Tragedija socialne države

Avtor: dr. Tom G. Palmer, Atlas Network, ZDA

Dne: 27. november 2012

Socialna država institucionalizira tisto, čemur francoski ekonomist Frédéric Bastiat pravi »vzajemno ropanje«: ker ropamo drug drugega, se pravi mi soseda in on nas, to pelje v izčrpavanje virov in na koncu smo vsi na slabšem. Vsak misli, kakšno srečo ima, ko prejme državni denar oziroma neko ugodnost. A ne pomisli, koliko to stane vse druge.

Vzajemno ropanje

Socialna država se pogosto omenja predvsem v povezavi z nameni tistih, ki jo podpirajo, ali pa se opisuje program transferjev prihodkov. V tem eseju osvetljujem ekonomijo skupnih sredstev in socialno državo kot dinamičen, razvijajoč se sistem, »tragedijo skupnega«, ki je izčrpala samo sebe.

Socialna država ima nekaj skupnega z ribolovom. Če nihče ni lastnik rib v jezeru, je pa lastnik tistih, ki jih ulovi, jih vsak skuša uloviti čim več. Z utemeljitvijo: če jih ne bom jaz, jih bo pa nekdo drug. Vsi vemo, da bo v jezeru prej ali slej zmanjkalo rib, če jih preveč polovimo, toda dokler lahko drugi ribarijo, nihče ni za to, vključno z mano, da omeji ribolov in pusti, da se zarod obnovi. Tako se ribe prehitro polovijo, hitreje, kot se lahko razmožijo, in na koncu smo vsi na slabšem.

Okoljevarstveniki, ekonomisti in strokovnjaki političnih ved temu pravijo »tragedija skupnega«. Gre za resno težavo, ki je vzrok številnim okoljevarstvenim krizam: od čezmernega ribolova v oceanih do onesnaženega zraka in vode. A težava ni omejena le na varstvo okolja. Tudi socialna država deluje na temelju skupnih dobrin, zato nastajajo tragedije. V modernih socialnih državah se vsi obnašajo kot neodgovorni ribiči, ki hočejo poloviti vse ribe v jezeru, le da plenijo drug drugega. Vsak hoče dobiti čim več od soseda, ta pa hkrati hoče čim več iztržiti od njega. Socialna država institucionalizira tisto, čemur francoski ekonomist Frédéric Bastiat pravi »vzajemno ropanje«.

Ker je to dovoljenjo, ljudje razmišljajo takole: če ne dobim državne pomoči, jo bo pa nekdo drug. In vsak je spodbujen, da vir izčrpava, dokler je to mogoče.

Mislijo, da lahko vzamejo državna sredstva, ker »bodo le dobili nazaj, kar so plačali z davki«. Čeprav nekateri dobivajo veliko več, kot so kdaj dali. Vsi si prisvajajo, kar si lahko. Ta tragedija ima hujše razsežnosti kot pa zaradi čezmernega ribolova izčrpane vode: ker ropamo drug drugega, se pravi mi soseda in on nas, to pelje v izčrpavanje virov in na koncu smo vsi na slabšem. To se dogaja s socialnimi državami: vlade so preštevilnim obljubile preveč ugodnosti, zato sistem ni vzdržen. Toda nihče izmed prejemnikov se noče odreči ugodnostim. Morda bi se jim odrekli v zameno za nižje davke, a te možnosti nimajo na izbiro. Vlade si izposojajo denar in prelagajo težave z davki na pozneje oziroma do naslednjih volitev, ko bodo obljubile še več, to pa bo financirano s še številčnejšimi posojili.

Upokojenci zahtevajo višje pokojnine in zatrjujejo, da je to le povračilo za tisto, kar so dolga leta vplačevali. Te pokojnine se financirajo po sistemu sprotnega prispevnega kritja oziroma iz obdavčitve delovnega prebivalstva. Presežek davkov pa se le »investira« v državne obveznice oziroma obljube poplačil iz bodočih davkov. Za to gre pri ameriškem skladu socialne varnosti: gre le za zadolžnico z veliko ničlami, ki leži v spodnjem predalu neke vladne omare. V resnici ta sklad ne obstaja. Gre za velikansko prevaro. Mladi so primorani plačevati za pokojnine svojih staršev in starih staršev. Če jim bo ostalo še kaj denarja, pa bodo morali financirati še lastne pokojnine. Pokojninska blagajna je podobna klasični piramidni oziroma Ponzijevi shemi ali verižnim pismom: ko zmanjka ljudi, ki bi bili pripravljeni v nedogled plačevati, se sistem sesuje. Vlade lahko tisto neizogibno odložijo tako, da tiskajo denar ali si ga sposojajo, toda s stalnim odlašanjem se položaj še poslabša. Že zdaj lahko slišimo hrumenje kolapsa.

