Avtor: dr. Anže Burger, Svetilnik
Dne: 10. julij 2010
V naravi ljudi očitno vlada prepričanje, da obstaja rešitev za vsak problem. V sferi politične ekonomije se to prepričanje preslika v utvaro, da država lahko popravi vse napake v gospodarstvu in družbi. Pričujoča gospodarska kriza je, kot že mnogo kriz pred njo, pokazala, kako zmotno in nevarno je takšno naivno in romantično pojmovanje države. V pregovorno najbolj kapitalistični državi na svetu je ravno prevelika in nepremišljena vloga države povzročila gospodarsko krizo globalnih razsežnosti. Najpomembnejši vzroki za nastanek te krize niso brezobzirna pogoltnost bančnikov in kazino kapitalistov, pač pa preohlapna monetarna politika, Community Reinvestment Act, forsiranje ideje o povečevanju lastništva nepremičnin preko Fannie Mae in Freddie Maca, visoka raven zaščite treh rating agencij pred konkurenco, določila Basel I in II za manjše kapitalske rezerve hipotekarnih posojil in na le-teh bazirane izvedene finančne instrumente z visokimi ratingi, neustrezna davčna zakonodaja, ki favorizira nakup pred najemom nepremičnine, zakonska možnost refinanciranja hipoteke v primeru bolj ugodne obrestne mere, zakonska možnost do t.i. »no recourse« hipoteke, itd. Slovenija se kot odprto gospodarstvo krizi seveda ni mogla izogniti, v primerjavi z drugimi državami EU pa spada med članice z največjim upadom BDP (leta 2009 so imele le tri baltske države nižjo rast od Slovenije). Glavna vzroka za takšen upad gospodarske aktivnosti poleg odprtosti gospodarstva vidim v izrazitem stanju pregretosti v obdobju pred krizo (leta 2007 je bila rast BDP kar 6.8%) in zaostali sektorski strukturi s celo vrsto dejavnosti in podjetij že pred krizo na robu preživetja.
Gospodarska kriza v Sloveniji je razgalila številne pomanjkljivosti, ki so se v času visoke konjunkture potuhnile, sedaj pa ponujajo obsežen nabor materiala za reforme. V nadaljevanju bom na kratko predstavil problem in konkretne reformne ukrepe, nakar bo sledil politično-ekonomski razmislek, ki poleg pozitivistične analize ukrepov upošteva še objektivne politične omejitve, v katerih se reforme v Sloveniji sprejmajo in izvajajo.
Slovenija ni kapitalistično tržno gospodarstvo, pač pa socialistični sistem z nekaterimi prvinami trga. Dejstvo, da se skoraj polovico ustvarjenega v državi prelije skozi državo in da je država še vedno lastnica ali solastnica gospodarskih družb je nedopustno. Posledica prekomerne vloge države je nekonkurenčnost slovenskega gospodarstva, zaostala tehnološka struktura, izredno malo tujih neposrednih investicij, zlizanost politike in gospodarstva, desettisoče visokoizobraženga kadra podzaposlenega v javni upravi namesto v gospodarstvu in izredno malo pravih podjetnikov, ki so uspeli na trgu in ne na enem izmed mnogih državnih seskov.
Predlogi za rešitev:
z ustavo omejiti proračunske primanjkljaje, razen za potrebe dolgoročnih infrastrukturnih javnih investicij (aktuarsko pošteno, da breme nosijo tudi prihodnje generacije, kot amortizacija v podjetjih)
omejiti javno porabo na 25%-30% BDP (notranja zaščita, zunanja obramba, sodišča in osnovne minimalne socialne pravice)
dokler ne konvergiramo realno EMU območju, mora biti v času konjunkture dosežen javnofinančni presežek, ki bo deloval restriktivno in nevtraliziral za nas preohlapno monetarno politiko ECB
zmanjšati število ministrstev na 5 ali 6 iz sedajšnjih 18 (če upoštevamo še ministre brez resorja); Švica jih ima 7
z naravnim načinom (upokojevanjem) zmanjševati število zaposlenih v javnem sektorju; v 4 letih na ta način lahko znižamo zaposlenost za približno 10%
izpeljati pokojninsko reformo, vezati leta upokojevanja na gibanje pričakovano življenjsko dobo
kot na Švedskem izvzeti prvi pokojninski steber popolnoma iz dnevne politike tako, da ga popolnoma avtomatiziramo in višino pokojnine četrtletno ali polletno vežemo na avtomatsko formulo, ki je odvisna od pričakovane življenjske dobe, stopnje delovne aktivnosti, višine plač oz. prispevkov v blagajno in dolžino let vplačevanja v sistem; s tem okrepimo druga dva stebra in ljudi prisilimo, da več varčujejo za starost in da delajo dlje
prodati državne lastniške deleže v vseh gospodarskih družbah, najprej pa v NLB, Triglavu, SŽ, NKBM, Luki Koper. Sklicevanje na nemoč države pri potencialnih zlorabah teh družb je za lase privlečeno, saj imamo za to sodišča.
