudi na trgih (trg je za Hayeka torej nekakšen superračunalnik, ki predela vso to množico podatkov in jih povzame v strnjeni obliki - v cenah blaga in storitev, ki usmerjajo gospodarsko aktivnost.) In družbeni red in institucije velikokrat nastanejo spontano, brez načrta ali volje posameznikov.

Za desne levičar, za levico desničar

Hayekova misel je zelo obsežna in velikokrat se ji dela krivico. Največkrat s tem, ko Hayeka nekateri označujejo za neoliberalca. Res je, kot se spominja angleški konzervativec John Ranelagh, je bila prav Ustava svobode knjiga, s katero je britanska premierka Margaret Thatcher mahala med sestanki, rekoč: "V tole verjamemo." Res je, tudi Hayek je menil, da naj bo država predvsem pravna država - država naj v prvi vrsti skrbi, da so zakoni znani vnaprej in da za vse veljajo enako. Kljub vsemu pa Hayek ni bil zagovornik politik "laissez faire". Hayek je bil bližje viktorijancem, ki so sicer verjeli v klasični liberalizem, znali pa so občasno popustiti in ceniti vlogo, ki jo lahko ima država. Hayek je tako menil, da je treba gospodarske odločitve večinoma prepustiti trgu. Vendarle pa je menil, da je državno vlaganje v javno infrastrukturo upravičeno, zavzemal pa se je tudi za uvedbo minimalnega dohodka za vse državljane.

Zato imajo Hayeka mnogi zagovorniki prostih trgov za "skrivnega socialista". Filozofinja in pisateljica Ayn Rand, še ena ikona gibanja čajank, ga je označila za "resnični strup", ki naj bi bil za "komunizem naredil več kot za nas", piše Brian Doherty, avtor temeljne zgodovine libertarnega gibanja (Radicals for Capitalism). Hayek je sam poudarjal, da je liberalec, ne pa konservativec (esej Zakaj nisem konservativec je objavljen kot dodatek k Ustavi). "Podobno kot socialist se tudi konservativec manj ukvarja z vprašanjem načinov omejevanja pristojnosti oblastem kot s tem, kdo naj z njimi razpolaga; in tudi konservativec se ima za upravičenega, da drugim vsiljuje svoje vrednote, tako kot socialist." Hayek ni vsiljeval in si ni pustil vsiljevati vrednot.

Članek je bil objavljen v dnevniku Večer dne 8. novembra 2012.