Publikacije‎ > ‎2014‎ > ‎

Operacija uspela, pacient umrl

Avtorica: mag. Tanja Štumberger Porčnik, Svetilnik
Dne: 28. oktober 2013

Slovenska oblast je zavozila našo državo. Milo rečeno. Grozi nam, da bomo zelo kmalu morali zaprositi za mednarodno finančno pomoč, kar ne bo samo sramota, ampak bo pomenilo tudi prihod tako imenovale trojke, ki bo naši vladi narekovala kot malemu otroku, kako se črkuje beseda polomija. Iz brezna, v katerega smo padli, bi nas lahko potegnila vlada, ki bi razumela razloge zavoženosti države in bi bila pripravljena seči po nujnih ukrepih, čeprav nepriljubljenih pri državljanih, ki so se leta, če ne desetletja, okoriščali na račun drugih. Imamo tako vlado?

Preteklo je sedem mesecev, odkar je vlada Alenke Bratušek zasedla svoja mesta na Gregorčičevi. Dovolj časa, da analiziramo, s čim nam je postregla. Vlada se je odločila proračunsko luknjo zakrpati z zvišanjem DDV, trošarin, cen vinjet, sodnih taks in sedaj upa še na uvedbo nepremičninskega ali celo kriznega davka. Na finančnem ministrstvu so izračunali, da naj bi samo s povečanjem sedanjih in uvedbo novih davkov (brez kriznega davka) pri državljanih zaplenili še 561 milijonov evrov, kar je 272 evrov letno na državljana oziroma 1.088 evrov na štiričlansko družino. Vsi ti vladni ukrepi bodo samo še povečali število državljanov, ki nimajo finančnih sredstev niti za osnovne življenjske potrebe. Pretekli teden objavljena raziskava londonskega inštituta za ekonomske analize (IEA) potrjuje, da povečanje DDV in trošarin (za gorivo, tobačne izdelke, alkoholne pijače in druge potrošne dobrine) enkrat ali dvakrat bolj prizadene najnižji sloj prebivalstva kot najvišjega. Naša vlada prezre take analize.

Proračunske luknje se je vlada lotila z ukrepi na dohodkovni strani proračuna, to je tam, kjer se finančna sredstva stekajo v proračun, in ne na odhodkovni strani, kjer sredstva odtekajo iz proračuna. Ker je vlada bolj ali manj pustila nespremenjeno odhodkovno stran proračuna, je pokazala svojo nesposobnost ali/in nepripravljenost zajeziti odhodke države. Nujni so rezi proračuna, pri čemer so napihnjeni ali nepotrebni stroški javnega sektorja, stroški debeljenja denarnic državnih prisklednikov po javnih razpisih, stroški kritja poslovnih izgub državnih podjetij, dokapitalizacije državnih bank (katere že po vrsti?) in tako dalje. Državni proračun odseva smer in vizijo vlade oziroma države, ki jo vodi. Zato sestava državnega proračuna, s tem da se zgolj premetava številke za izenačevanje dohodkovne in odhodkovne strani, kot to počnejo predstavniki vlade, kaže na to, da je naša vlada le suhoparni računovodja in ne voditelj z vizijo in sposobnostjo biti na čelu dvomilijonskemu narodu.

Dejstvo je, da se Slovenija ne sooča z zanemarljivimi problemi, temveč ima raka. To ni benigni rak, temveč maligni. Vrasel se je že v vse pore naše države, to se je pokazalo tako v izselitvi 125.000 Slovencev v tujino v zadnjih desetih letih kot v dodobra dotolčenemu gospodarstvu, ki ga je država zadušila z nepotrebno in pretirano birokracijo, regulativo in obdavčenjem, kar je vplivalo tako na izgubilo njegove konkurenčnosti kot na njegovo krčenje. Na rakavost slovenske države med drugim kaže tudi poročilo Ekonomska svoboda sveta, ki ga vsako leto objavi društvo Svetilnik. V njem je Slovenija na 97. mestu med 152 državami. Še slabše se je odrezala v enem od delov poročila, ki primerja obseg (para)državnega aparata in z njim povezane davke, pri čemer smo na 142. mestu. Ekonomska svoboda pomeni med drugim večjo blaginjo, večjo kakovost življenja, manj korupcije, višjo stopnjo izobraženosti, manj revščine, boljšo kakovost okolja in daljšo življenjsko dobo. Po drugi strani pa pomanjkanje ekonomske svobode pomeni poslabšanje teh dejavnikov. Kam nas peljejo ukrepi vlade Alenke Bratušek, presodite sami.

Zanimivo je opazovati predstavnike vlade, ki kar naprej medijem ponavljajo, kako zelo zadovoljni so s svojim delom, kako zelo dobro delajo. Samohvala, cena mala. Zadovoljni so lahko le s tem, da ohranjajo lastne stolčke in privilegije, povezane z njimi. Vlada lahko po dolgem in počez govori, kako zadovoljna je sama s sabo, a pravo oceno njihovega dela bodo podali volivci oziroma tisti del volilnega telesa, ki razmišlja s svojo glavo, ne naseda politični samopromociji in mu spomin seže dlje kot do včeraj. Če ne bodo državljani že prej pobegnili v tujino, bodo na volitvah odgrnili tančico pred tem, kako dobro dela vlada. Vlada verjetno upa, da volitev nikoli ne bo, a zagotovo bodo.

Slovenska demokracija je mlada, tudi zato oblast pogosto pozabi, da je v službi državljanov. Da niso predstavniki oblasti mali bogovi, ki se jih nihče ne more dotakniti in imajo pooblastila delati, kar se jim zljubi. Odgovarjati morajo za svoja dejanja, čeprav jim to ni po volji. Vlada se bo prav kmalu morala odločiti, ali bo vzela mednarodno posojilo z enoodstotno obrestno mero ali posojilo s sedem- ali večodstotno obrestno mero. Če se bo odločila tako, kot bi se z lastnim denarjem, potem je odločitev znana. A mogoče je že slišati, da se utegne odločiti drugače, za to že sedaj išče izgovore. Pravi, da ni pripravljena sprejeti dodatnih zahtev, ki pridejo s posojilom z enoodstotno obrestno mero. To niso ukrepi, ki jih Slovenci pričakujemo od svoje vlade že desetletja. Zakaj se jim izogiba, ve samo ona, mi državljani si pa lahko le mislimo kaj o tem. Vsekakor je nedopustno, da je za take poteze vlade račun izdan tako državljanom kot prihodnjim rodovom. Naj ga zato iz lastnih žepov plačajo tisti, ki nameravajo tako odločitev sprejeti, predvsem finančni minister Čufer in premierka Bratušek. Naj se politiki končno naučijo odgovornega ravnanja z davkoplačevalskih denarjem.

Članek je bil objavljen kot kolumna v tedniku Reporter dne 28. oktobra 2013.

Komentarji