Publikacije‎ > ‎2012‎ > ‎

Ekonomske reforme - slovenska realnost?

Avtorica: Tanja Štumberger, Svetilnik
Dne: 10. april 2012
 
Nobena skrivnost niti presenečenje ni, da v naši državi marsikaj ni tako, kot bi si povprečen delaven in pošten državljan želel. Seznam stvari, ki so zašle s svoje poti oziroma iz stanja, ki bi bilo zaželeno, je dolg, a omejimo se le na tiste, ki zadevajo naše ekonomsko stanje.
 
Prvo, država oziroma politika se vtika v stvari, ki bi morale biti prepuščene državljanom in prostemu trgu - od pretirane obdavčitve dela in čezmerne regulative poslovnega okolja do neskončnih in dolgotrajnih birokratskih postopkov ter neprožnosti trga dela. Dodatno omejevanje tujega lastništva v podjetjih ne zatira samo konkurence, ampak tudi preprečuje privatizacijo podjetij in bank v državni lasti. Ker ni konkurence ne v kvaliteti in ne v ceni, posledično ni razvoja, napredka in ustvarjalnosti na splošno. Zakaj bi se sploh trudili, če so kupci »zagotovljeni«? S tako protekcionistično politiko največ izgubijo potrošniki, največ pa pridobijo tisti politični izbranci, ki jih država s takimi ali drugačnimi izgovori ščiti pred konkurenco ali privatizacijo. Čudo je, da naša ekonomija sploh še diha in da niso podjetniki postali izumrla vrsta.
 
Drugo, obseg državne potrošnje je astronomski. Država ni potratna z javnofinančnimi sredstvi samo pri svojih stroških, ampak pretirava tudi pri izplačevanju transferjev in subvencij, kar v veliki meri destimulira produktivnost državljanov. Ker prejšnja vlada ni bila pripravljena ali ni bila sposobna poseči po strukturnih reformah, se je raje nepremišljeno in skrivaje pred državljani zadolževala v tujini, kar je javni dolg poneslo v nevarne višave. S takimi ukrepi vlada le kupuje politični mir in zadovoljujejo specifične lobije, medtem ko gospodarstvu na pleča naloži dodatno breme. Kar politiki velikokrat pozabljajo ali ne želijo slišati, je, da gospodarske rasti ne ustvarja država, ampak realni sektor, a kaj ko ta v Sloveniji diha le še na škrge.
 
Tretje, pri tistih funkcijah, ki bi morale biti prioriteta države (če že ne edina stvar, kjer bi imela pooblastila), pa le-ta pogori. Govorim o zaščiti državljanov in njihove lastnine. V Sloveniji močno občutimo šibko pravno državo. Plačilna nedisciplina je pogostejša kot jutranja kava. Nobena večja afera še ni dobila sodnega epiloga. Ni treba imeti doktorata, da uvidiš, da zelo pomembne institucije ne delujejo tako, kot bi morale oziroma od njih pričakujemo.

KAKO PONOVNO ZAGNATI GOSPODARSTVO?

Odgovor na to vprašanje ni znanstvena fantastika ali državna skrivnost. Z umikom iz gospodarstva, znižanjem javne porabe ter davčne razbremenitve prebivalstva in podjetij država naredi le prvi korak v pravo smer. Naslednji korak mora biti liberalizacija, deregulacija ter zmanjševanje administrativnih ovir za poslovanje in vlaganje. Sočasno pa se mora okrepiti pravna država in vzpostaviti plačilna disciplina. Le s temi ukrepi si lahko ustvarimo priložnost, da med drugim pridobimo nujno potrebne tuje investicije in povečamo konkurenčnost našega gospodarstva, kar bi vodilo v gospodarsko rast in zvišanje stopnje zaposlenosti. Če je možno ukrepe povzeti v ene odstavku, zakaj smo potem upravičeno pesimistični, da bo do njih v Sloveniji prišlo? V nadaljevanju navajam le nekaj razlogov.

