Vsak začetek je obetajoč

Avtor: Margaret Thatcher, nekdanja premierka Velike BritanijeDne: 13. oktober 2013

Margaret Thatcher se je rodila 13. oktobra 1925. Diplomirala je iz kemije na Somerville College, Oxford in magistrirala na univerzi Oxford. Več let je delala kot raziskovalni kemik in potem kot odvetnik advokat s specializacijo v davčnem pravu. Po tem, ko je bila izvoljena v House of Commons leta 1953, je bila ministrica različnih resorjev, vključno z resorjem šolstva in znanosti med lotoma 1970-74. Leta 1975 je bila izvoljena za vodjo konzervativne stranke, ki je bila takrat v opoziciji. Leta 1979 je bila izvoljena za predsednico vlade, kar je ostala -- ob ponovnih zmagah leta 1983 in leta 1987 --. do odstopa leta 1990. Leta 1992 je bila povzdignjena v House of Lords, ko je postala baronica Thatcher iz Kestevena. 

To je skrajšana različica govora, katerega je Lady Thatcher podala 19. februarja 2001 v Fort Myersu, Florida, na Hillsdale College seminarju.

Vsak začetek je obetajoč so besede, s katerimi nas je leta 1944 pozdravil predstojnik oxfordskega Somerville Collega. To je ideja, ki se je za vedno zasidrala v mojih mislih in za katero sem vedno verjela, da je pravilna. Ko sem leta 1979 prišla v kabinet, so socialistične politike že ogrožale naše gospodarstvo in ljudi. Najvišja stopnja davka od dohodka je bila 83 odstotkov in na dohodek od investicij 98 odstotkov. Obstajal je nadzor nad cenami, nadzor nad dohodki, nadzor nad zunanjo menjavo. Za opravljanje kakršnekoli dejavnosti je bilo potrebno iti skozi vrsto administrativnih odborov. A vendarle smo imeli upanje.

Takoj sem se odločila, da nove svobodne in delavne Britanije, ki sem jo poznala še kot otrok, ne bomo vzpostavljali počasi. Bila sem odločena, da je edina stvar, ki jo je treba narediti, odpraviti vse te kontrole naenkrat in ponovno postati del svobodne družbe. V šestih tednih smo znižali vse najvišje davčne stopnje na 40 odstotkov – in veste, ko se je laburistična vlada spet vrnila na oblast, teh stopenj ni dvignila nazaj. Ker so sindikati skoraj že vodili državo, smo iz preprostega razloga spremenili tudi zakonodajo na področju sindikatov. V obdobju osemnajstih mesecev smo morali spremeniti pravila in zagotoviti, da so morali sindikati, preden bi želeli stavkati, postaviti vprašanje na glasovanje in si pridobiti večinsko podporo svojih članov. To prej ni bilo potrebno. Tudi privatizirali smo. Dejansko je bila vsa pomembnejša industrija pod državnim nadzorom. Ker jim ni bilo treba ustvarjati donosov, tudi niso bila stimulativna za delo. Dokaj hitro smo petnajst teh podjetij vrnili v zasebno lastništvo, veliko tega smo zaključili že naslednje leto.

Sicer so bile te ekonomske poteze samo del našega dela. Bistveno težja naloga je bila vrniti ljudi nazaj na delo, potem ko so se navadili na te kontrole. Zgodovina nas je izučila, da svoboda ne more dolgo preživeti, če ne temelji na moralnih temeljih. Človek se lahko dobro razume na ekonomijo, ampak svoboda se mora gojiti kot moralna vrednost. Pravica do svobode je osnovna. Pri tem je pomembno, kaj posamezniki počnejo s svobodo, ki slika njihove sposobnosti in značaj. Obenem to tudi določa, ali bodo še naprej svobodni in ali bo njihov narod uspešen. Zelo mi je všeč, kar je John Adams, vaš [ameriški] drugi predsednik napisal leta 1798: »Naša ustava je narejena samo za moralne in verne ljudi in je v celoti neprimerna za vladavino katerihkoli drugih.« In ta ideja leži v osrčju ustanovitve vašega naroda. Spoštovane vrednote svobodnih držav so odkritost, samodisciplina, občutek odgovornosti do družine, občutek lojalnosti do delodajalca in osebja in ponos v kakovost svojega dela. In te vrline lahko cvetijo le v svobodnem ozračju.

Kljub relativno majhnemu gospodarstvu ima Britanija danes četrto največje svetovno gospodarstvo. Uspeli smo, ker smo ponovno vzpostavili iniciativo in podjetnost ter ljudi ponovno spodbudili za delo. Ko gledamo na probleme, ki prizadevajo današnji svet, moramo to vedno ohraniti v mislih. Poglejte recimo države nekdanje Sovjetske zveze. Rusija, ki je daleč največja med njimi, ima toliko naravnih virov, da bi lahko bila ena izmed najbogatejših držav na svetu. Ampak vpliv komunizma in njegovi zahrbtni učinki so Rusiji onemogočili, da bi postala to, kar bi lahko, in da bi naredila najboljše za svoje ljudi. Seveda se je ruski politični sistem spremenil, ampak ljudem, ki so več desetletij delovali po predpisih in pod nadzorom, ni lahko, da bi ustanovili majhno podjetje. Torej, pričakujete lahko, da boste med prehodom iz socializma v svobodo dobili veliko mero korupcije. Mednarodni denarni sklad je bil zelo velikodušen in je namenil Rusiji veliko denarja, ki pa ni vedno prišel tja, kamor je bil namenjen. Dejansko se je veliko tega denarja znašlo na bančnih računih izven Rusije. Bojim se, da se to zgodi, če imaš državo, kjer ima integriteta zelo majhen pomen. Ne moreš imeti resnične svobode brez delovanja pravne države. V preteklosti o tem nismo zadosti razmišljali. Vsaka država, ki se približuje svobodi, mora zagotoviti delovanje pravne države, ki bo temeljila na enakosti, poštenju in pravičnosti. To je nekaj, čemur moramo posvečati največjo pozornost. Če nameravamo imeti svobodo, mora temeljiti na vladavini prava, ki mora veljati za vse.

