Žal skrivnostnih sto soldov ni padlo z neba

Razlog, da bo knjiga najbrž dosegla manj bralcev, kot bi si jih zaslužila, je njena tema. Frédéric Bastiat (1801–1850) namreč piše o ekonomiji in o politični ekonomiji, skratka o tem, kako naj ljudje organiziramo svoje dnevno življenje. In dejstvo, da je pisal v Franciji, ki se je pravkar izvijala iz obdobja revolucije, samo še poudarja izjemnost njegovega dela. Čeprav je knjigo pisal pred dobrimi dvestotimi leti, je še zmeraj aktualna. Bralcem še zmeraj pomaga, da razumejo gospodarstvo, ki določa njihovo življenje. To pove dvoje; kako kakovosten pisec in mislec je bil Bastiat, pa tudi, kako malo se je v vsem tem času izboljšalo človeško razumevanje ekonomije. Ob tem ima Bastiat tudi tisto lastnost, ki odlikuje vse velike avtorje človeške zgodovine - zbuja misli. Prebuja razmislek.  

Ko bereš njegovo besedilo, si ne moreš pomagati, da te njegove besede ne bi spomnile na dogodke, ki si jim tudi sam priča. Čeprav je pisal v Franciji devetnajstega stoletja, ti pomaga razložiti dogajanje v Sloveniji v enaindvajsetem stoletju. Ko bereš Bastiata, z njim debatiraš, z nekaterimi izjavami se globoko strinjaš, do drugih si kritičen. In čeprav se lahko kot današnji bralec zanašaš na znanje vse sodobne ekonomije, boš v Bastiatovih delih še zmeraj našel dovolj izzivov za lastno delo. Bastiat namreč ne predpisuje, on samo nakaže.

Bastiat je sredi predprejšnjega stoletja postal eden od glavnih zagovornikov svobodnega trga. Njegovi intelektualni nasprotniki so bili predvsem trije. "Je treba poudariti, da so protekcionizem, socializem in komunizem v resnici ena sama rastlina v treh različnih obdobjih svoje rasti," je Bastiat zapisal v knjigi Zakon (od lani tudi v slovenščini). Predvsem se je torej upiral, da bi država posegala v karkoli drugega kot varovanje osnovnih človekovih svoboščin. Oporekal je torej vsem posegom države v človekovo svobodno izbiro, pa če je šlo pri tem za služenje obveznega vojaškega roka ali za obvezno obiskovanje osnovne šole šoloobveznih otrok. V vsem tem je namreč videl znak "uzakonjenega ropanja". Bastiat je namreč poudarjal, da nobena javna storitev ni zastonj, temveč se financira z denarjem davkoplačevalcev. "Žal skrivnostnih sto soldov ni padlo z neba, temveč iz žepov kovinarja, žebljarja, kolarja, kovača, orača, stavbenika," kot je slikovito zapisal v eseju Kar je vidno in kar ni vidno. Bastiat je namreč opozarjal na glavno pomanjkljivost ukrepov gospodarske politike, da imajo nenačrtovane, stranske učinke. Pač zato, ker ljudje nismo popolni. In da je zato delo preveč politikov, preveč političnih mislecev in komentatorjev zgrešeno že od samih začetkov. "Politični pisec," je Bastiat zapisal v knjigi Zakoni, "človeštvo razdeli na dva dela ... on sam tvori ... najpomembnejši del. Vsekakor je to najbolj čudaška in najbolj domišljava hipoteza, ki lahko pride človeku na misel!"

Bastiat je zato eden od klasičnih zagovornikov svobodnega trga, kar pri njem pomeni izjemno omejitev države. Ta naj skrbi izključno za varovanje človekovih in lastniških pravic. Vse drugo naj prepusti svobodni podjetniški pobudi. Kajti prosti trg za Bastiata ne pomeni nič drugega kot mehanizem, ki omogoča prostovoljno in medsebojno koristno izmenjavo ljudi. "Kjer blago ne prečka meja, jih pa vojska," je avtor opisal osnovno koristnost kapitalizma. Seveda se je danes pojavilo mnogo argumentov proti tej družbeni ureditvi. Seveda v vsakem sistemu obstaja nevarnost zlorab. Toda Bastiat je vztrajal, da je še najmanj zlorab v sistemu svobodnih trgov z minimalno vlogo države (zgolj kot varuhinjo temeljnih pravic). Seveda se je treba zavedati, da je Bastiat zagovarjal, in to zelo prepričljivo, samo eno od številnih možnih ekonomskih šol. Toda to je naredil zelo uspešno. V preprostem, nazornem in razumljivem jeziku je razvil kompleksne ekonomske modele in jih uporabil za razlago konkretnih izzivov ekonomske politike. Danes, dvesto let po Bastiatu, skorajda ni ekonomista, ki bi jezik obvladal na tako dovršen način. Bastiat je tako ključen pisec. Brati bi ga morali vsi, tudi tisti, ki se z libertarno miselnostjo ne strinjajo - vsaj zato, ker se lahko od Bastiata vsi naučimo, kako je treba pisati o ekonomiji. Razumljivo in izzivalno.

Članek je bil objavljen v dnevniku Večer dne 15. marca 2012.