KRITIZIRANJE IN PREREKANJE, MALO REŠITEV IN SODELOVANJA

V Sloveniji zelo pogosto slišimo kritike tega ali onega, a le malokrat konstruktivne predloge sprememb. Še manj je ljudi, ki so pripravljeni take predloge sprememb javno zagovarjati in delati na tem, da bi do njih prišlo. Samo poglejte si prispevke v medijih ali prisluhnite svojim znancem, in vedeli boste, o čem govorim. Le kako naj potem pričakujemo, da se bodo stvari popravljale ali da bo prišlo do izboljšav?
 
Slovenci se raje prerekamo kot skupaj iščemo rešitve problemov. Ne razumemo, da je v slogi moč. Ravno nasprotno, kot da je največji uspeh, če pri nekom najdemo luknjo v njegovih argumentih ali tisti en majhen delček, kjer argumentacija ni najmočnejša. Bog ne daj, da bi se s kom strinjali ali ga celo pohvalili. Posledično je nesodelovanje med Slovenci prej pravilo kot izjema.
 
Razloge za omenjeno vidim v tem, da smo Slovenci vase zaprti, prestrašen in nemobilen narod. Posledično nam primanjkuje znanja in izkušenj, kar se odraža v nizki samozavesti. Hkrati nas šolski sistem ne spodbuja k razmišljanju, temveč le k ponavljanju gore podrobnosti. Ker nas šole, starši in družba na splošno ne spodbujajo k javnemu soočanju idej, znanja in pogledov z drugimi, nimamo sposobnosti komuniciranja. V Sloveniji so javne razprave prej dirka konj s stranskimi zaslonkami za oči kot dialog vseh prisotnih. Zato raje takim okroglim mizam in razpravam rečemo soočenja, kjer je gostom cilj, da zdrdrajo pripravljeno izjavo in namečejo čim več očitkov preostalim prisotnim. Največkrat se ti ljudje niti ne pogledajo v oči, kar ni odraz samo pomanjkanja sposobnosti komuniciranja ampak tudi kulture komuniciranja. To še ni najhuje, saj obstajajo celo take javne osebe, ki se niso pripravljeni pojaviti na javnih razpravah oz. soočenjih. Raje ostanejo v svoji domači luknji in od tam preko interneta ali letečih novinarskih ekip streljajo na druge svoje očitke in kritike. To je komuniciranje po slovensko. Ni presenetljiv podatek, da imamo v Sloveniji eno najvišjih stopenj sodnega pravdanja na svetu. In kako naj potem pričakujemo, da se bodo našle rešitve za probleme, ki pestijo našo državo?

SAMOHVALA CENA MALA

Medtem, ko o sodržavljanih znamo povedati samo najslabše, je slika diametralno nasprotna, ko govorimo o naši državi s tujci ali se primerjamo z drugimi državami. Takrat smo pa najboljši, najbolj razviti, najbolj delavni, najbolj liberalni ... seveda vse v superlativih. Naši diplomati in državni predstavniki nas predstavljajo kot raj na zemlji za tuje vlagatelje in poslovneže. Če bi jim le-ti verjeli na besedo, bi v Sloveniji imeli največ tujih investicij na prebivalca na svetu. Niso tako naivni.

RADI OSTAJAMO V SIVINI IN POVPREČJU

Skrivanje v povprečnosti in statusu quo je moto Slovencev. Tudi če ima Slovenka ali Slovenec znanje in izkušnje, se boji izstopiti iz povprečja. Za reforme in druge drzne poteze je pogum nujen pogoj. Tiste izjeme, ki si drznejo biti drugačne, pa hitro ugotovijo, da je za njih najboljše, če se stopijo v povprečju ali odidejo v tujino. Naša družba na žalost ne nagrajuje niti ne spodbuja posebnosti, kvečjemu jo zatira in prezira.
 