Druga velika komunistična država je Kitajska. V Britaniji smo se morali ukvarjati s Kitajsko zaradi konca naše zakupne pravice do Hongkonga. Prebivalci Hongkonga so imeli pod britansko vladavino povprečni letni dohodek okrog 28.000 dolarjev, medtem ko Kitajska 800 dolarjev. To so isti ljudje, z istimi sposobnostmi in talenti. Edina razlika je v tem, da je bil Hongkong svobodna družba, temelječa na vladavini prava, Kitajska pa popolna diktatura. In bojim se, da se kitajski voditelji še niso naučili lekcije. Med vsemi svetovnimi državami je Kitajska najbolj zaprta, veliko bolj kot Rusija. Njeni voditelji so pripravljeni dovoliti več ekonomske svobode z namenom, da bi dosegli nekaj blaginje, ki jo vidijo drugod, a vsak predlog o politični svobodi naleti na popolno tišino. Mislim, da se bo nekega dne ta sistem sesul. Delno tudi zaradi tega, ker si bodo ljudje prislužili vedno več in več denarja. Ko si ljudje zagotovijo eno vrsto svobode, ji bodo druge sledile. Kajti vse težje postaja prikrivati resnico ljudem, tudi v zaprtih družbah. Težko je tudi prikrivati dejstvo o številu usmrčenih pod komunizmom v zadnjem stoletju, ki niso umrli v vojni, ampak preprosto zaradi državne roke, ki se že približuje stotim milijonom. 20 milijonov ljudi je izgubilo življenje v Sovjetski zvezi, 65 milijonov na Kitajskem, dva milijona v Severni Koreji, dva milijona v Kambodži in podobno. To dejstvo služi kot lekcija svetu, trgovina pa samo povečuje težnjo po tem, da postanejo ta in podobna dejstva znana. Zato moramo sodelovati s Kitajsko kar se da tesno. Ampak med vsemi državami, s katerimi bi si morali želeti sodelovanja, je trgovanje s Kitajsko najtežje. Odpiranje njihovega rigidnega diktatorskega sistema bo trajalo dolgo časa. 

Izmed 150 držav na svetu jih je samo 72 svobodnih in demokratičnih. Torej nas čaka še dolga pot. Vendar ljudje bodo čedalje pogosteje komunicirali med seboj in potovali in čedalje več ljudi bo videvalo, kako živimo ljudje v svobodnem svetu, zato moramo imeti upanje za prihodnost. Vendarle pa moram nekaj reči: vedno bomo morali braniti našo moč in čvrstost. Moje generacije se spominjajo, da smo verjeli, da po prvi svetovni vojni ne bo več nobene vojne, in smo preveč zanemarili našo čvrstost. Ko se je začela druga svetovna vojna, smo jo morali ponovno vzpostaviti zelo na hitro, kar je bilo v prvih trenutkih vojne zelo težko storiti. Naše čvrstosti ne smemo izgubiti, pri tem pa moramo imeti ustrezno opremljenost, ki jo zagotavlja najsodobnejša tehnologija. Nedvomno je to najpomembnejše. Prijatelji Američani, ste državljani prekrasne države. Z vidika ureditve pravne države, varovanja svobode drugih in izgradnje cvetoče prihodnosti za vaše ljudi ste ustvarili najeminentnejšo državo na svetu. Če bi se tisti, ki niso deležni svobode, zgledovali po vas, kako bolj prijetnejši bi bil ta svet. Medtem pa, čemur pravim angleško govoreči ljudje, ki že toliko let branimo svobodo za ostali svet, moramo nadaljevati s tem ugledom in pomagati tistim, ki še vedno ne uživajo v svobodi, ki jo mi jemljemo za privzeto.

Prispevek je bil v originalu objavljen v Imprimis aprila 2001. Prevod: Free Society Institute.

Komentarji

10/20/2013 12:07:05

Polde

Ta tekst obvezno poslati na vlado, da ga Bratuškova prebere. Morda ji bo kapnilo, kaj mora narediti kot premierka, da se nas potegne ven iz tega črnega brezna. Morda, pravim. V kolikor pa dela po navodilih stricev, ki so nam v dveh desetletjih pokradli vse, kar smo Slovenci ustvarili, pa ji naj ta tekst služi kot slaba vest, ker ni naredila, kar bi bilo treba. Saj priznala ne bo nikoli, da je vedela, a jo bo pa zato kljuvalo do konca življenja, da je bila ključni akter, ki je pomagal dodatno okrasti Slovence. Ja no, razen če je totalno nesposobna skapirati te preproste ekonomske zakonitosti...