Kmet zahteva državno subvencijo za pridelek. Plačana je na račun delavcev v avtomobilski industriji. Delavci in podjetja v avtomobilski industriji zahtevajo »zaščito« pred cenovno bolj ugodnimi uvoženimi avtomobili, prav tako finančno pomoč za propadla podjetja. Omejevanje svobodne trgovine zviša ceno avtomobilov za kmete, finačna pomoč avtomobilskim podjetjem pa poveča davke, ki jih morajo plačevati kmetje. Kmetje imajo ugodnosti na račun ropanja delavcev v avtomobilski industriji, ti pa na račun ropanja kmetov. Ta cikel vzajemnega ropanja se ponavlja in večina »zmagovalcev« je poražencev, ko se konča. (Seveda pa nekateri pridobijo veliko več, kot izgubijo – tisti, ki se specializirajo za manipuliranje političnega sistema in so del »aristokracije po zvezah«, če uporabimo izraz rusko-ameriške pisateljice in filozofinje Ayn Raynd. Velika podjetja z dobrimi političnimi zvezami, ki kraljujejo na Wall Streetu, kot so Goldman Sachs ali velikanska kmetijska podjetja, kot je Archer Daniels Midland, so si pridobila velik dobiček na tak način.)

Davčni sistem nas sili v sistem zdravstvenega »zavarovanja« (v ZDA so plačila za zasebno zavarovanje vezana na plače, davki od plač pa financirajo Medicare; v Evropi so vezana na davke in ponekod na zasebne zavarovalnice).To »financiranje s strani tretjih« vpliva na možnosti, ki so nam na razpolago. Ker taka vnaprej plačana »zavarovanja« tipično krijejo le rutinsko oskrbo kot tudi poškodbe in bolezen, je treba od zavarovalnice, naj bo zasebna ali državna, pred oskrbo pridobiti dovoljenje. Večinoma »zdravstveno zavarovanje« ni v resnici »zavarovanje«, čeprav se mu tako reče. Gre za vnaprej plačano medicinsko oskrbo, ki spodbuja uporabnike, da jo zlorabljajo, zavarovalnice in vlade pa, da nadzirajo potrošnike in odločajo, ali si jo zaslužijo. Ne moremo se obnašati kot običajni porabniki pri nabavi drugih dobrin, marveč kot prosilci. Upravljalci nam zdravstveno oskrbo namreč vedno bolj omejujejo.

Razne bonitete so skoncentrirane na določene skupine, stroški pa razpršeni na veliko število davkoplačevalcev in porabnikov, zato si hočejo prejemniki teh ugodnosti nagrebsti čim več, oropani pa nimajo motivacije, da bi branili svoje interese. Vsak misli, kakšno srečo ima, ko prejme državni denar oziroma neko ugodnost. A ne pomisli, koliko to stane vse druge. In ko se vsi tako obnašajo, stroški postanejo velikanski. Najslabše jo odnesejo revni, ker se jim zdi tisto malo ugodnosti veliko, po drugi strani pa ostajajo revni prav zaradi socialne države. Revščino še povečujejo skriti transferji od tistih brez moči k tistim, ki jo imajo. Za to so krivi protekcionizem, izdajanje raznih dovoljenj oziroma koncesij in druge omejitve na trgu dela ter vsi drugi privilegiji in posebne kupčije, ki jih zase ustvarjajo močni, izobraženi in spretni, in to na račun šibkih, neizobraženih, ljudi brez moči in glasu.

Imigranti so sistematično demonizirani kot »tisti, ki nam hočejo odvzeti socialne ugodnosti«. Namesto da bi spodbujali prihod ljudi, ki bi lahko pripomogli k večji blaginji, prejemniki socialne pomoči zaradi zaščite teh prejemkov označujejo priseljence kot plenilce. Medtem pa se politične elite glasno hvalijo, da pomagajo revnim v tujini, ker davkoplačevalcem jemljejo denar za financiranje parazitske mednarodne »industrije pomoči«: pošljejo jim neznanske količine presežka pridelkov, ki so nastali zaradi socialne politike (subvencioniranje kmetov, ki se jim zagotovi najnižja cena za pridelke). Tako plen predajo avtokratskim vladam oziroma internacionalizirajo socialno državo. Celoten proces je porazen: spodkopal je demokratično odgovornost v državah v razvoju, ker imajo za politične vodje ti gospodarji tuje pomoči prednost pred domačimi državljani in davkoplačevalci. To je privedlo do vojaških prevzemov oblasti in državljanskih vojn ter uničilo domače produktivne institucije.

