Publikacije‎ > ‎2011‎ > ‎

Proti antiglobalizmu: O slovenskem kvazilevičarstvu in kvaziliberalizmu

Urban Vehovar
Avtor: Urban Vehovar, Svetilnik
Dne: 10. november 2011
 
Ne le, da antiglobalisti zavračajo državo, zavračajo tudi pojem pravne države, ki tvori temelj demokratičnih ureditev. Antiglobalisti in slovenski kvazilevičarji namreč izhajajo iz predpostavke, da zadošča zgolj sklicevanje na človekove pravice, zunaj okvirja pravne države in parlamentarne demokracije.

Slovensko kvazilevičarstvo in kvaziliberalizem, vključno z antiglobalizmom, izhajata iz nekaj nesprejemljivih predpostavk, ki grozijo z vzpostavitvijo avtoritarnih praks ter ekonomskega egalitarizma. Končni rezultat vseh teh procesov bi lahko bil, ker so pač izrazito utopični in destruktivni za človekovo svobodo, politična razlastitev in pavperizacija pretežne večine prebivalstva Republike Slovenije. Seveda, protiglobalizacijski protesti in gibanje imajo širši temelj, vendar moramo v primeru Slovenije upoštevati njeno specifično zgodovino in posebnosti.

Če se še spomnite marksizma, je ena od njegovih osnovnih predpostavk ta, da sta država in državni aparat v lasti vladajočega razreda, ki si lasti tudi ideološke aparate države. V tem okviru je tudi govor o demokraciji docela zgrešen, kajti tudi demokratične procese so ugrabile elite, ki delujejo v tesni spregi s kapitalom. Vse to lahko dandanes slišimo od antiglobalistov in lahko zmeraj znova razberemo tudi iz nastopov in razlag slovenskih kvazilevičarjev (in kvaziliberalcev, med levičarji in liberalci pri nas namreč ni mogoče razločevati). Tukaj so si eni in drugi precej podobni. In kako razrešiti dilemo, ki jo imamo z državo? Najpreprosteje je, da državo ukinemo ali pa si jo prisvojimo, demokracijo pa vzpostavimo le v njeni najpristnejši obliki, v obliki neposredne demokracije.

Tovrstno razmišljanje je utemeljeno na več zgrešenih predpostavkah. Prva je gotovo ta, da je človek v svojem bistvu absolutno dober in da bo svojo dobroto udejanjil v tistem trenutku, ko bodo odstranjene vse ovire. Druga zgrešena predpostavka je ta, da je človek v bistvu naklonjen družbeni enakosti in da je vsakršno preseganje egalitarnih dimenzij izraz pohlepa. To je tudi vrh morale, ki jo zmore tovrstna mentaliteta. In tretja predpostavka je ta, da družbena pogodba, v obliki države in njene zakonodaje, niti ni potrebna, če odstranimo ovire človekovi demokratični in etični spontanosti. V nasprotju s pravkar navedenim pa trdim, da gre za predpostavke, ki so v izrazitem nasprotju s človekovo »naravo«, obenem pa je takšno razmišljanje povezano z globoko ukoreninjenimi avtoritarnimi in egalitarnimi težnjami, ki so del mentalitete predindustrijskih in predurbanih družb.

Ne le, da antiglobalisti zavračajo državo, zavračajo tudi pojem pravne države, ki tvori temelj demokratičnih ureditev. Antiglobalisti in slovenski kvazilevičarji namreč izhajajo iz predpostavke, da zadošča zgolj sklicevanje na človekove pravice, izven okvirja pravne države in parlamentarne demokracije. Zato iz njihovih vrst v zadnjih dvajsetih letih ni bilo slišati podpore demokraciji, niti niso v zadnjih dvajsetih letih razpravljali o mehanizmih nadzora in uravnoteženja oblasti ter nadzoru gospodarskih in političnih elit. Kolikor je namreč oblast že po definiciji v rokah vladajočih, potem je razprava o mehanizmih nadzora oblasti že v izhodišču odveč. Kvazilevičarji, katerih predstavniki so v zadnjih dvajsetih letih tej družbi tudi vladali, so bili sposobni razpravljati kvečjemu o človekovih pravicah (Romov in izbrisanih) ter o ločitvi države in cerkve. To so sicer hvalevredne teme, nikakor pa razprava o njih ni prispevala k temu, da bi bili v Sloveniji vzpostavljeni temelji demokratične ureditve. Tako so antiglobalisti in kvazilevičarji zgolj nekritično in pasivno spremljali procese plenjenja družbenega premoženja, erozije zaupanja v demokratično ureditev in institucije ter razkroj pravne države.

