Mesečni komentar dogajanja v Sloveniji - maj 2016

Avtorja: Alen Alexander Klarić in Katja Kos, Svetilnik

Dne: 6. junij 2016

TREND MLAČNE POLITIKE

Nekdanja predsednica vlade Alenka Bratušek se je odločila preimenovati svojo stranko  Zavezništvo Alenke Bratušek v Zavezništvo socialno-liberalnih demokratov. Namen stranke naj bi še naprej bila že v prejšnji stranki poudarjena, a neuspešna združitev strankarskih sil od levice, pa vse do tja do zmerne desnice.  Prav tako tudi programske prioritete novonastale stranke zgolj  generično ponavljajo splošne stvari, za katere lahko rečemo, da jih bolj kot ne omenjajo vse stranke v slovenskem političnem prostoru – to so spoštovanje človekovih pravic in enake pravice žensk, nova delovna mesta, učinkovitejša javna uprava, spodbujanje tujih investicij in trajnostni razvoj in vzdržne javne finance.

Kljub temu je bilo mogoče zaslediti največji poudarek pri delovanju stranke na področju gospodarstva, kjer pa je redko zaznati momente levega političnega spektra (po poročanju STA so to spodbujanje tujih investicij, posebna pozornost obrtništvu in podjetništvu, zniževanje primanjkljaja in dolga, prestrukturiranje davčnih obremenitev ipd.). Četudi je Zavezništvo domnevno levo-sredinska stranka, je v primerjavi z delovanjem Združene levice, ki je nazadnje iz svojega ideološkega fanatizma ustvarila idejo delavca s popolno imuniteto (iz naslova predloga zakona o soupravljanju delavcev), pozicionirana čisto na rob 'levo-sredinskosti', če sploh.

Sprememba imena stranke nas opozarja na slovensko politično identiteto, ki že nekaj let slavi nedoločljivost ideoloških predpostavk, previdnost do jasnega oblikovanja mnenj, kult moralne sivine, generira vodstvo, ki je neopredeljivo, se težko izraža glede svojih namenov in dela, ter zato lahkotno izmika  krivdi. Trend mlačne politike se prevaja v ohranjanje statusa quo in v še mlačnejše državljane. Zdi se, kot da je v prostoru, kjer so ideje glavno orožje boja za oblast, slednje vedno bolj redke in vedno manj jasne. Večjo težko dobivajo upravno-pravne zmede in načini reševanja birokratskih zablod.

VODA DRŽAVI ALI DRŽAVLJANOM?

Dostop do vode je človekova pravica. Tako namreč trdijo podporniki predloga za zapis pravice do vode v Ustavo in prav nihče v slovenskem političnem prostoru si ne upa zares oporekati tej trditvi. V namen ozaveščanja ljudi o pomembnosti te »pravice«je v okviru Civilne iniciative za Slovenijo in svobodo nastala peticija »Neodtujljiva pravica do vode v Ustavo RS«, ki vodo enači s svobodo medtem ko privatizacijo in kapital označuje kot nekaj strašljivega in za narodovo blagostanje pogubno. Tovrstna klima je omogočila, da so na svoj račun ponovno prišli vneti 'državofili,' ki skoraj dogmatično zagovarjajo vseobsegajočo državo kot našega največjega zaveznika. 

Ne glede na vse besedičenje o pomembnosti dostopa vode vsem in povsod in pomembnosti preprečitve privatizacije, ki naj bi nas izropala tega bogastva, pa prostega pristopa k vodi že po zdajšnji zakonodaji nimamo niti, če imamo na lastnem zemljišču studenec ali izvir. Pitno vodo lahko namreč zagotavlja le in zgolj oblast, medtem, ko si navaden državljan ne more privoščiti niti kozarca vode iz lastnega studenca na lastnem zemljišču brez, da bi kršil zakon/bil oglobljen. Monopol nad oskrbo z vodo oblast opravičuje s tem, da lahko le oni z njo ravnajo resnično gospodarno in varno ter so sposobni določati njeno vrednost.

Jasno je, da je izza zapisa vode kot človekove pravice v Ustavo želja po preprečitvi privatizacije vodnih virov in hkratne ohranitve državnega monopola nad tovrstnimi viri, nikakor pa ne to, da bi bila voda prosto dostopna vsem državljanom povsod kjer je le mogoče.  Dostopna bi bila zgolj pod rigidnimi pogoji, ki bi jih po svojih koristih krojila birokracija.

PETICIJA ZA OHRANITEV JAVNEGA ŠOLSTVA

Okrogla miza na Fakulteti za upravo je bila v začetku junija mesto, kjer se je oblikovala peticija za ohranitev javnega šolstva. MMC poroča, da sicer peticija ni uperjena proti zasebnemu šolstvu (izjava nekdanjega šolskega ministra Jerneja Pikala). Lahko torej sklepamo, da je uperjena proti državi, ki naj bi javnemu šolstvu namenjala manj finančnih sredstev? Zmeda glede namena peticije je ob neobstoječi 'grožnji' zasebnega šolstva (Slovenija je na samem dnu po številu oseb, ki se izobražujejo v zasebnem šolstvu, po podatkih OECD) velika.

Na okrogli mizi se je iz vrst predstavnikov študentov slišalo zaskrbljujoče izjave, ki bi zvenele bolje v časih, ki so že za nami. Problem naj bi tičal v naravnanosti šolstva v pridobivanje veščin, ki so vezane na kasnejše zaposlitve. Ob primerjavi perspektivnosti študentov na slovenskem trgu dela s kakšnim drugim izobraževalnim modelom (na primer nemškim), ki se takih metod zares poslužuje, je ta pogled naravnost bizaren. Slovenski študentski predstavniki si raje, kot za učinkovit sistem izobraževanja, ki zagotavlja boljše zaposlitvene možnosti, prizadevajo za reformiranje gospodarskega sistema, in to z upiranjem na področju izobraževanja.

Dobili smo torej peticijo za ohranitev javnega šolstva, ne pa tudi zdrave zakonske podlage za zasebne izobraževalne ustanove. Dobili smo tudi predstavnike študentov, ki naj bi predstavljali študentske interese, medtem ko na okroglih mizah branijo svoja marksistična nagnjenja, protestirajo proti reprodukciji obstoječega sistema, namesto da bi se zavzemali za boljšo prihodnost študentov. Glede na duh izjav in dogajanja, se ti nasprotniki zasebnega šolstva (nekateri le nasprotujejo javnemu šolstvu, ki je slabo financirano) nimajo česa bati. Dobrih pogojev za zasebno šolstvo v Sloveniji še dolgo ne bo.