Medtem ko je državljan naperjen proti državljanu in državljan proti priseljencu v tem velikanskem sistemu medsebojnega plenjenja (in obrambe proti plenjenju), državni aparati širijo svoj nadzor nad svojimi volivci.

Toda vzajemno ropanje ni edina izstopajoča značilnost moderne socialne države. Iz tega je nastala ena kriza za drugo, in sicer kot nenamerna posledica nespametne strategije, ki so jo iz političnih razlogov sprejeli politiki, ki jim za to ni treba odgovarjati. Medtem ko to pišem, svet držita v krempljih dve takšni krizi.

Finačna kriza in socialna država

Finačna kriza se je pojavila na križišču človeške motivacije in slabih spodbud. Te je ustvarila nespametna politika, ki izvira iz prepričanja, da vlada obstaja zato, da nas nadzira, da vzame enemu in da drugemu ter se polasti odgovornosti nad našimi življenji. Semena trenutne krize so bila zasajena leta 1994, ko je ameriška vlada napovedala velikopotezni načrt, da bo zvišala število lastnikov stanovanj s 64 na 70 odtotkov prebivalstva. Ustvarila je partnerstvo med zvezno vlado in bankami, gradbeniki, financerji, nepremičninskimi agenti in drugimi, ki so imeli interese. Gretchen Morgenson in Joshua Rosner o tem pišeta v knjigi Reckless Endangerment: How Outsized Ambition, Greed and Corruption Led to Economic Armageddon (Brezglavo ogrožanje: kako so prevelike ambicije, pohlep in korupcija privedle do gospodarskega propada). »Partnerstvo naj bi doseglo svoj cilj, če bi ljudje lažje prišli do lastništva domovanj s kreativnim financiranjem (nakupa z minimalnim lastnim vložkom), ko bi se poenostavil proces nakupa hiše oziroma stanovanja, znižali stroški transakcij, spremenili konvencionalni načrti in bi bila v ospredju gradnja cenejših hiš.« Ta razširitev socialne države se je mnogim zdela razumna. Zakaj ne bi ljudje postali lastniki domovanj, čeprav niso privarčevali dovolj denarja niti za polog? Oziroma niso kreditno sposobni ali pa nimajo služb.

Zakaj ne bi do lastništih stanovanj prišli lažje s »kreativnim financiranjem«? Zvezne agencije, kakršna je Federal Housing Administration (zvezni stanovanjski sklad) in »podjetja pod državnim sponzorstvom«, kot je Federal National Mortgage Association (zvezna družba za financiranje hipotekarnih posojil), so imele nalogo spremeniti najemnike v lastnike stanovanj z znižanjem pologov, standardov za pridobivanje bančnih posojil ter povečanjem količine denarja na nepremičninskem trgu z nakupom hipotek, ki so jih zavarovale z vrednostnimi papirji. Sledilo je še veliko drugih ukrepov. Šlo je za skupni poskus socialne politike. Pod Bushevo administracijo je Federal Housing Administration ponujala hipotekarne kredite brez pologov. Alphonso Jackson, nekdanji ameriški minister za stanovanja in urbani razvoj, je leta 2004 dejal, da bo ponujanje hipotekarnih kreditov brez pologa omogočilo lastništvo stanovanj sto tisočem ameriških družin, še posebno tistim, ki pripadajo manjšinam. Dodal je, da ne pričakuje, da bo to davkoplačevalce kaj stalo.

Ameriška vlada je nalašč in sistematično zanemarila tradicionalne standarde v bančništvu in spodbujala oziroma prav zahtevala čedalje bolj tvegana posojila. Če bi se dobro izteklo, bi tveganje pripeljalo do zasebnih dobičkov, v nasprotnem primeru pa breme neizogibno pade na ramena davkoplačevalcev. Bankirji lahko pod novimi, sproščenimi pogoji preložijo tvegana posojila na državno sponzorirana podjetja, odgovorna za financiranje hipotek milijonov Američanov. Zasebni dobički in podržavljene izgube so značilne za križanje poskusa socialne države in nepotizma.