Poučen je antiglobalistični in kvazilevičarski konstrukt socialnega modela, ki izhaja iz predpostavke o splošni enakosti kot zaželeni obliki celotne družbe. Sem spada tudi domneva, da je enakost nekaj, kar je lastno človeku in družbam. Torej je ne le mogoče, pač pa tudi nujno in moralno opravičljivo prerazdeljevanje, ki nima ekonomskega temelja. Pravzaprav predstavlja edini okvir razmišljanja o državi, ki ga zmorejo antiglobalisti in kvazilevičarji, predpostavka, da mora družbeno enakost v imenu družbe zagotavljati država. Tukaj nastopata socialna država in socialna enakost daleč pred svojim ekonomskim temeljem. Dejstvo pa je, v izrazitem nasprotju s pravkar opisanim, da zgolj ekonomska učinkovitost zagotavlja prerazporejanje družbenega bogastva.

V tem okviru je treba razumeti tudi strinjanje z visoko stopnjo obdavčevanja in kritiko družbene neenakosti, ki je lastna tako antiglobalistom kot levičarjem. Kritiko pavperizacije prebivalstva in razslojevanja je bilo slišati tudi ob protiglobalizacijskih protestih v Kopru, Ljubljani in Mariboru. V nasprotju z navedbami protestnikov pa spada Slovenija med družbe z najbolj enakomerno porazdelitvijo dohodkov na svetu (glede na Ginijev koeficient in kvintilni količnik) ter med manj revne družbe v EU (glede na delež prebivalstva, ki živi pod pragom revščine). V tovrstnem mentalno-ideološkem okviru izostane vsakršna sposobnost za razumno sprejemanje tistih razlik, ki izhajajo iz prirojenih razlik med ljudmi. Ko pa izostane ta sposobnost, izostane tudi sposobnost za priznavanje upravičenih razlik v premoženjskem stanju. Kritika sposobnejših postane v tem okviru samoumevna, s tem pa so kritizirani tudi tisti, ki zavoljo svoje podjetnosti ustvarjajo družbeno bogastvo in predstavljajo gonilo družbenega napredka.

Tovrstno mišljenje kaznuje nadpovprečne, kaznuje tiste, ki izražajo svojo drugačnost, v ozadju takšnega razmišljanja pa se skriva ne le egalitarizem, pač pa grobi avtoritarizem. V sklop egalitarne mentalitete spada tudi razmišljanje o univerzalnem temeljnem dohodku (UTD). Kolikor se namreč strinjate z UTD, ob hkratnem zavračanju države in mišljenju, da predstavlja država predvsem mehanizem prerazdeljevanja, izbrišete zapoved, da je vsak posameznik dolžan plačevati davke, če želi uživati dobrobiti prerazdeljevanja, ki ga izvaja država. Pristaši UTD namreč ne upoštevajo dejstva, da je sklicevanje na pravice mogoče le v primeru, ko je državljanom jasno, kaj so njihove dolžnosti. S tega stališča je sklicevanje na upravičenost UTD nemoralno in neodgovorno. Malce bolj kritičen pogled na Slovenijo in odnos državljanov do države namreč pokaže, da je »Ljubljana« za povprečnega Slovenca dobra le dotlej, dokler zagotavlja neomejen dostop do denarnih sredstev, sicer pa je Slovenija predvsem seštevek dolinskih gospodarstev in lokalnih skupnosti, kot kažeta primera Maribora (z univerzijado) in Šaleške doline (s TEŠ6).

Eno od sestavin mentalitete, ki jo opisujem zgoraj, predstavlja mišljenje, da se za kapitalizmom oziroma procesi, ki se odvijajo v Sloveniji, skriva neoliberalna zarota in da kapital kot neka nadnaravna in zlobna sila uravnava delovanje sodobnih družb. Tovrstno mišljenje ima dve posledici. Prvič, če se želimo izogniti pavperizaciji prebivalstva in ekscesom kapitalizma, moramo izničiti sam kapitalizem. In drugič, posamezniki, ki so sužnji kapitala, v skladu s to logiko niso odgovorni za svoja ravnanja. Medtem ko je prvo kratko malo nemogoče, pa drugo izbriše tudi vsakršno pojmovanje osebne odgovornosti, s tem pa tudi etiko in, nenazadnje, potrebo po pravnem redu. V okvirih takšnega mišljenja ni mogoče nič drugega kot prevrat, z izničenjem kapitalizma, kar bo šele privedlo do možnosti za vzpostavitev pristne demokracije in družbe, v kateri ne bo ne pavperiziranih ne negotovosti.

