Prednosti svobodnega gospodarstva
Avtor: Dr. Nigel Ashford, Institute for Humane Studies, ZDADne: 15. oktober, 2013
»Biti nadziran v svojih ekonomskih aktivnostih … pomeni biti nadziran povsod.«
Friedrich Hayek
Kaj pomeni svobodno gospodarstvo?
Svobodno gospodarstvo pomeni ekonomski sistem, ki temelji na prostovoljni izmenjavi dobrin in storitev, kjer posamezniki sami določajo meje svojega ekonomskega udejstvovanja. To počno tako, da se prosto odločajo, kje bodo delali, investirali, kako bodo trošili oziroma varčevali dobrine svojega dela in s kom bodo trgovali. Ljudje so svobodni pri teh odločitvah samo v svobodnem gospodarstvu, kjer jim je v okvirih zakonodaje omogočeno, da posedujejo lastnino, izmenjujejo, kaj je njihovega (vključno z njihovim delom) in sodelujejo v pravno-zavezujočih pogodbah. Takšna ureditev prava posameznikom omogoča, da z ustanavljanjem pravno-veljavnih združenj, vključno z oblikovanjem podjetij, partnerstev in neprofitnih organizacij, v aktivnostih sodelujejo pri trgovanju in ustvarjanju vrednosti zase. Pri teh aktivnostih je naloga države, da zaščiti lastnino posameznikov in skrbi za izvrševanje pogodb med njimi, tako da lahko ljudje drug z drugim trgujejo z zaupanjem. Vendar je v svobodni družbi vloga države strogo omejena. Ekonomske ovire prosti trgovini, kot so davki, regulacija in državno trošenje, so v takšni ekonomsko svobodni družbi zmanjšane na minimum.
Trgovina in menjava sta ves čas bili integralna dela vsake civilizacije in šele takrat, ko je prišlo do prepoznanja njune vrednosti, je bil sprožen ključni dejavnik, ki je privedel do razvitosti Zahoda. To se je zgodilo tam, kjer je moč cerkve in države usihala in kjer se je med oblastniki vzpostavila konkurenca, kar je privedlo do tega, da je raven svobode ljudem omogočala da so napredovali, njihovo število pa raslo. V italijanskih mestnih državah v času renesanse, v nizozemski državi sedemnajstega stoletja, predvsem pa v Angliji in njenih ameriških kolonijah so relativno visoke ravni ekonomskih svoboščin ljudem omogočile, da so te države postale središča svetovne trgovine. Kljub temu je šele v zadnji četrtini osemnajstega stoletja škotski ekonomist z imenom Adam Smith postavil sistematično teorijo in z njo pokazal, kako svobodna tržišča delujejo. V knjigi Bogastvo narodov je Smith skušal pojasniti razvoj, ki se je v Angliji zgodil od časa nastanka omejene ustavne monarhije v letu 1688. Knjiga je bila natisnjena v letu 1776, tj. istega leta, ko je prišlo do vojne za neodvisnost Združenih držav Amerike, knjiga pa je imela velik vpliv na ustanovne očete Združenih držav Amerike, katerih upor je Smith tudi podpiral.
Ideja, kjer se gospodarstvo v največji meri poganja samo, brez državnega nadzora, je spremenilo ekonomsko razmišljanje na Zahodu. Smithova teorija je tako kljubovala ekonomski praksi tistega časa – sistemu merkantilizma, kjer so monarhi in ministri gospodarstvo usmerjali zelo skrbno. Stara ekonomska ureditev je temeljila na prepričanju, da viri bogastva posamezne države ležijo v zalogah zlata, srebra in drugih žlahtnih kovin. Trgovina se je zdela najbolje vodena preko podeljevanja mnogih monopolov obrtnikom in podjetjem. Sprejeti so bili zakoni, ki so dušili rast plač in so ohranjali cene visoke, široko razpredena mreža davkov in prispevkov pa je služila za financiranje vojaških pustolovščin, s katerimi so si države prizadevale ropati naravna bogastva drugih narodov in zasužnjevati njihovo prebivalstvo. Z razlago, da do bogastva narodov prihaja preko delitve dela, ki ljudem omogoča, da se specializirajo in posamezniku ponudijo točno to, kar hoče, je Smith te ideje obrnil na glavo. Denar, kot trdi Smith, predstavlja bogastvo samo kot mera za to, kaj je z njim mogoče kupiti. Tekmovanje je ustvarilo dodano vrednost in s tem blaginjo.
