Avtor: Matej Kovač
Datum: 22. marec 2012
Državljani Slovenije si dvajset let demokratično urejamo svojo državo, a smo se v tem času slabo dogovorili kako si v vsakdanjem življenju urediti pravice, svoboščine in omejitve, ki jih določa ustava. Kar ad hoc tak dogovor na določenem področju seveda ni mogoč. Potrebna sta čas in volja. Doseže se ga z oblikovanjem in soočenjem stališč državljanov in njihovih organizaciji, doseže se ga s prakso državnih ustanov in na koncu tudi s sodno prakso. V večini primerov kvalitetnega dogovora nismo dosegli zaradi kombinacije ignorance, politične pasivnosti večine državljanov in pa pritiska posameznih interesnih skupin.
Tako pomanjkanje minimalnega družbenega konsenza (to je kaj je v naši državi normalno in kaj ne) se lepo kaže ob zadnjem vznemirjenju, ki ga je povzročila objava Registra nepremičnin Geodetske uprave Republike Slovenije. Pred tem je manjše, ker gre pač za manjšo skupino morebiti prizadetih državljanov, razburjenje povzročila možnost vpogleda v začete postopke zaradi insolventnosti. Nad tem, da smo imeli vrsto let po formalni uvedbi tržnega gospodarstva slab dostop do informacij o lastništvu gospodarskih družb pa se je javno razburjal le malokdo.
V prispevku bi se rad dotaknil predvsem tistih osebnih podatkov, katerih razpoložljivost vpliva na delovanje svobodnega tržnega gospodarstva in na delovanje socialne države. To so podatki o lastništvu, premoženju, plačanih davkih, dohodkih in državnega proračuna in prejetih sredstvih iz državnega proračuna. V kolikšni meri naj bodo ti osebni podatki varovani pred dostopom javnosti je predvsem stvar kulture in političnega dogovora v družbi. V skandinavskih državah je na primer, visoka transparentnost in možnost enostavnega vpogleda javnosti v tovrstne osebne podatke tradicionalno sprejemljiva.
Glede na razvrstitev varovanja pravice do zasebnosti kot jo je opredelilo Ustavno sodišče: a) področje intimnega in družinskega življenja; b) področje zasebnega življenja, ki se ne odvija v javnosti; c) področje življenja posameznika v javnosti, je smiselno tudi na področju premoženja, dohodkov in davkov opredeliti tiste osebne podatke, ki sodijo v področje življenje posameznika v javnosti. Če obstoja soglasje, da je nek osebni podatek iz področja, ki zadeva življenje posameznika v javnosti to še ni zadosten pogoj, da bi moral biti javno dostopen, je pa ta ugotovitev potrebna, ker to področje ne zahteva tako striktnega varovanja zasebnosti in ker so tovrstni podatki že tako ali tako lažje dostopni tistim delom javnosti, ki je v stiku s posameznikom.
Menim, da sodijo v področje življenja posameznika v javnosti vsi osebni podatki o premoženju, kjer se mora država posebej angažirati za varovanje posameznikovih lastninskih pravic (na primer deleži v gospodarskih družbah, nepremičnine, avtorske pravice, lastništvo patentov in licenc....) ali premoženje kjer država regulira trg (poleg zgoraj navedenih področji na primer še osebni podatki o izobrazbi in izkušnjah reguliranih poklicev). Tudi podatki o plačanih davkih in prejetih socialnih transferjih so iz področja življenja državljana v javnosti. Vprašanje pa je, kaj bi lahko bili razlogi, da se na tem področju omeji pravica do zasebnosti. Po mojem mnenju, je zadosten razlog, da transparentnost bistveno zmanjšuje možnost za utajo davkov in zlorabo socialnih transferjev, hkrati pa tudi znižuje stroške ustreznih nadzornih inštitucij.
Lep primer je spor okoli javne objave spiska vojnih veteranov na Hrvaškem. Brez objave tega spiska, in ukrepanja zoper zlorabe, ki bi se razkrile ob objavi, Hrvaška praktično ne more začeti sanirati sistema socialnega ali zdravstvenega varstva. Ne zato, ker to tehnično ne bi bilo mogoče, ampak ker brez učinkovitega preganjanja zlorab ni mogoče zagotoviti zadostne podpore javnosti ukrepom racionalizacije na teh področjih.
Kako daleč se lahko gre pri razkrivanju premoženjskih in dohodkovnih osebnih podatkov javnosti je stvar političnega dogovora. Menim, da doslej družbenim koristim takega razkrivanja ni bila posvečena potrebna pozornost. Zato tudi zakonski predlogi, ki razkritja predvidevajo niso dovolj dodelani, razlogi za razkritje oziroma za pravico do enostavnega in transparentnega vpogleda javnosti pa so le površno utemeljeni. Tako potem tudi ni ustrezno urejena možnost komercialne uporabe baz osebnih podatkov, ki so že javni.
Argument, da je potrebno tehnično enostavnost dostopa, do javnosti že dostopnih osebnih podatkov, ki se doseže z združevanjem baz in uporabo naprednih iskalnih mehanizmov ovirati, ker visoka enostavnost dostopa presega zakonski namen zaradi katerega so podatki javno dostopni ne vzdrži, če ni izkazana škoda, ki bi nastala posameznikom s takšno lažjo dostopnostjo.
Zagovornika varstva zasebnosti imamo, nimamo pa nekoga, ki bi zagovarjal koristnost enostavnega, hitrega in preglednega dostopa do formalno že javnih osebnih podatkov.
Matej Kovač je namestnik direktorja v družbi IUS Softwere. Prispevek je povzetek njegove predstavitve na IV. Liberalnem kolokviju: Varstvo osebnih podatkov v informacijski dobi, ki se je odvijal med 7. in 8. januarjem 2012 v Mariboru.