Trdim, da so vse gornje trditve ali sklepi zmotni in da velja ravno obratno – da lahko zgolj vzpostavitev pravnega reda in nadzornih institucij zagotovi znosno delovanje sodobnih demokracij in da lahko zgolj urejen institucionalen okvir vzpostavi vzdržno poslovno okolje, ki bo zagotovilo vzdržno gospodarsko rast, s tem pa preprečilo pavperizacijo prebivalstva.

Dodatna težava, s katero se srečuje opisani mentalni okvir, je, da opravičuje tiste, ki upravljajo s kapitalom, in zagovarja enakost ne glede na prispevek posameznikov k družbeni blaginji, obenem pa ne upošteva specifik slovenskega družbenega, gospodarskega in političnega okolja. Tovrstno poenostavljanje je v svojem bistvu skrajno infantilno, naivno in, nenazadnje, destruktivno za družbo kot celoto; vodi namreč, kolikor bi ga bilo mogoče uresničiti, v popolno pavperizacijo in k vzpostavitvi avtoritarnega režima v slogu Rdečih Kmerov.

Končno se vse skupaj lepi še na vzorec delovanja, ki je značilen za slovenski tradicionalni preživitveni oziroma poslovni model, ki je zgodnje industrijski in pred- oziroma obmoderen, vključno z odnosom prebivalstva do države, ki vztraja na pojmovanju, da je naloga države, da zagotavlja blaginjo, ne pa da vzpostavlja razmere, v katerih lahko posameznik uresniči svojo svobodo in udejanji svojo ustvarjalnost. Dejstvo je, da ni mogoče govoriti o demokratičnih procesih zunaj državnega okvirja. V nasprotju s pravkar navedenim pa velja, da je Slovenija izrazito fragmentirana skupnost. Zato lahko zagovarjanja spontanih demokratičnih procesov vodijo kvečjemu k utrjevanju lokalnih mrež odvisnosti, ki prispevajo k razpadu države v smislu izgradnje nacionalne identitete, obenem pa krepijo odvisnost od lokalnih poglavarjev, spodbujajo torej avtoritarne prakse. V Sloveniji je 212 občin, kar je značilen simptom pravkar opisanega.

V zvezi s procesi modernizacije ima mentalni okvir antiglobalistov in kvazilevičarjev še eno posledico, utrjuje namreč procese blokade modernizacijskega in razvojnega potenciala. Ponovno poudarjam, da posamezniku jemlje njegovo mišljenjsko in ustvarjalno svobodo, ko vzpostavlja fantastično predstavo o možnostih neposredne demokracije v vsaj deloma urbanizirani družbi, ko vzpostavlja fantastično predstavo o potrebi po vzpostavitvi splošne družbene enakosti in spontanosti v izhodišču dobrih človeških bitij. Dejansko pa natanko temu nasprotuje: nagrajuje namreč nesposobne in upravičuje tiste, ki se okoriščajo v procesih prilaščanja družbenega premoženja. V svojem jedru je ta mentalni okvir globoko amoralen in izrazito avtoritaren, nam in zanamcem pa s tem, ko zagovarja skrajno fragmentirano egalitarno-avtoritarno družbo, odreka tudi blaginjo.

Gre pač za mišljenje, ki je odraz strahov posameznikov pred posledicami procesa modernizacije, pred tveganji, ki jih ta neizogibno prinaša, pred spremembami, ki so v Sloveniji po 30 letih razvojne in modernizacijske stagnacije absolutno neizogibne. Strahovi pred posledicami globalne finančne in gospodarske krize, pred geopolitičnimi spremembami in pred učinki globalnega segrevanja te občutke strahu le še krepijo. Vendar moramo navedene spremembe sprejeti, saj nas v nasprotnem primeru čaka zgolj nadaljnja fragmentarizacija družbe in nadaljevanje procesov pavperizacije.

Na koncu naj poudarim, da sprejemanje potrebe po spremembah še ne pomeni, da zagovarjam socialni darvinizem. Gre predvsem za to, da moramo sprejeti dejstvo, da je nujno, da spremenimo naše razumevanje razmerja med svobodo in varnostjo, da se postavimo na stran človekove svobode, da kaj drugega niti ni mogoče, in da moramo končno vzpostaviti razmere, v katerih bodo posamezniki delovali kot moralna in odgovorna bitja.

Urban Vehovar je predavatelj na Pedagoški fakulteti primorske univerze v Kopru in član društva Svetilnik.

Prispevek je bil objavljen v Pogledi, št. 21 dne 26. oktobra 2011.