Publikacije‎ > ‎2013‎ > ‎

Demokratični socializem - ne, hvala

Avtor: Jan Zobec, ustavni sodnik RS
Dne: 27. november 2013

Nas je pripeljalo v krizo to, kar imajo uspešne države - predvsem dobro delujoč trg in vladavina prava? Težko verjamem. V krizo te ne more spraviti nekaj, česar nimaš.

Manifest demokratičnega socializma, ki naj bi po mnenju nekaterih nakazoval izhod iz krize, v katero se pogreza Slovenija, se začenja: »Obdobje samoumevnosti kapitalizma se bliža koncu. V drugi polovici sedemdesetih let 20. stoletja, ko se je v razvitem svetu končalo obdobje hitre in stabilne gospodarske rasti, se je začel napad sil kapitala na delavske pravice, ki traja vse do današnjega dne.«

Nato nadaljuje z orisom svojih ciljev, ki jih je mogoče strniti v naslednje: 1. nadomeščanje predstavniškega sistema z neposredno udeležbo v soodločanju in delegatskim sistemom; 2. skupno lastništvo zaposlenih, so- in samoupravljanje ter zadružništvo; 3. odpravljanje trga in konkurence ter vzpostavljanje alternativnih oblik koordinacije proizvodnje in delitve dobrin, kot sta sodelovanje med proizvodnimi enotami namesto konkurence in demokratično planiranje namesto »slepe« tržne proizvodnje; 4. načrtovanje obsega gospodarstva v skladu z nosilnimi in regeneracijskimi sposobnostmi okolja ter z vzdržno oziroma ravnovesno gospodarsko rastjo, utemeljeno na redistribuciji že obstoječega bogastva in hkratni vpeljavi do okolja prijaznih tehnologij; 5. odpravljanje tako razrednih razlik med delom in kapitalom kakor vseh drugih oblik neenakosti in podrejanja na družbeni ravni.

Če odmislim ekološke in protidiskriminacijske zahteve (s katerimi se lahko samo strinjam), je prva asociacija propadli samoupravni socializem in s tem povezan marksistični truizem, da se zgodovina ponavlja - najprej tragedija, potem farsa. Hkrati se pojavijo ustavnopravni pomisleki. Vrednotna izhodišča, na katerih temelji ideologija demokratičnega socializma, se namreč v bistvenem razlikujejo od tistih, na katerih temelji Ustava, evropska ustavnost in temeljni koncepti zahodne civilizacije. Tržno gospodarstvo je namreč njen neločljivi del.

Tudi razmerje med ustavnima dobrinama svobodo posameznika in enakostjo je v demokratičnem socializmu radikalno drugačno. To ne pomeni, da bi bile te ideje nelegitimne. Vendar bi njihova uresničitev zahtevala tektonske spremembe veljavne ustavne paradigme - poleg državne ureditve predvsem rekonceptualizacijo enakosti ter ustavnega jamstva posameznikove svobode na premoženjskem in podjetniškem področju (lastnina in svobodna gospodarska pobuda). In seveda izstop iz EU. Svobodna in poštena konkurenca je namreč vrednota, zavarovana neposredno v ustanovnih pogodbah evropske integracije.

Ne samo to. Uresničitev demokratičnega socializma bi bila za Slovenijo utopična poguba. Zelo dvomim, da bi se ideja prijela na globalni ravni in privedla do spremembe svetovne ekonomske, socialne in politične paradigme. Globalni ekonomski procesi (ki narekujejo tudi preostale, vse do kulturnih) so svet preoblikovali v globalni suprasistem, ki deluje na podlagi jamstva lastnine in splošno sprejetih zakonov trga (katerega pogonsko sredstvo je človeški pohlep) ter vladavine prava (ki ta pohlep civilizira in uravnotežuje). Bolj ko so ti vzvodi razviti, civilizirani, uravnoteženi in učinkoviti, večjo splošno blaginjo zagotavljajo - ne glede na stvarna naravna bogastva posameznega sistema.

Slovenija je samo neznatno kolesce v tej mašineriji, brez katere globalni sistem preživi tako, kot preživi človeški organizem brez kaplje krvi. Ni pa tako tudi v nasprotni smeri. Gospodarstvo Slovenije in z njim blaginja njenega prebivalstva je življenjsko odvisno od svetovne ekonomije. Imeti navznoter demokratičen socializem, navzven pa ekonomijo, ki mora biti sposobna tekmovati v globalno-tržnih razmerah, je tako, kot da bi poslali na olimpijske igre hokejsko reprezentanco, sestavljeno iz ljubiteljskih umetnostnih drsalk in drsalcev.