za celoten javni sektor uvesti centralizirano javno naročanje od svinčnikov do bolnišnic s tedenskimi tenderji, odprtimi za ponudnike s celega sveta
v splošnem zmanjšati davčno obremenitev dela (s tem zmanjšamo neatraktivnost izplačevanja plač v primerjavi z sp-ji in lastniki doo-jev, ki si dohodke izplačajo skozi manj obdavčeni davek na dobiček), razširiti davčno osnovo na druge vire prihodkov (npr. davek na nepremičnine) in povečati ddv, v celoti pa zmanjšati delež pobranih davkov v BDP in vzporedno tudi javno potrošnjo.
odpraviti znižano davčno stopnjo DDV za večino storitev in blaga, razen za tiste, za katere je značilna velika stopnja substitucije med potrošnjo in lastno domačo proizvodnjo in morda tiste meritorne dobrine, za katere je značilna premajhna potrošnja (kultura, knjige)
poenotiti je potrebno uveljavljenje socialnih transferjev in različnih subvencij ter poenostaviti sistem socialnih transferjev, ki morajo biti odvisni tudi od višine premoženja (npr. implicitne najemnine od lastništva stanovanja)
preiti na vavčerski sistem šolstva, ki bi uvedel konkurenco med univerzami in fakultetami, omejil stroške financiranja univerz in občutno zmanjšal dolžino študija
odpraviti vmesni absolventski staž, izenačiti diplomo prve bolonjske stopnje z prejšnjo diplomo, da bi več študentov končalo študij že po 3 ali 4 letih in začelo takoj delati. Preveč študentov se namreč vpiše na 2. in 3. stopnjo študija
odpraviti ovire pri nakupu in prodaji stavbnih zemljišč, ki so pomembna ovira za vstop tujih investitorjev (v Sloveniji postopek traja kar 391 dni, le še Haiti in Kiribati sta slabša v letu 2009 po podatkih Svetovne banke)
Politična ekonomija gospodarskih reform
Temeljni princip socialne demokracije je sukcesivno reševanje tistega, kar demos dojema kot pomemben družbeni ali ekonomski problem. Omenjeni princip sprotnega reševanja problemov je Karl Popper poimenoval »postopen socialni inženiring«. Njegov problem je v tem, da je vsakokratni socialdemokratski regulator prepričan, da je problem, s katerim se trenutno sooča, še en v dolgem nizu ekscesov kapitalizma, ne pa nenamerna posledica predhodnih nepremišljenih regulativ. Tipičen odziv je zato še več regulativ, ki so vedno manj koherentne druga z drugo. Pogoj za izpeljavo zgoraj naštetih reform je v kontekstu predstavniške demokracije torej tako reformam zavezana politična elita kot tudi naklonjenost javnega mnenja. Ljudi je potrebno prepričati, da trgi niso popolni, vendar da posegi države ponavadi stvari še poslabšajo. Vlada in družba kot celota ne moreta izbirati med laissez-faire-om in idealnimi ukrepi, pač pa le med nevmešavanjem z vsemi njegovimi pomanjkljivostmi in dejanskimi intervencijami z vsemi njihovimi napakami in stroški. To je potrebno sporočiti ljudem. Kako? Preko medijev, soočenj na televizijah, izdajanjem knjig, organiziranjem posvetov, v predavalnicah, itd. Pri prvem pogoju je stvar bolj težavna. Prvič, četudi javno mnenje obrnemo v liberalno smer, morajo ljudje imeti stranko, ki to usmeritev podpira. Do sedaj jo v Sloveniji nismo imeli. Drugič, liberalna pozicija nujno potrebuje glas tudi v institucijah blizu odločanja, da razbije monolitno kolektivistično dogmo obstoječih političnih in strokovnih krogov.
Prispevek je povzetek avtorjeve predstavitve na I. Liberalnem kolokviju: Gospodarska kriza: Včeraj, danes, jutri, ki se je odvijal med 10. in 11. julijem 2010 na Bohinjskem jezeru.