Publikacije‎ > ‎2015‎ > ‎

Čezatlantsko trgovinsko in naložbeno partnerstvo – miti in koristi

Avtor: Alen Alexander Klarić, Svetilnik
Dne: 21. oktober 2015


Izboljšanje sodelovanja med Združenimi državami Amerike in Evropsko unijo na področju trgovine je proces, ki traja že od konca hladne vojne. Skozi čas se je izoblikovala ideja čezatlantskega prostotrgovinskega sodelovanja, ki bi z odpravljanjem trgovinskih ovir omogčilo večjo ekonomsko korist obema strankama dogovora. Poskus dogovora je doživel obuditev leta 2006, ko je bilo jasno, da dogovori znotraj Svetovne trgovinske organizacije (v Doha rundi) ne bodo obrodili sadov. Čezatlantsko trgovinsko in naložbeno partnerstvo (Transatlantic Trade and Investment Partnership – TTIP) je rezultat tega procesa in meri na sproščanje zahtev pri trgovini blaga in storitev med EU ter ZDA.

TTIP je v Sloveniji, kot v ostalih državah Evropske unije, sprožilo polemike o negativnih posledicah sproščanja in odpiranja trgovine med ZDA in EU. Potekale so—in zagotovo še bodo do končne odločitve o TTIP—okrogle mize in predavanja, protesti in shodi, ki so izpostavili strah slovenske družbe v razmerju do odprtosti trgovanja. Največje dvome je bilo zaznati ob predlogih vzpostavitve Mehanizma za reševanje sporov med vlagateljem in državo (Investor state dispute settlement – ISDS), uporabe gensko spremenjenih organizmov (GSO) v proizvodnji hrane ter domnevni močnejši pogajalski poziciji ZDA in posledičnemu zniževanju okoljskih in varnostnih standardov EU. Ob sprejemanju velikih in pomembnih odločitev, še posebej ko gre za regionalne gospodarske politike, se vedno pojavljajo tveganja, ki jih je potrebno upoštevati.

Obenem se je na teh javnih dogodkih bore malo osvetljevalo prednosti, ki jih TTIP lahko prinese. Preden navedem nekaj primerov teh prednosti, se posvetimo splošnim postavkam, ki postavljajo TTIP v gospodarsko-politični okvir. Po finančni krizi leta 2008 in dolžniški krizi evroobmočja, se TTIP ponuja kot rešilna bilka evropskega gospodarstva. Z drugimi besedami, TTIP je najverjetneje nacenejši način spodbujanja ekonomije Evropske unije. Britanski center za ekonomske raziskave (The Centre for Economic Policy Research) ocnjenuje, da bo TTIP prispeval k povečanju evropske trgovine v vrednosti 120 milijard evrov (0,5% BDP EU). Od tega lahko pričakujemo 12% rast izvoza v železarski industriji, 9% v prehrambeni, 9% na področju proizvodnje kemikalij, do 40% rast na področju avtomobilske industrije itd. Omenjeni izračuni slonijo na dejstvu, da pri TTIP ne gre za zarotniško teorijo merjenja moči in izkoriščanja med ZDA in EU, pač pa za praktično aplikacijo normativnga poenotenja, ki ne bo nižalo evropskih standardov, pač pa odpravilo nesmiselno in odvečno regulacijo, ki številnim evropskim in ameriškim podjetjem v tem trenutku ali a) onemogoča trgovanje zaradi visokih carinskih stopenj (mala in srednje velika podjetja) ali b) povzroča veliko in nepotrebno škodo (velika podjetja). Pri tem je ključno zavedanje, da v globalni trgovini ne delujemo neodvisno od drugih držav, in da je vsaka sprostitev trgovinskih preprek v državah s katerimi trgujemo (predvsem znotraj EU), dobrodošla pridobitev za dobrobit Slovencev.

