Publikacije‎ > ‎2013‎ > ‎

Razprava o enakosti

Avtor: Dr. Nigel Ashford, Institute for Humane Studies, ZDA
Dne: 8. november 2013

Kaj je enakost?

Enakost je načelo, ki pravi, da morajo biti ljudje obravnavani na enak oziroma isti način. Seveda je očitno, da ljudje niso enaki ali isti v večini svojih lastnosti: nadarjenosti, sposobnostih, izgledu ali preferencah. Nihče ne verjame, da so ljudje med seboj enaki. Vprašanje je torej: v kakšnem smislu so ljudje enaki? Razprava o enakosti ljudi je razprava o tem, kdaj je in kdaj ni upravičeno jih obravnavati enako. Ločimo lahko med vsaj petimi različnimi oblikami enakosti: moralna (ali formalna) enakost, enakost pred zakonom, politična enakost, enakost možnosti in enakost rezultatov. Prve tri različice so zaželene, zadnja pa je skrajno nezaželena, pri čemer je vrednost enakih možnosti odvisna od tega, kako jo opredelimo.

Večji del zgodovine sveta je bila enakost kot moralno načelo prezirana, bodisi obravnavana kot neuresničljiva in nezdružljiva z realnostjo. Povsem vsakdanje se je zdelo, da so ljudje obravnavani različno, kot so recimo različni zakoni za plemstvo in kmete. Eno zgodnejših navedb enakosti lahko najdemo pri Aristotelu, ki je dejal, da med ljudmi, ki so enaki v vseh relevantnih pogledih, ki so pomembni pri določenem vprašanju, ne sme prihajati do nobenega razlikovanja, kar seveda vodi k vprašanju, kaj je pomembno. Kristijani so načelo enakosti pridigali tako, da so pred bogom vse duše enako vredne.

Thomas Hobbes je trdil, da so ljudje enaki po svoji biti, ampak dejanski položaj, v katerem je bilo življenje »samotarsko, nespodobno, okrutno in kratko«, je bil tako nadležen, da so ljudje stremeli po zamenjavi takšne enakosti za strogo ureditev močnega vodje, "leviatana". Kot se je v zgodovini moderne filozofije dogajalo pogosto, se je odločilen prelom zgodil z Johnom Lockom. Locke je trdil, da imajo ljudje enake pravice že po naravi in jih je ohranjajo tudi znotraj politične ureditve. Te pravice do življenja, svobode in lastnine pripadajo vsem živim bitjem. V tem duhu enakosti pravic je napisana tudi ameriška Deklaracija o neodvisnosti, ki razglaša, da so »vsi ljudje ustvarjeni enaki.« Njen avtor, Thomas Jefferson, je tudi ob drugih priložnostih odločno napadel tiste, ki menijo, da obstaja naravna hierarhija in da morajo ljudje poznati svoje mesto v družbi. »Množice ljudi se niso rodile s sedli na hrbtih, niti da bi lahko peščica privilegiranih s privolitvijo boga povsem legitimno jezdila na njihovih hrbtih.« Devetnajsto stoletje predstavlja obdobje prizadevanja za vzpostavitev prvin enakih pravic ljudi, ki so jih uporabili pri odpravi suženjstva; uveljavitev načela, ki govori o enakosti pred zakonom in politični enakosti, kjer so vsi prebivalci upravičeni do enake pravice do glasovanja. Kljub temu ženske v mnogih državah niso dobile volilne pravice vse do zgodnjega dvajsetega stoletja. Črncem in drugim rasnim skupinam sta bili za časa apartheida v Južni Afriki odtujeni enakopravna politična in lastninska pravica. To se je dogajalo v istem stoletju, ko je z dvigom socializma in komunizma, enakost postala splošno povezana z materialno enakostjo oziroma »enakostjo rezultatov«. Prav tako je v tem stoletju načelo enakih možnosti dobilo zalet, potem pa je bilo preoblikovano v drugo načelo, ki je skoraj popolnoma identično enakosti rezultatov.

