Publikacije‎ > ‎2016‎ > ‎

Mesečni komentar dogajanja v Sloveniji: april 2016

Avtorja: Alen Alexander Klarić in Katja Kos, Svetilnik
Dne: 3. maj 2016

O GOSPODARSKI IN FINANČNI SUVERENOSTI…

Ob pritisku na vodstvo Slovanskega državnega holdinga, prodaji Nove KBM, ter še vedno aktualnim postopkom sprejemanja prostotrgovinskega sporazuma med Evropo in ZDA, se je javni diskurz v aprilu vsaj deloma prevesil v preizpraševanje slovenske finančne in gospodarske suverenosti. Iz strani politične levice so se porajali argumenti uperjeni proti nedobičkonosnem poslu pri prodaji Nove KBM, kar bržkone vzbuja zmedo glede izvora tovrstnih kritik. Argument je namreč, rečeno v popularnem žargonu, neoliberalen, saj se spotika ob samo dobičkonosnost posla, ne pa tudi ob sicer (za njih) problematično privatizacijo. Absurdnost argumenta na stran, sta naslednji kamen spotike finančna in gospodarska suverenost, ki naj bi ju Slovenija, in predvsem državljani, izgubljala s prodajo bank in prostotrgovinskim sporazumom.

Kot kaže je potrebno vprašanje suverenosti postaviti v sodobne čase. Državna suverenost nekoč, ni državna suverenost danes. V globaliziranem svetu se država povezuje v različne mednarodne posle, s čimer želi maksimizirati kvaliteto svojega delovanja, kot tudi ohranjati ugled. Uspešnost poslov, ki iz tega sledijo, je seveda odvisna od uspešnosti pogajanj, torej od učinkovitosti delovanja vlade. Vendar pa to ne pomeni, da je v interesu državljanov zaprtost pred svetom, pred mednarodno skupnostjo držav, ki bodo posle sklepale tudi v naši odsotnosti, v kolikor bi se odločili za srednjevaški državni sistem samoobstoja in samopomoči.

Tako morata biti tudi finančna in gospodarska suverenost dojeti kot 'posodobljena' koncepta. Na eni strani absolutna suverenost na področju financ in gospodarstva pomeni popolno državno lastništvo in s tem popoln nadzor, izoliranost iz globalnega gospodarstva, ter posledično veliko nižjo raven blaginje. Na drugi strani pa pomenita delno lastništvo in nadzor, ter večjo raven blaginje. Ali je torej bistvo suverenosti, da obstaja sama zase in za moč države, ali je njeno bistvo varovanje obstoja državljanov? Kakorkoli ideološko obarvano gledamo na razvoj koncepta državne suverenosti, ta nikoli ni bila sama sebi namen, pač pa vedno posledica organiziranja državljanov, ki so želeli bivati v varnem okolju.

Kot kaže, nekateri tujce (tuje vlagatelje, tuje lastnike) dojemajo kot absolutno nevarnost. Ne glede na dobrobit, ki jo sodelovanje s tujci lahko prinese državljanom Slovenije, so slednji dojeti kot vdor v državno suverenost in ropanje slovenskega naroda. Če kritiko politične levice o gospodarski suverenosti postavimo nasproti kampanjam in stališčem za večje pravice migrantov postane jasno: diskurz o 'nas' in 'drugih', državljanih in tujcih, je podvržen sentimentalizmu – dobrodošli so le takrat, kadar za njih v naši državi obstaja čustvena vnema. Je to zares temelj na katerem želimo graditi slovensko politiko? 

DAVČNE OAZE: RAJ ALI PEKEL? 

Po mnenju Marcela Štefančiča, zapisanega v zloglasnem članku 'Smrt davčnim oazam, svoboda narodu' (Mladina), so davčne oaze ''bordeli na robu mesta, orožje za množično uničevanje, inkubatorji finančnega hazarda, morilke tretjega sveta, perverzne ohranjevalke kolonialnega duha, razpihovalke spolnega šovinizma, valilnice kretenizma'' in še veliko drugega. Davčne oaze, kot nekakše
neoliberalno-bibličen pekel, so se obrnile tudi proti nekaterim Slovencem, ki so jih 'grešno' koristili za svoje posle. Režiser Mitja Okorn je zloglasne kritike davčnih oaz za Dnevnik opisal takole: 

''V Sloveniji so davki in prispevki, ki so v bistvu indirekten davek – samo bolje se sliši –, tako visoki, da se skoraj ne splača več delati. Tako so visoki, da revni nikoli ne morejo postati bogati. Zakaj bi delal 20 ur na dan, sedem dni v tednu, 365 dni v letu, na koncu pa bi mi nesposobni slovenski politiki pobrali moj trdo prigarani denar in ga potem zafučkali oziroma ukradli.'' 

