Publikacije‎ > ‎2013‎ > ‎

Dve desetletji demokratičnega socializma, 2. del

Avtor: Rok Novak
Dne: 30. oktober 2013

Od kod sploh "demokratični" v tem našem "socializmu"?

V prvem delu te kolumne sem trdil, da današnjo sistemsko ureditev v Sloveniji še najbolje lahko opišemo z izrazom »demokratični socializem«. Tisti, ki prav v več socializma vidijo rešitev, so se seveda odzvali z ogorčenjem.

A glej ga zlomka, le nekaj dni po objavi kolumne je izšlo tudi poročilo Ekonomske svobode sveta 2013, ki je Slovenijo med 152 državami, kot najslabšo med članicami EU, uvrstilo na 97. mesto. O tem ste v medijih morda celo kaj prebrali. Ampak ali ste vedeli, da ima omenjeni indeks 5 splošnih kategorij, ena od katerih je obseg države, in da je Slovenija v tej kategoriji zdrsnila celo na osupljivo 142. mesto? Tega ne poudarjam le zato, ker sta nas prehitela celo Iran in Tadžikistan, ali zato, ker nas to postavlja ob bok socialistični Venezueli (na 140. mestu), ampak zato, ker sem prav na postavki izjemnega primeža države v gospodarstvu, utemeljil tezo, da Slovenija socializma ni nikoli zares zapustila.

Opažam, da se pogosto ustvarja vtis, da smo vsaj v teoriji vstopili v tržni sistem, a to ne drži. Že po definiciji je naš sistem mešano gospodarstvo. Debatirati je moč le o tem, h kateremu modelu (planskemu ali tržnemu) ta »mešanica« teži. A če smo ravno povedali, da je Slovenija po obsegu države (kar se nanaša na državni in paradržavni aparat, državno lastništvo, davščine...) v samem svetovnem vrhu, potem o tem, da je v ekonomskem pogledu mnogo bližje kakšni socialistični ljudski republiki kot pa razvitemu svobodnemu gospodarstvu, ne bi smelo biti nobenega dvoma.

Morda se sprašujete: »od kod pa potem sploh 'demokratični' v tem našem socializmu?«

Tudi meni se je izraz sprva zdel precejšen oksimoron. Razlog se skriva v dveh različnih razumevanjih pojma demokracija. Prvi način predpostavlja družbo, kjer so posameznikove svoboščine omejene (le) s svoboščinami drugih posameznikov. Ideal takšne demokracije je, da kolikor je le možno, vsak svobodno odloča zase. Druga interpretacija demokracije pa demokracijo postavlja v vlogo mehanizma nadvlade večine nad manjšino. Ideal je torej, da ima večina prav. Vedno. Tudi, ko nima.

V tej demokraciji drugega tipa torej težimo k temu, da vsi soodločamo o vsem. Če zadevo pripeljemo do absurda -- bomo na koncu večera glasovali, kdo bo šel s kom v posteljo?! -- je hitro jasno, da je takšno razumevanje demokracije degradacija pojma samega iz branika svobode posameznika v njenega uničevalca.

A manj jasno to postane, ko govorimo o vlogi države v gospodarstvu, o regulacijah, o tako imenovani socialni državi, o diskriminaciji ipd. Tam kar naenkrat postane sprejemljivo, da večina »demokratično« izglasuje odvzetje svoboščin manjšini. Še huje pa je, da na koncu tega sploh ne počne glas večine. To počne tistih nekaj politikov, ki so z raznimi predvolilnimi bombončki podkupili volivce in zdaj v imenu vseh nas odločajo kako bomo, na primer, z davkoplačevalskim denarjem reševali kakšen nasedel državni kolhoz (pardon, podjetje).

Ne želim biti prevelik pesimist. Že to, da me med pisanjem teh vrstic ne pospravi kakšna tajna policija, kaže, da vsaj nekaj politične svobode, če že ekonomske ne, v Sloveniji vendarle je. A kot član mlade generacije, ki zmajajočih glav gleda ene in iste obraze, ki se v slovenski politiki leta in leta selijo iz funkcije na funkcijo, iz stranke v stranko, moram vseeno tudi tukaj podvomiti v učinkovitost sistema. Ste se kdaj vprašali koliko vaš glas na volitvah sploh šteje? Veste, da lahko v zdaj določenih pogojih demokratično odločate le o zelo majhnem številu tistih, ki dejansko kandidirajo? Na vsakih državnozborskih volitvah je okoli 1500 kandidatov. Volivec izbira med petnajst do dvajsetimi. Kdaj boste na glas zahtevali pravico do svobodne izbire svojega predstavnika?