Moralna enakost

Z moralnega vidika si vsak človek zasluži biti spoštovan, pri tem pa ima pravico, da sam sprejema odločitve o svojem življenju. To izhaja iz njihovega obstoja kot ljudje, temelji pa na prepričanju, da obstajajo določene stvari, ki jih ima vsaka posamezna oseba skupne z vsakim drugim človekom (še posebej naravne ali človekove pravice), zaradi česar si zaslužijo, da jih spoštujemo. Samo zaradi tega, ker je nekdo drugačne veroizpovedi ali nacionalne pripadnosti, spola, še ne pomeni, da ti ljudje niso pomembni. Kot človek ima vsakdo pravico, da živi svoje življenje, kakor sam želi, pri čemer ne posega v življenja drugih. Zaradi tega so takšna prepričanja v nasprotju s suženjstvom in bi ga želela izobčiti, saj to sužnjem jemlje pravico, da živijo življenje, ki ga izberejo sami. Immanuel Kant je iz te domneve formalne enakosti razvil pravilo, včasih imenovano tudi brezpogojna obveza: »Drugim stori to, kar bi storil sebi.«

Seveda to ne pomeni, da je vsakdo v svojem vedenju moralno enak. Očitno je, da se nekateri ljudje vedejo bol moralno od drugih, saj nekateri storijo zlobna dejanja. Kljub temu njihova življenja ohranjajo vrednost. Kar se tiče uporabe pravilnega izrazoslovja za ta vidik enakosti, na žalost ne obstaja dogovorjen dogovor. Različni izrazi, ki se uporabljajo, so formalna enakost, moralna enakost, enakost statusov, enakost vrednosti in enakost spoštovanja, pri tem pa nobeden med njimi v celoti ne zajema tega načela.

Enakost pred zakonom

Najpomembnejša politična posledica sprejetja načela moralne enakosti se najlepše izrazi v načelu pravne enakosti oziroma enakosti pred zakonom. Ta določa, da mora zakon obravnavati ljudi nepristransko, neodvisno od nepomembnih značilnosti, kot so nacionalnost, pripadnost etnični skupini, premoženju, razredni pripadnosti, spolu, vere ali rase. Zaradi tega je pravosodje »slepo« na vse tiste dejavnike, ki niso neposredno povezani z določenim primerom. Pravna enakost je tako močno povezana z načelom vladavine prava. Enakost pred zakonom je bila osnova pri prvotnih zahtevah gibanja za pravice žensk, da morajo biti ženske deležne enakih pravnih pravic kot moški, kot na primer pravice posedovanja premoženja ali pravica voliti.

Starorimski govorec Cicero je znan po moralnem razlikovanju med različnimi tipi enakosti. »Medtem ko je neželeno izravnavati premoženje ljudi, saj vsakdo ne more imeti enakih sposobnosti, morajo biti vsaj pravne pravice med prebivalci države enake.« Francoska Deklaracija o človekovih pravicah iz leta 1789 govori, da »mora biti zakon enak za vse … in da so vsi ljudje, ki so po svojih kakovostih enaki, enako upravičeni do vseh časti, položajev in zaposlitev, glede na njihove različne sposobnosti, brez kakršnegakoli drugega razlikovanja, kot pa tistega, ki ga ustvarjajo njihove vrline in sposobnosti.«

Politična enakost

Moralna enakost je tudi vir za politično enakost v smislu, da je vsakdo upravičen do tega, da glasuje, razen kadar obstaja veljaven in legitimen razlog, da takšni osebi ta pravica ne bi bila priznana. Ker je pri sklepanju dogovora, ki se tiče vseh članov družbe, treba spoštovati interese vseh ljudi, morajo imeti vsi pravico voliti in si tako zagotoviti, da so njihovi osebni interesi spoštovani s strani izvoljenih politikov. Izvzeti so lahko otroci, duševno prizadete osebe in obsojeni kriminalci, ki so bodisi nezmožni opredeliti svoje resnične interese ali pa so, ker niso spoštovali zakonodaje, izgubili to pravico. Torej, obstaja domneva enakosti političnih pravic, ki jim je težko oporekati.