Ker če si v službi preveč produktiven, ti bodo tisti, ki jim ni do dela in zaprisegajo na povprečje, kaj hitro pokazali, da je bolje zate, da se pridružiš sivini. Če si pa študent in te zanima dodatna literatura pri izpitu, ne bodi lahkoveren, da bo profesor tvojo intelektualno radovednost pozitivno sprejel, ko boš na izpitu zapisal v odgovor več kot je bilo na to temo zapisano v knjigi, ki jo je seveda napisal profesor in jo tudi predpisal kot edino izpitno gradivo. Da ne bo pomote, študij na podiplomskem nivoju v Sloveniji ni nič boljši, saj poznam kar nekaj doktorskih študentov, ki so imeli oz. še imajo probleme s svojimi mentorji samo zato, ker so jih prekosili v znanju in intelektualni širini.

INTERESNE SKUPINE NASPROTUJEJO REFORMAM

Ker imajo interesne skupine koristi od regulacije, si bodo prizadevale za blokado strukturnih reform. Regulacija namreč prinese koristi zelo mali interesni skupini, medtem ko so stroški te regulacije porazdeljeni zelo na široko, največkrat med vse državljane. To v praksi pomeni, da če ima povprečni državljan na leto 10 evrov dodatnih stroškov zaradi določene regulacije, se zaradi tega zneska ne bo angažiral, da se ta ukrep odpravi. Na drugi strani pa bo ta ista regulacija prinesla ozki interesni skupini visoke profite. Njihov interes je, da ne pride do odprave te regulacije, saj interesna skupina v obstoječih razmerah oziroma statusu quo kuje profit.
 
Sprejemanje strukturnih reform ali večjih sprememb pri delovanju države je težavno, tudi če so le-te nujne in v interesu velike večine državljanov. Dober primer je vsem poznana Nova Ljubljanska banka, ki predstavlja pomemben člen v gospodarstvu. V interesu lobijev je, da jo nadzoruje in upravlja politika ter vsake toliko časa dokapitalizirajo davkoplačevalci, medtem ko je v interesu Slovenk in Slovencev, da je banka v zasebni lasti in da tekmuje na prostem trgu z drugimi bankami. Le tako bo Nova Ljubljanska banka zasledovala cilj zadovoljevanja svojih komitentov in ne ozkih političnih interesov.

STRAH IMA VELIKE OČI

Velikokrat je največja ovira za reformo splošen strah pred spremembo oziroma neznanim. Vendar če ne poizkusiš, ne moreš uspeti. Le kaj se zgodi, če regulacijo odpravimo in preidemo v tržno gospodarstvo, kjer politika in državni uradniki ne bodo več planirali in drugače posegali v gospodarstvo? Razumem, da če nisi imel priložnosti živeti v tujini, kjer take regulacije nimajo, osebno nimaš izkušnje o pozitivnih učinkih, ki jih tržni sistem lahko prinese, če država ne posega vanj. Hkrati ne moreš takega sistema objektivno primerjati s tistim, kjer o vsem odločajo politiki in državni uradniki.
 
Slovenci, ki smo poznani po svojem zapečkarstvu, le malokdaj pridobimo izkušnje in znanja v tujini. Ne razumem pa tega, da tiste posameznike, ki so bili v tujini in bi želeli deliti izkušnje, doleti hladen sprejem ob vrnitvi domov. Slovenci, ki so si upali iti v tujino, izstopajo iz povprečja in zato se jih zapečkarji izogibajo v velikem loku. Če ne verjamete, da je tako, le vprašajte Slovenko ali Slovenca, ki je študiral ali živel v tujini (ne tiste po slovenskih ambasadah), če se čutijo dobrodošle v Sloveniji. Prej ravno obratno.

POLITIKA

Reforme so vedno politično nepriljubljene. Zato je edina priložnost za njih na začetku vladnega mandata. Bomo videli do kod bo z reformami šla trenutna vlada...
 
Članek je bil objavljen v tedniku Demokracija dne 28. marec 2012 in Peščaniku (Srbija) dne 23. junija 2012.