Slovenija po velikosti in po naravnih virih pač ni primerljiva z avtarkično Demokratično ljudsko republiko Korejo (ki ima šestkrat večje ozemlje in 12-krat več prebivalstva), pa še tam so ljudje bolj lačni kot siti - da ne omenjam človekovih pravic, ki se s popolno prevlado radikalne enakosti nad svobodo kratko malo razgradijo - vključno s samo enakostjo (ki izgine skupaj s človekovim dostojanstvom).

Od vsega je najbolj zanimivo, da prihajajo ideje o demokratičnem socializmu (ki so v prevladujočih medijih in v dominantni politiki sprejete z odkritimi simpatijami) iz državice, ki velja v Evropi za najbolj socialistično (tako ruska izdaja junijskega Forbesa) in katere izkušnja s kapitalističnim tržnim gospodarstvom se je končala pred več kot 70 leti. V zadnjih 20 letih ga je bolj okušala kot živela - in to bolj od zunaj kot od znotraj. Obenem je to državica z močnim državnim vplivom v vseh segmentih.

Vsemogočna država prežema večino družbenih podsistemov, tudi tiste, kjer v normalnih liberalnih demokracijah nima kaj iskati. Povsod imata prste njena politika in ideologija - ideologija, ki kot opij za ljudstvo nagovarja in podžiga uničujoča čustva, razgrajuje razum ter tako brez večjih težav usmerja srca večine volilnih upravičencev - ki vselej vedo, koga je treba voliti.

S takim vzorcem ni težko vladati. Ko enkrat obvladuješ - ugrabiš - tako močno državo, kot je slovenska, ko imaš pod seboj vse družbene podsisteme in v rokah vse vzvode njene mogočne infrastrukture, potem si zmagovalec - vsaj kratkoročno. Postopoma si podrediš tudi nadzorne institucije in prek njih imunske mehanizme ter njihova represivna pooblastila, ki jih, če je treba, prekoračiš, zlorabiš in izkoristiš za utrditev svoje oblasti.

Država potem ni več res publica, temveč res privata, v kateri vladavino prava spodriva vladavina interesov vplivnih posameznikov, omrežij, lobijev. S tega vidika je Slovenija še vedno predmoderna družba in se od tistega, kar družbo dela moderno - v resnici normalno -, vse bolj oddaljuje.

Moderno družbo, kot pravi profesor Albin Igličar, namreč bistveno in kvalitativno označuje ravno to, da pri njej ne moremo iskati le nekega segmenta, ki bi usodno determiniral dogajanja v drugih segmentih in v celotni globalni družbi. Moderna družba je pluralna in liberalna, je policentrična in je strpna.

Monocentričnost in monolitnost sta bili značilnosti bankrotiranih socialističnih družb, v katerih je partija nadzirala vse družbene podsisteme in dominirala nad njimi. S tega vidika se tranzicija, ki v svojem bistvu pomeni pluralizacijo družbe in proces v smeri policentričnosti in njenega odpiranja ter interakcije z drugimi sistemi, v Sloveniji še niti ni prav začela. Monopoli v vseh družbenih podsistemih ohranjajo to državo predmoderno in pomanjkljivo demokratično, predvsem pa neliberalno.

In upam si reči, da zato tudi nasprotno ideji ustavnosti. Zakaj nasprotno ustavnosti? Zato, ker so monopoli, kot je Evropsko sodišče za človekove pravice že ničkolikokrat ponovilo v svojih sodbah, zaklet sovražnik svobode - svobode vesti in opredeljevanja. Podjetniške svobode (kako prijazno je slovensko politično, ekonomsko in tudi pravno okolje do podjetništva, bralci zelo dobro veste), medijske svobode (vsi vemo, kakšna je usmeritev nacionalnih medijev in kako se uresničuje, ter tudi, kako je z medijsko svobodo zasebnih medijev), akademske svobode (zasebnim univerzam se pišejo težki časi) ni.

Državni monopoli pa ne samo da omejujejo svobodo. Ker izničujejo konkurenco in s tem razvoj (ob odsotnosti upoštevne konkurence se monopolistu ni treba truditi, da bi bil boljši od konkurence), vodijo tudi v vsakršno zaostalost in se ob umanjkanju učinkovitih kontrolnih mehanizmov hitro spreminjajo v gojišča korupcije.