Poglejmo nekaj primerov neposredne koristi sprejetja TTIP. Avtomobilska industrija in sorodne panoge bi bile deležne velike stimulacije. ZDA imajo 25% carinsko stopnjo za lahka dostavna vozila uvožena iz EU; že odprava tovrstnih preprek lahko za EU pomeni dodatno milijardo evrov. Izvažanje lončenine v ZDA je praktično nesmiselno, saj 6%-25% carinska stopnja na evropske izdelke onemogoča trgovinske koristi. Ker je carinska stopnja fiksna (torej izvedena na vrednost izdelka), z ZDA lažje trgujejo bolj konkurenčni, cenejši azijski izdelki. Na področju kmetijstva škodo trpijo predvsem veliki kmetje, ki 15% carinski dajatvi ob vstopu na ameriški trg ne morejo konkurirati latinsko-ameriškim kmetom, ki z ZDA trgujejo v okviru prostotrgovinskega sporazuma.
Ob carinah se velike težave pojavljajo na področju tehničnih zahtev produktov uvoženih iz EU v ZDA, kot na primer domet avtomobilskih brisalcev, optičnih zahtevah za ogledala in barvi utripajočih smernikov (ZDA rdeča, EU rumena). Vse te razlike zahtevajo velika finančna sredstva, ki se iztekajo zgolj v prilagoditev proizvodnje zaradi takih neskladnosti. Še nekaj primerov neskladnosti iz drugih industrij: trgovanje s slaščicami je med ZDA in EU oteženo zaradi različnih stepalnikov smetane, v ZDA ob uvozu krem za sončenje zaradi neenotnih standardov zahtevajo dodatno testiranje filtrov za blokiranje UV žarkov in ZDA zahtevajo, da je na kozmetičnih izdelkih voda označena z »water«, medtem ko je v Evropski uniji kot tudi po celem svetu »aqua« sprejeta kot označba za vodo v kozmetičnih izdelkih.

Da povzamemo, TTIP bi trgovanje med EU in ZDA poenostavil, stimuliral in posledično dvignil njihovo konkurenčnost, kar bi se v prvi vrsti odražalo v višjih dohodkih zaposlenih v teh industrijah kot v večjem številu delovnih mest v njih, medtem ko bi potrošniki imeli večjo izbiro med izdelki na trgovinskih policah in nižjih cenah teh izdelkov.

Veliko prahu sta v okviru razprave o TTIP dvignila GSO in ISDS. Pri obravnavi GSO je najpomembneje, da se zavedamo,  da je vsa zakonodaja na tem področju podvržena načelu subsidiarnosti t.j. prepuščenosti odločanja o GSO državi članici – njeni notranji zakonodaji. Pri tem naj poudarim, da GSO v EU niso noviteta. Dovoljenje za uporabo GSO na ravni EU obravnava Evropska komisija za vsak posamezen primer podjetja, potem ko je tveganje za zdravje in okolje pozitivno ocenjeno. Vlogo za gojenje GSO se lahko predloži v skladu z Uredbo 1829/2003 o gensko spremenjenih živilih in krmi ter na podlagi Direktive (18/2001) o namernem sproščanju GSO v okolje. Na tej podlagi je bilo v EU dovoljenih že kar nekaj izdelkov: koruza, krompir, izdelki iz sladkorne pese, 80% soje znotraj EU, 16 bombažnih proizvodov itd. Šest držav članic je prepovedalo nekatere od naštetih GSO izdelkov, kar priča o suverenosti odločanja članic na tem področju.

Tako kot GSO, tudi mehanizem ISDS ne predstavlja nič novega za nas. ISDS je klasičen mehanizem za reševanje sporov, ki se vzpostavi ob podpisu prostotrgovinskega sporazuma. Izvaja se že od 60-ih let 20. stoletja in jih je danes več kot 3.000, od tega kar 1.400 v sprazumih z EU. Mehanizem se največkrat uporablja v primerih, ko država z ravnokar sprejeto zakonodajo namerno ogrozi obstanek nekega podjetja na trgu. Do leta 2014 se je zvrstilo 608 primerov, od tega je zaključenih le 356, pri čemer je le 25% primerov zaključenih v prid investitorjev in ne državi.

Ob le nekaj izpostavljenih prednostih TTIP in težavnih trgovinskih postopkih, ki jih sprošča, postaja jasno, da je potrebno ob obravnavi opisanega procesa dobro preučiti tveganja, vendar osvetliti tudi koristi, ki bodo EU vsekakor v prid pri ponovnem zagonu gospodarstva. Zavedati se moramo, da so prostotrgovinski sporazumi globalna stalnica, ki se bo odvijala z nami ali brez nas. V kolikor konkurenčnega mesta ne bomo zavzeli sami, ga bo zavzel nekdo drug. Pri tem seveda ključne vloge ne igramo le državljani, pač pa tudi državne institucije. Ob spremljanju javne razprave je moč opaziti, da del javnosti ne dvomi le v TTIP kot tak, pač pa tudi v nemoč slovenske oblasti pri sprejemanju takih odločitev. Torej, komu ali čemu ne zaupamo: trgovinskim sporazumom ali državi?