Več denarja je šlo za gradnjo stanovanj, bolj so se zviševale cene nepremičnin. Kot bi šlo za zabavo. Vsi so se počutili bogatejše, ker so se cene njihovih bivališč vzpenjale v nebo. Ljudje so najemali hipoteke s spremenljivo obrestno mero in kupovali stanovanja, ki si jih niso mogli privoščiti, ker so jih nameravali prodati pred višjimi obrestnimi merami. Najemanje kreditov je bilo enostavno, zato je marsikdo vzel še drugo hipoteko in kupil počitniško hišico ali čoln. Gradilo se je vedno več hiš, saj so pričakovali vedno višje cene nepremičnin. Rezultat je bil ogromen nepremičninski mehur. Ljudje so kupovali hiše, da bi jih prodali naprej. Medtem pa so državni finančni regulatorji po vsem svetu posojila z velikim tveganjem ocenjevali kot posojila z mahnim tveganjem, vključno z državnimi obveznicami in s hipoteko zavarovanimi obveznicami. Nemške banke so odkupile grški dolg, banke v ZDA in drugod po svetu so odkupile s hipoteko zavarovane obveznice, ker so mislile, da zanje jamči ameriška vlada.

Interventni politiki ameriške vlade, s katero je hotela povečati lastništvo stanovanj, razširiti »kreativno financiranje« in uničiti zdravo bančno prakso, se je pridružila aroganca državnih finančnih regulatorjev po svetu, ki so bili prepričani, da poznajo razsežnosti tveganja – drugače od udeležencev na trgu, ki so tvegali lastna sredstva. Posledično je bil globalni finančni sistem zastrupljen s tveganimi posojili, slabimi dolgovi in strupenimi razpoložljivimi sredstvi, kar je privedlo do katastrofe. Z višjimi obrestnimi merami je bilo čedalje več zapadlih hipotek; institucije, ki so bile opogumljene, da so kupovale s hipoteko zavarovane obveznice, ker naj bi bilo tveganje majhno, so se opekle, saj je bilo tveganje vse prej kot majhno. Prihranki so šli po zlu, lastniki hiš in stanovanj niso mogli plačevati hipotek, finančne institucije so se zlomile in pogorele, obseg proizvodnje se je zmanjšal.

Krivo je čezmerno izkrivljanje različnih spodbud v intervencijskem sistemu na področju nepremičnin in finančnih trgov; toda brez politike ameriške socialne države, ki je hotela povečati lastništvo nepremičnin s »kreativnim financiranjem«, do finančne krize ne bi prišlo. Globalna finančna kriza je posledica številnih slabih strategij; katastrofa, ki jo je povzročila socialna država.

Dolžniška kriza in socialna država

Medtem ko so vladne garniture v ZDA in nekaterih evropskih državah obsedeno napihovale ogromni nepremičninski balon, je eksplozija zapravljanja denarja na državne socialne programe za pokojnine, zdravstveno varstvo in druge sheme pahnila svet v dolžniško krizo. Veliko pozornosti je bilo posvečene velikanskemu vsesplošnemu povečanju državnega dolga, ki je res neznansko velik. Hkrati so te številke majhne, če jih primerjamo z nekritimi obveznostmi oziroma obljubami državljanom, na katere so se zanašali in za katere ni zagotovljenega financiranja. Če bi zasebno podjetje tako zavajalo javnost glede svojih odgovornosti, kot to sistematično počnejo vlade, bi odgovorne v tem podjetju zaprli zaradi goljufije. Vlade se izognejo zdravi računovodski praksi ter zanalašč in sistematično zavajajo javnost glede odgovornosti, ki jo prelagajo na bodoče davkoplačevalce. Vlade z lahkoto obljubijo denar nekje v prihodnosti, a prihodnost se zelo hitro bliža.

Ekonomista Jagadeseh Gokhale in Kent Smetters sta leta 2006 (precej z zadržkom) izračunala, da bo v ZDA letos neravnovesje v zveznem proračunu znašalo 80 bilijonov dolarjev. Proračunsko neravnovesje je definirano kot »razlika v sedanji vrednosti med tem, kar naj bi vlada porabila pod veljavnim zakonom za vse izdatke – socialne pravice, obrambo, ceste in vse drugo – in kaj naj bi prejela iz naslova davkov«. To je bilo leta 2006. Gokhale trenutno ažurira podatke in napoveduje, da bodo številke višje. Dejal je: »Prištejte še predvideno rast stroškov za zdravstvo, povezan z novim zakonom o zdravstvenem varstvu, in prvotna številka bo takoj preveč optimistična. Zagotovo ne bomo vedeli, dokler ne končam projekta. Za Evropo napovedujem skupno neravnovesje v vrednosti 53,1 bilijona evrov od leta 2010. Kar pomeni 434 odstotkov skupnega letnega BDP 27 držav EU, ki znaša 12,2 bilijona evrov. Pa tudi to je prenizka ocena, saj so napovedi narejene le do leta 2050.«