Te procese dokazujejo primerjave Slovenije z drugimi državami. Po izsledkih raziskave svetovalnega podjetja Ernst & Young, v kateri je sodelovalo več kot tri tisoč članov uprav, nadzornih svetov, direktorjev in njihovih skupin iz 36 držav, je Slovenija druga najbolj skorumpirana država (na prvem mestu je Nigerija). Da so slovenska podjetja izpostavljena korupcijskim tveganjem, kjer je zelo navzoč tudi vpliv politike, ki omogoča »ujetost države«, potrjujejo ugotovitve raziskave Nacionalni sistem integritete, ki jo je opravila Transparency International Slovenija - Društvo Integriteta.

To po njihovem mnenju sistemsko uničuje državo ter onemogoča gospodarski razvoj in zaupanje državljanov v gospodarstvo, politiko in pravno državo. Nadaljnji kazalec je svetovna lestvica ekonomske svobode. Na njej je Slovenija najslabše uvrščena država EU. Z lani na letos je padla za pet mest, tako da med 152 državami zaseda 97. mesto. Med državami z območja nekdanje Jugoslavije so nas prehitele Črna gora, Makedonija in Hrvaška.

In kaj so največje omejitve ekonomske svobode v Sloveniji? Dekompozicija indeksa ekonomske svobode za Slovenijo pokaže, da smo najslabše ocenjeni v kategoriji »obseg (para)državnega aparata in z njim povezani davki« (ocena 4,5), nato glede »pravnega sistema in lastninske pravice« (ocena 6,2) ter »predpisov (regulative)« (ocena 6,5); najboljše pa smo ocenjeni pri »trdnosti valute« (ocena 8,3) - za kar imamo najmanj lastnih zaslug. Neizprosen dokaz o razsulu slovenske ekonomske, davčne in administrativne ter pravosodne politike so podatki o tujih vlaganjih, brez katerih ne bo rešitve za potapljajoče se gospodarstvo. Po zadnjih podatkih nas je prehitela večina držav zahodnega Balkana, vključno s Kosovom in Albanijo.

Zato se sprašujem: nas je pripeljalo v krizo to, kar imajo uspešne države - predvsem dobro delujoč trg in vladavina prava? Težko verjamem. V krizo te ne more spraviti nekaj, česar nimaš. Naša kriza je posledica odsotnosti tistega, kar bi nekateri apologeti demokratičnega socializma radi odpravili.

V redu, takoj sem za, naj ukinejo. Samo, prosim, potem naj to, kar želijo odpravili, najprej dovolijo vzpostaviti. Ali bolj razumljivo: naj vendar upoštevajo Marxa, da »nobena družbena formacija ne propade prej, preden se ne razvijejo vse produktivne sile, ko je zanje dovolj prostora, in novi, višji produkcijski odnosi se nikoli ne pojavijo prej, preden ne dozore materialni pogoji za njihov obstoj v okviru stare družbe same«.1

Zahteve po demokratičnem socializmu in pozivanje k iskanju kulturne, politične, ekonomske in celo nacionalne identitete v bankrotiranih vzorcih samoupravnega socializma in v vrednotah nekdanje države, kjer so se (če odmislimo povojni genocid na slovenskih tleh) dogajala klanja, ki jih od konca druge svetovne vojne Evropa še ni videla, niso drugo kot zahteve po zaostalosti, revščini in nasilju - nekaj takega kot treznjenje s povečevanjem vnosa alkohola v organizem. Skratka, popolna regresija. Slovenija ne potrebuje nove ustavne paradigme, ne potrebuje alternative svobodnemu tržnemu gospodarstvu in liberalni demokraciji (ki ju v zadnjih 70 letih niti ni zaživela), ne potrebuje še enega eksperimentiranja - tokrat v preobleki demokratičnega socializma.

Tisto, kar ta država nujno potrebuje, je vladavina prava, preglednost, predvsem pa pluralizem, razsrediščenost in odprtost. Na mikroravni pa svobodnega ter odgovornega posameznika. In ustavna naloga države je, da to omogoči. Najprej z umikom od tod, kjer nima kaj iskati.

1. (K. Marx, Predgovor h kritiki politične ekonomije: prispevek, v K. Marx - F. Engels: Izbrana dela v petih zvezkih, IV. zvezek, str. 106, CZ, Ljubljana 1968; dostopno tudi na: http://www.marxists.org/slovenian/marx-engels/1859/predgovor ... )

Jan Zobec je ustavni sodnik. Kolumna je njegovo osebno mnenje in ni mnenje Ustavnega sodišča RS.

Članek je bil objavljen v dnevniku Finance dne 12. novembra 2013.

Komentarji