Navkljub iskrenim mnenjem, kot je zgornji citat, se pogosto zazdi, da je plačevanje davkov ultimativni cilj pokornega državljana. Da nekateri menijo, da so davčne oaze izmišljotina zgornjega procenta svetovne populacije, in ne potreba vsakega človeka, ki se želi preživeti, pa mu je odvzeto preveč. Davčna oaza je lahko karkoli, siva ekonomija ali Kajmanski otoki – vreča breskev brez računa pri branjevki, ali milijonski Putinovi posli. Davčna oaza je prostor, kjer je privatna lastnina varnejša, kjer je preživetje lažje.
  
Pri tem je jasno potrebno ločiti, da državni posli nimajo prostora v kakršnih koli oazah, saj s tem same sebe izvzemajo iz lastnega (očitno) davčno preobremenjenega prostora, medtem ko je pravica vsakega človeka (žal ne tudi državljana), da ohrani v lasti svoje imetje. Namesto trpinčenja uporabnikov davčnih oaz, bi bilo smotrno trpinčiti krivce, ki beg kapitala povzročajo, in to ne zavoljo zdolgočasenih tajkunov in skorumpiranih vlad, pač pa zavoljo dostojnega življenja čisto vsakdanjega državljana.  

SINDIKALNA REVOLUCIJA

V zadnjem mesecu je bilo oz. ostaja precej pestro dogajanje tudi na sindikalnem področju. Vse od že več mesecev trajajoče policijske stavke, Sindikata javnih uslužbencev Slovenije, ki si prizadeva izpleniti čim večje plače za svoje zavezance do Sindikata delavcev migrantov, ki se je odločil obrniti vsak na novo sprejet zakon dokler ne dosežejo svojega.

Če se najprej dotaknemo stavke policijskih sindikatov, ki se vleče že več mesecev in kateri zaenkrat še ni videti konca. Kakopak, želijo večje plače - s svojimi zahtevami glede plač so šli celo tako daleč, da zahtevajo kar 35 odstotno linearno povišanje plač vsem policistom (tudi pisarniškim delavcem); ter boljše delovne in materialne razmere. Dejstvo je, da je dandanes skorajda vsak v Sloveniji nezadovoljen s svojo plačo, kar pa še ti ne daje razloga za nedelo. Prav tako, ali nam gre res tako slabo, kadar se policija odloči, da manjših kršitev ne bodo kaznovali in bodo ukrepali le kadar so ogrožena življenja, varnost in premoženje ljudi?

V primerjavi z zahtevo sindikata policistov, ki si prizadeva za 35 odstotno povečanje plač si sindikat javnega sektorja želi 'skromnih' 5,8 odstotno, kar bi pomenilo dodatnih 247 milijonov davkoplačevalskega denarja potrošenega na plače zaposlenih v javnem sektorju. Sindikalisti pritiskajo na vlado, da naj le-ta z drugim letom prične z opustitvijo varčevalnih ukrepov, saj je tako namreč tudi obljubila.

Medtem ko se zgoraj omenjeni sindikati borijo le za večji kos davkoplačevalskega denarja je glaven trn v peti sindikata delavcev
migrantov zakon o dohodnini iz leta 2013 s katerim so delavci zaposleni v tujini, a s stalnim prebivališčem v Sloveniji izgubili davčno olajšavo v Sloveniji kot posledico kršitve v Ustavi zapisanega splošnega načela enakosti (pri čemer so izvzeti zaposleni v Evropskih
institucijah). 
Kljub temu, da zaposlitvena situacija v Sloveniji ni rožnata, se državi zdi smiselno kaznovati tiste državljane, ki so svojo življenjsko situacijo uredili brez državne pomoči. Državo je očitno potrebno opomniti, da smisel njenega obstoja ni le pobiranje davkov ampak primarno zagotavljanje ugodnih gospodarskih razmer za dobrobit državljanov. Iz tega primera je še enkrat razvidno, da je okorna in požrešna država za ustvarjanje teh pogojev veliko bolj nesposobna kot posameznik sam.