Prosto gospodarstvo dviga plače zaposlenih
Ideje, ki so Adama Smitha vodile k branjenju svobodne trgovine, majhne in ne drage države in odprtih trgov, tudi danes povišujejo življenjski standard delovnega prebivalstva. V državah, ki so se oprijele tega pogleda, kot recimo ZDA, in ohranjale visoko raven svobode, so delavske plače zrasle v višave kot nikjer drugje na svetu. Nasprotno pa so tiste države, ki so eksperimentirale z državnim planiranjem, padle v položaj, kjer so morale ljudi reševati iz revščine in lakote. Svobodno gospodarstvo dviguje plače zaposlenih, saj spodbuja posameznikovo voljo in sposobnosti, da ustvarja tisto, kar njegovi soljudje potrebujejo. In to je bistveni razlog, zakaj je za nakup televizorja, avtomobila ali osebnega računalnika potrebno manj delovnih ur v ZDA, kot pa v Rusiji. Gre za produktivnost, ki šteje, ne za močne roke. Ljudje v revnih državah za delo porabijo dolge ure časa, ampak njihova sposobnost, da soljudem ponudijo tisto, kar želijo, in njihova nagrada za to, so v veliki meri omejevani z vmešavanjem države. Svobodno gospodarstvo dviguje plače zaposlenih, saj na trgu obstajajo ogromne spodbude služenja soljudem, medtem ko ti z lahkoto izrazijo, kaj potrebujejo.
Svobodno gospodarstvo osrečuje potrošnike
V svobodnem gospodarstvu so ljudje sposobni služiti svojim strankam po zaslugi mehanizma cen. Ta obsežna komunikacijska mreža dvigajočih in padajočih se cen daje zaposlenim in investitorjem informacije, po čem kupci povprašujejo in kje se njihovo povpraševanje zmanjšuje. Visoke ravni povpraševanja ljudi po posameznem izdelku dvignejo njegovo ceno in investitorjem povišajo raven dobička. Takšna povišanja dobička pritegnejo več investicij in potisnejo plače navzgor, da bi na določeno delovno mesto pritegnila več zaposlenih. Na ta način družba proizvaja več tistih stvari, ki jih ljudje želijo in ker pride do dviga proizvodnje posameznega izdelka ali storitve, se na dolgi rok cena za kupca zniža. V razmerah svobodnega gospodarstva tak vgrajen sistem spodbud zagotavlja, da so proizvodna sredstva v družbi usmerjena v področja za zadovoljevanje potreb ljudi in stran od tistih proizvodnih področij, kjer prihaja do manjših potreb. V takšnem sistemu je potrošnik vladar, saj s svojimi odločitvami, kako bo svoj dohodek trošil in varčeval, narekuje, kako in kje se bodo uporabljala proizvodna sredstva. Ta njegov dohodek pa bo višji za toliko, kolikor posameznik oskrbuje družbo z izdelki in storitvami, pa katerih ta povprašuje.
Svobodno gospodarstvo znižuje stroške življenja in ustvarja nove proizvode
Svobodno gospodarstvo predstavlja proces iznajdb, ki ljudem omogoča, da raziskujejo tisto, kar bi kupci želeli imeti. Svoboda prodajanja in kupovanja omogoča, da dobrine pridejo na trg in da jih ljudje, kot sami želijo, prosto izberejo ali zavrnejo. Svobodno gospodarstvo podjetnikom omogoča, da z novimi idejami ustvarjajo nove izdelke in izboljšajo obstoječe. Cenovni mehanizem nato zaposlenim in investitorjem signalizira, ali so določeni proizvodi med ljudmi zaželeni, ali ne. V preteklosti so bili novi proizvodi, kot recimo videorekorder, mikrovalovna pečica ali mobilni telefoni, zelo dragi in dosegljivi samo bogatim ljudem, vendar pa z uporabo teh izdelkov, s testiranji in spremembami ter z investiranjem kapitalnih dobrin v njihovo proizvodnjo stroški padejo. Na tak način so nekoč luksuzne dobrine bogatašev postale vsakdanje dobrine mnogih. Ker svobodna gospodarstva nenehno proizvajajo mnogo različnih vrst proizvodov in storitev, cene teh dobrin, kot delež posameznikovega dohodka, padejo ter tako znižajo stroške posameznikovega življenja.
Svobodna gospodarstva spodbujajo produktivnost
S tem, ko targetirajo in spodbujajo pripravljenost ljudi služiti soljudem, kot tega ne zmore noben drug ekonomski sistem, ki ga je iznašlo človeštvo, spodbude, ki so neločljivo povezane s svobodnim gospodarstvom, pospešujejo produktivnost gospodarstva. Ker je ljudem dovoljeno, da obdržijo rezultate svojega dela in v sistemu svobodnega gospodarstva prevzemajo tveganje, so v takšnem sistemu svobodnega gospodarstva nagrade za služenje potrošnikom večje, kot v kateremkoli drugem ekonomskem sistemu. Sistem suženjstva, v katerem je posameznik prisiljen delati za druge, ali planirano gospodarstvo, v katerem država organizira proizvodnjo, uničujeta spodbude za delo. Tudi davki nosijo v sebi to funkcijo. Davki so kot cene; davki so cena – ali kazen – ki jo morajo posamezniki plačati, ker se ukvarjajo z neko ekonomsko aktivnostjo. Bolj kot država obdavčuje investiranje in delo, nižje bodo nagrade za opravljeno delo in investicije. In kadar nagrade za delo in investicije padejo, bo posledično v takem okolju manj dela in investicij. Davki predstavljajo ekonomsko omejitev, ki omejuje število ljudi, ki bi bili udeleženi v takšni aktivnosti, ki je obdavčena. Davki na delo in investicije prav tako popolnoma izključijo nekatere ljudi iz dela ali investiranja. Regulacija ima enak učinek. Z dvigom stroškov proizvodnje se cene umetno dvignejo, kar poviša stroške življenja ter dobrine potisne izven dosega revnih slojev prebivalstva.