Enakost možnosti

Enakost možnosti temelji na spoznanju, da morajo imeti posamezniki na voljo priložnost ali možnost, da v življenju dosežejo uspeh, kakor ga sami poimenujejo. Praviloma se to izraža z uporabo metafor iz sveta športa, kot so enak štart v življenju ali enako igralno polje. V tekmi našega življenja mora biti zagotovljen enak štart, ampak z neenakim koncem. Margaret Thatcher je to opisala kot »pravica biti neenak«. Cilj tega je, da so kariere odprte nadarjenim, napredovanje pa mora biti skladno s sposobnostjo in ne kot posledica družinskih, spolnih ali političnih povezav. Takšna družba bi bila meritokratorna, skladna s pravilom, kjer sposobni in nadarjeni svoje položaje dosegajo s svojimi dosežki. Pri tem je dosežek opredeljen kot seštevek sposobnosti in truda. Enakost možnosti govori o odpravi nepoštenih ovir pri doseganju ciljev. Položaji v družbi bi morali biti določeni glede na vlaganje naporov posameznikov in njihovih sposobnostih. To je močno povezano z idejo izobraževanja za vse, s čimer bi lahko vsakdo razvil svoje sposobnosti do vrhunca. Zagovorniki in nasprotniki meritokracije priznavajo, da lahko njene posledice privedejo do dokaj velikih razlik (ali nepravičnosti) v rezultatih. Tak pogled temelji na zamisli enakih svobod.

Kljub temu bi bilo ustrezneje, da označimo to kot načelo maksimalnih možnosti. Dejansko pa enakosti možnosti nikoli ni mogoče doseči, poleg tega pa bi to bilo tudi nezaželeno. Eden največjih virov neenakih možnosti predstavlja družina, saj obstaja razlika med prisrčnimi in ljubečimi starši, ki zelo skrbijo za svoje otroke, in različnimi drugimi, ki bolj skrbijo za svoje lastne egoistične interese. Nemogoče bi bilo zagotoviti, da bi bil vsak starš prijazen in ljubeč, zaradi česar bi natančna uporaba načela enakih možnosti zahtevala, da bi staršem odvzeli njihove otroke in jih združili skupaj. Za vsakogar, ki verjame, da je družina vrednota, bi bilo to nesprejemljivo. Popolna zaveza, da bi zbrisali vsakršne razlike v možnostih, bi zahtevala ustanovitev totalitarne družbe, v kateri bi država nadzirala vsak vidik posameznikovega življenja, s čimer bi zagotovila, da nihče ne bi pridobil »nepoštene« prednosti, kot je boljši učitelj.

Pozitivna diskriminacija

Ideja enakih možnosti, v nasprotju z maksimalnimi možnostmi, je v ozadju približevanja pozitivni diskriminaciji ali nesorazmernemu, ampak privilegiranemu statusu skupin kot sredstvom za popravo krivic neenakega ravnanja z določeno skupino v preteklosti ali sedanjosti. To ima lahko vsaj tri oblike: razširjeni obseg, ki spodbuja manjšine, da si prizadevajo za svoje položaje; prioritete, kjer je ena skupina postavljena v nadrejen položaj nasproti drugi; in kvote, kjer velja, da lahko enakost možnosti obstaja le v primeru, kadar je v določenem organu zaposlen sorazmerno enak delež ljudi, ki je enak njihovemu deležu v prebivalstvu. Izvirno ta zamisel pomeni prevelik obseg, kar pomeni, da se manjšine zavedajo možnosti, ki so jim na voljo in si tudi prizadevajo za njihovo doseganje. To je neizpodbitno. Kakor koli, ideja pozitivne diskriminacije pomeni zasledovanje preferenc in kvot, kar je sporno.

Pozitivni diskriminaciji se je treba upirati, poleg tega kot taka predstavlja zanikanje štirih tipov enakosti, ki smo jih prikazali poprej. Prvič, skupine so privilegirane glede na nebistvene dejavnike. Koristi diskriminacije se pogosto nanašajo na relativno izobražene in uspešne posameznike znotraj takšne skupine. Drugič, nepravične obravnave posameznikov v preteklosti ne moremo popraviti tako, da bi z naklonjenostjo obravnavali povsem druge posameznike, ki zgolj po naključju rojstva pripadajo tej isti skupini. Tretjič, vsakršno diskriminiranje povzroča ustvarja nove privilegije. Namesto da bi ljudje prepoznali, da so svoje položaje dosegli pošteno, se pri njih ustvarja občutek, da so na nek način bili privilegirani, kar zmanjšuje samozavest in zaupanje pri preostalih ljudeh. Četrtič, do pripadnikov večinske skupine ni pošteno, da bi bili obravnavani neenako. Najpomembneje pri tem je, da to pomeni popolno zanikanje načela formalne in zakonodajne enakosti, saj ljudje niso obravnavani glede na svoje lastne sposobnosti in svojih napak, kar je Martin Luther King poimenoval »zadovoljevanje našega karakterja«, ampak na podlagi nebistvenih lastnosti, kot sta spol ali rasa.