To pomeni, da obljub ne bo mogoče izpolniti. Da bi izpolnili vsaj delček trenutnih obljub, bi morali davke povišati do astronomskih višin. Od vlad lahko pričakujemo, da bodo ne samo zavrnile plačilo svojih dolgov (obveznice, ki jih imajo upniki), marveč da prav tako ne bodo izpolnile obljub državljanom o pokojninah, zdravstveni oskrbi in drugih ugodnostih. Že leta lažejo državljanom o finančnem stanju in laži postanejo očitne, ko se obljube prelomijo, saj ne morejo biti izpolnjene – kot se dogaja v Grčiji. Lahko bi začele tiskati denar in državljanom plačale z gorami papirnatih bankovcev in na vsakega dodale vedno več ničel, toda to bi povzročilo drastičen upad vrednosti valute. (Inflacija je še posebno škodljivo sredstvo za spoprijemanje z dolgom, saj negativno vpliva na vedenje potrošnikov in neproporcionalno pade na pleča revnih in tistih, ki se ne morejo ubraniti pred njo). Socialne države ponekod počasi propadajo, drugod pa hitro; vsekakor pa propadajo, a breme bo večinoma spet padlo na tiste brez političnih zvez in znanja, da bi se izognili posledicam.

Nekateri ljudje se besno odzovejo na ta dejstva z naštevanjem svojih namenov, pri tem pa jim ni mar za posledice. »Naš namen jepomagati ljudem. Nismo namenoma sesuli svetovnega finančnega sistema, ko smo posegli v trge, da bi ljudje lažje prišli do nepremičnin in smo zato znižali bančne standarde. Nismo nameravali države pognati v bankrot!« pravijo. Filozof Daniel Shapiro je prikladno pripomnil, da institucij ne moremo ustrezno ocenjevati na podlagi njihovih namenov. Najboljši nameni na svetu lahko v kombinaciji s slabimi spodbujevalnimi ukrepi po napačnih institucijah privedejo do grozljivih rezultatov. Nameni zagovornikov socialne države nimajo nič skupnega z izkupički njihovih strategij. Večina »politične filozofije« primerja eno intuicijo o dobrem in slabem z drugo. To, po pravici povedano, ni kaj prida pri ustanavljanju institucij, ki delujejo, ki so odgovorne in pravične. Za to potrebujemo precej več kot primerjavo intuicij: potrebujemo zgodovino, ekonomijo, sociologijo in poitične vede. Ne pa moralne teorije, ki nima povezave s prakso.

Prihodnost v nevarnosti, ni pa izgubljena

Današnje socialne države so neposredno odgovorne za dve veliki ekonomski krizi, ki imata svet v primežu: globalno finančno krizo, ki je kriva za negativno gospodarsko rast v številnih državah in ki je zbrisala podjetja, vredna bilijone dolarjev, ter dolžniško krizo, ki pretresa Evropo in grozi, da bo zrušila nekaj najmočnejših vlad, valut in finančnih sistemov na svetu. Celo najboljši nameni se lahko končajo s poraznimi sledicami, če se jih realizira z zgrešenimi spodbujevalnimi ukrepi in institucijami.

A ni vse tako pogubno. Lahko se osvobodimo socialne države in njenih uničujočih dolgov, ponižujočih državnih aparatov in vzajemnega ropanja. Ne bo lahko, treba bo zbrati pogum ter se postaviti po robu ljudem z določenimi interesi in manipulativnim politikom. Toda to je mogoče storiti, še več, to je potrebno storiti. Tisti, ki so na ulicah demonstrirali proti krčenju proračunskih izdatkov (po navadi gre le za zajezitev povečevanja izdatkov), demonstrirajo proti osnovni matematiki. Nemogoče je dodajati negativne številke negativnim številkam in pričakovati pozitivni rezultat. Na ulicah potrebujemo demontracije v korist razuma, fiskalne odgovornosti, omejevanja vpliva države, osvobajanja ljudi, ki bi morali dobiti možnost, da sami odločajo o svoji prihodnosti. Potrebujemo manjšo moč države, ki bi morala le ščititi naše pravice, ne pa poskušala skrbeti za nas. Potrebujemo realno in trezno odločanje o zmožnostih države. Potrebujemo konec socialne države.

Prispevek je prevod enega izmed esejev v zbirki After the Welfare State. Zbirko si lahko brezplačno zagotovite tukaj.

Članek je bil objavljen v tedniku Reporter dne 24. november 2012.