Svobodna gospodarstva vodijo ljudi iz revščine
Daleč od tega, da bi hranila samo peščico bogatih, je dinamika sistema svobodnega gospodarstva morda najbolj vidna prav v tem, da od vseh drugih ekonomskih sistemov najhitreje odpravlja revščino. Medtem ko ekonomska svoboda neizbežno povzroča neenakost v dohodkih in bogastvu ljudi, vsakršni poskusi redistribucije dohodka in bogastva od bogatih k revnejšim ohromijo gospodarstvo, s tem pa uničijo ekonomske priložnosti za tiste najšibkejše. Poskusi, da bi z uporabo države določili dohodke ljudi in bogastva, ustvarjajo samovoljno družbo, kjer dostop do politične moči določa dohodek in bogastvo posameznika. Taka vrsta neenakosti pa je do revnih mnogo bolj škodljiva, kot pa neenakost, do katere prihaja v razmerah svobodnega gospodarstva, kajti svobodna gospodarstva nagrajujejo posameznike z visokimi dohodki samo toliko časa, dokler ti služijo soljudem bolje od drugih. Svobodna gospodarstva ljudem omogočajo, da služijo svojim interesom samo do točke, dokler uporabljajo svojo lastnino in delo in pri tem služijo interesom drugih. Svobodna gospodarstva maksimirajo število priložnosti za revne, da se izkopljejo iz revščine, celotno družbo pa naredijo cenejši prostor za živeti.
Svobodna družba ustvarja delovna mesta
Kritike na svobodna gospodarstva se pogosto sklicujejo na poslovne cikle, do katerih prihaja na Zahodu in kjer so obdobja ekonomske rasti prekinjena z recesijami, ki povzročajo, da brezposelnost raste. Ciklična nihanja so med Hladno vojno igrala tudi ključno vlogo v komunistični propagandi, pri čemer je treba poudariti, da se komunistični sistem z ohranjanjem trajne stagnacije gospodarstva izogiba takšnim ciklom, kar ljudi pušča živeti v mnogo nižjem življenjskem standardu, kot ga živijo ljudje na Zahodu. Dejansko pa ekonomske recesije in depresije povzroča inflacija, kot posledica tega, da država pospešuje ponudbo denarja in kreditov hitreje kot raste gospodarstvo. Relativno hitrejše povečevanje ponudbe denarja od ponudbe izdelkov in storitev denarju odžre nekaj njegove vrednosti in povzroča inflacijo, ki poviša stopnje brezposelnosti, saj ljudje ugotovijo, da denar izgublja svojo vrednost. Rešitev tega ni, da bi omejili svobodno gospodarstvo, ampak da bi ponudbo denarja iztrgali iz državnih rok. En del brezposelnosti ne izhaja iz inflacije, ampak iz davkov in omejevanja dela, kar povzroča neskladja med ponudbo dela in povpraševanjem po njem. V svobodnem gospodarstvu je delo vedno na voljo, saj potrebe potrošnikov niso nikoli zadovoljene.
Brez svobodnega gospodarstva ne more biti demokracije
Končno, svobodno gospodarstvo je potreben pogoj, čeprav ne tudi zadosten, za demokracijo in osebne svoboščine, ki jih enačimo s politično svobodo. To pa zaradi tega, ker ni mogoče nadzirati gospodarstva, ne da pri tem ne bi nadzirali ljudi. Ko so ekonomske odločitve enkrat odvzete od milijonov ljudi, ki delajo, investirajo, varčujejo in trošijo, in so namesto tega podeljene v roke centralnih oblasti, postane prisila nad ljudmi nujno potrebna, da se zadosti državnemu načrtu. In moč, ki jo takšna prisila postavi v roke države, državi omogoča, da kaznuje tiste, ki ne želijo narediti tistega, kar centralne oblasti od njih zahtevajo. Dejstvo, da je moč skoncentrirana v rokah države, pomeni, da je nasprotovanje državnim načrtom zelo težko in nevarno. V družbi svobodnega gospodarstva, kjer so proizvodna sredstva v rokah zasebnikov, vedno obstajajo drugi delodajalci, zasebni delavski sindikati, politične stranke, interesne skupine, časopisne hiše, radijske in televizijske postaje ter javna zbirališča in prostori za opravljanje verskih obredov. Kot je dejal Lev Trocky: »Kadar je država edini delodajalec, nasprotovanje pomeni smrt s počasnim stradanjem.«
Prispevek je bil prvotno objavljen v Tribunalu, dne 2. oktobra 2008.
Komentarji
11/21/2013 13:38:21
sb
Veselo branje.