Enakost rezultatov

Enakost rezultatov je najpogosteje uporabljan način enakosti, ki ga najlepše prikažemo z egalitarizmom, kar pomeni, da bi vsi morali imeti isto. Namesto da bi nas zanimali pogoji, v katerih ljudje sodelujejo v družbi, se egalitarizem nanaša na rezultate, s ciljem teka, s čimer se seli od možnosti k nagradi. Neodvisno od tega, ali so bili v tekmi prvi ali zadnji, bi vsi tekmovalci skupaj končali tek ali prejeli isto nagrado. Enakost dohodka zadeva materialno enakost oziroma enakost življenjskih pogojev. To zahteva prerazdelitev od tistih, ki so na boljšem, k tistim, ki so na slabšem, pri tem pa je primarni cilj odpraviti vmesno praznino.

Egalitaristi se pogosto srečujejo s težavo, saj ni jasno, ali imajo v mislih enakost dohodka ali enakost premoženja. Četudi bi dva posameznika prejela isti dohodek, bi to hitro vodilo do premoženjske neenakosti med njima, saj bi nekdo del svojega dohodka skrbno varčeval, oziroma ga trošil za dolgoročne koristi, kot je izboljšanje svojega doma, medtem ko bi ga drugi potrošil za dobrine, s katerimi bi zadovoljeval samo svoje kratkoročne koristi, na primer kajenje, ničesar pa ne bi privarčeval. Zelo kmalu bi prva oseba postala mnogo bogatejša od druge, četudi sta oba prejela enak dohodek.

Skupaj z večino zagovornikov moralne enakosti bi si ljudje morali prizadevati za zavrnitev enakosti dohodka kot zaželenega cilja. Prvič, ker je nenaraven. Neenakost materialnega premoženja je naravno stanje ljudi in sprememba tega zahteva nenaravna in prisilna dejanja. Posamezniki, ki so prepuščeni sami sebi, bodo hitro prišli do razlik v dohodkih, premoženju in življenjskem standardu. Drugič, to bi zahtevalo močno zanikanje individualne svobode posameznikov, kakor tudi močno vmešavanje države v življenja ljudi. Tretjič, to bi bilo skrajno neučinkovito, saj bi zmanjšalo spodbude za delo in ustvarjanje. Zakaj bi nekdo sploh delal, če bi vedel, da bo deležen enakih koristi neodvisno od njegovega vedenja? Četrtič, to je nepošteno, saj so ljudje upravičeni do koristi, za katere so delali. Petič, bogastvo je treba ustvariti. Egalitaristi so tako zaskrbljeni s prerazdeljevanjem bogastva, da le redko razmišljajo o povezavi med proizvodnjo in delitvijo. Če nekdo nekaj ustvari, potem pa ugotovi, da bo brez njegove privolitve del ustvarjenega premoženja dodeljen drugemu, potem bo zmanjšal proizvodnjo bogastva. Odzival se bo na spodbude. Posledica tega bo izguba bogastva v družbi kot celoti. Iluzorno je verjeti, da se lahko razdelitev opravi brez učinkov na ustvarjanje bogastva. Končno, kdo bo izravnaval izravnalce? Nek posameznik ali organ mora imeti moč, da določi, kdo kaj prejme. Člani te elite bi imeli znatno večjo moč kot kdorkoli drug in bi uporabili to moč v njihovo korist. Medtem ko so člani komunistične nomenklature pogosto imeli podobne plače kot vsi drugi, so bili sposobni uporabiti svojo politično moč tako, da so si izboljšali svoje položaje. Doseči enakost rezultatov bi zahtevalo masovno neenakost politične moči.

Za enakost, proti egalitarnosti

Pošten politični sistem bi se zavzemal za: enakost pred zakonom, ki bi ustvaril tak pravni sistem, ki bi vse, ki bi se znašli pred njim, obravnaval enako; enake politične pravice, kjer so vsi upravičeni do glasovanja in svobodnega izražanja; in enake možnosti v smislu, da so kariere ljudi odprte nadarjenim. Pri tem bi poštena in svobodna družba zavračala pozitivno diskriminacijo, prerazdeljevanje in egalitarizem.

Prispevek je bil prvotno objavljen v Tribunalu, dne 6. december 2007.