Ekonomsko polsocialistični, politično poldemokratični, psihološko polracionalni!

S tem zadnjim sem morda še prizanesljiv. Skoraj dnevno berem in poslušam neumnosti, ki ne zdržijo nobene trezne presoje. Tako sem pred kratkim v Delu naletel na kolumno z naslovom »Brezplačnost - pot v boljšo družbo 21. stoletja«. V njej beremo, kako je perspektiva za sodobno družbo, da gre v smeri ureditve, kjer bo vse, kar je ključnega, zastonj. Fino, kajne? Samo ena podrobnost me muči. Nič ni zastonj, ali »ni zastonj kosila,« kot je pred desetletji slavno izjavil Milton Friedman. Vse nekdo plača in ko se nekaj ponuja »zastonj«, najpogosteje pomeni, da boste to (pre)plačali prek vedno številčnejših dajatev državi.

Nekaj dni pred tem je do mene prvič zaokrožila peticija Radia Študent, v kateri že tako neupravičeno privilegirana kasta študentskih funkcionarjev (oziroma zaposlenih v njihovi mreži - recimo jim študentski aktivisti) »ZAHTEVA« (!), več sredstev za svoje delovanje, kljub temu da svoje delovanje že sedaj vršijo na davkoplačevalske stroške. Zdaj pa arogantno zahtevajo še več, ker je v javnem interesu, kajpak. Ne razumem. Kdo jim je kaj dolžen? Jaz kot študent ne bi zanje dal niti centa. A oni zahtevajo. In zdaj naj oblast državljanom s silo uzame iz žepov zato, da si bodo lahko tisti, ki ZAHTEVAJO, še naprej kratili urice z nečim česar očitno potrošniki nočemo (v nasprotnem primeru bi se preživeli na trgu)? Osupljivo.

Če pa sem že pri iracionalnosti in osupljivem, naj se vrnem k demokratičnemu socializmu. Tudi zapise iniciative, ki nosi to ime prebiram in ne morem si kaj, da ne bi opazil, da svoj način komunikacije nemalokrat približajo -- k sreči bolj pozabljenim -- ideološkim kolegom nacionalsocialistom. No, vi presodite, morda se zdi samo meni. Prvi pravijo: »En svet, eno okolje, en boj! Za demokratični socializem!«. Drugi pa so nekoč skandirali: »Ein Volk, ein Reich, ein Führer. Für Deutschland!«

Normalizacija

Frédéric Bastiat je v svojem klasičnem delu Zakon zapisal: »V naravi ljudi je, da se uprejo krivici katere žrtve so. Ko torej zakon organizira plenjenje v prid razredom, ki pišejo zakon, si vsi razredi, ki ji ti plenijo, na miren ali revolucionaren način prizadevajo, da bi nekako začeli sodelovati pri sestavljanju zakonov. Ko si ti razredi tako prizadevajo za svoje politične pravice, si lahko [...] naložijo dva precej različna cilja: ali hočejo doseči, da bi se uzakonjeno plenjenje prenehalo, ali pa težijo k temu, da bi bili v njem udeleženi.«

Skrbi me, da se v Sloveniji ne moremo otresti druge izbire: želje, da bi bili v plenjenju udeleženi vsi. Da bi vsi imeli priložnost pleniti. Ta zabloda ni prisotna le v socializmu slovenskega gospodarstva. Je v mentaliteti, ki jo srečamo na vsakem koraku in ki nas vse skupaj vleče v blato. V letu 2014 nas kot državo čakajo še hujši izzivi kot letos. Čas bi bil, da najdemo modrost in izberemo prvo možnost. Da namesto plenjenja začnemo trgovati. Da namesto kršenja pravic en drugega, začnemo te spoštovati. Da si namesto o preživetih idejah propadlih režimov, drznemo sanjati o boljši in svobodnejši državi.

Rok Novak, lokalni koordinator mednarodne nevladne organizacije European Students For Liberty in soustanovitelj skupine Ibex – mladi za svobodno prihodnost. Rok je bil med udeleženci Svetilnikovih Liberty Seminars 2013.

Članek je bil objavljen v dnevniku Finance dne 10. oktobra 2013.

Komentarji