Avtorica: Tanja Štumberger Porčnik, Svetilnik
Dne: 10.8.2013
Živimo v svetu, kjer se stvari dogajajo s tako hitrostjo, da je še najbolj aktualna novica v medijih le dan ali dva. V poplavi informacij in novic, ki jih niti najzmogljivejši računalnik ne more dohajati, se posameznik hitro znajde v pasti želje, da bi sledil vsemu dogajanju. To situacijo potencirajo mediji s spletnimi vsebinami in socialni mediji, kot sta Facebook in Twitter, kjer niti tisti s 24 urami prostega časa na dan niso zmožni pregledati vseh vsebin. Ta vnema slediti vsemu vodi do tega, da je za nas celostna slika zamegljena ali je sploh ne opazimo. Saj veste, če se človek preveč osredotoči na posamična drevesa v gozdu, ne vidi celotnega gozda.
V tem prispevku želim osvetliti eno od teh celostnih tematik. O njej se v Sloveniji skoraj nič ne govori oziroma se pomanjkljivo razume, čeprav se vsak dan dotika Slovencev. To je ekonomska svoboda.
Poglavitni razlog za osvetlitev te tematike je, da samo če se bodo ljudje zavedali svoje ekonomske svobode in tudi tega, kdo jim jo krati, bodo lahko zahtevali, da se jim svoboda povrne.
Hkrati se je treba zavedati, da osvetljenost te tematike ne bo všeč predvsem dvema skupinama. V prvi skupini so tisti, ki v službi države omejujejo ekonomsko svobodo državljanov, v drugo pa sodijo tisti, ki apelirajo na prvo skupino, da se uvedejo ali ohranijo omejitve ekonomske svobode. V slednjo sodijo razne interesne skupine, na primer sindikati.
Omeniti je tudi treba, da je nerazumevanje in posledično pomanjkanje ekonomske svobode predvsem prisotno v družbah, ki so bile dolgo časa v primežu represivnih ekonomskih in političnih sistemov. Ti so ekonomsko in druge svobode zatirali. Svobodnega posameznika je namreč težko voditi, manipulirati z njim in ga izrabljati za svoje cilje. Slovenija je kljub več kot dve desetletji po prehodu iz nekdanjega sistema še vedno v primežu razmišljanja, da svoboda ni pravica posameznika in da država določa, koliko svobode bodo državljani lahko uživali.
Ekonomska svoboda ni samo abstrakten pojem, o katerem razpravljajo modreci in veljaki. Ekonomska svoboda zadeva vsakega posameznika, in to prav vsak dan. Zato ne govorimo o ekonomski svobodi družbe ali države. Ekonomska svoboda je posameznikova svoboda, je njegova pravica.
Posamezniki uživajo ekonomsko svobodo, ko je premoženje, ki so si ga pridobili brez uporabe sile, goljufije ali kraje, varno pred fizičnim posegom drugih in imajo hkrati proste roke pri njegovi uporabi, izmenjavi ali odtujitvi. Ekonomska svoboda temelji na svobodni izbiri posameznika, svobodnem trgu, prostem trgu in varstvu zasebne lastnine. Če strnemo, posameznik uživa ekonomsko svobodo, ko ima prosto pot pri odločitvah, razen seveda v primerih, ko bi z njimi škodoval drugim osebam ali njihovi lastnini. V ekonomsko svobodni družbi je glavna vloga države, da varuje posameznike in njihovo lastnino pred agresijo drugih. V taki družbi uporaba nasilja, kraje ali prevare ni sprejemljiva ne za državljane ne za državo. Le v taki družbi posamezniki uživajo v prosti izbiri, trgovini, konkurenci in sodelovanju z drugimi.
Ekonomska svoboda osvobaja posameznika od odvisnosti od drugih (tudi države) in mu omogoča sprejemanje ekonomskih, političnih in drugih odločitev. Daje mu dostojanstvo, saj mu omogoča uveljavljanje njegovih želja in potencialov ter mu na koncu dneva ne pobere zaslužka poštenega in trdega dela.
Hkrati ima ekonomska svoboda pozitivne učinke tako na blaginjo kot na kakovost življenja državljanov. Številne strokovne analize namreč potrjujejo, da ekonomska svoboda ni samo pozitivno povezana z blaginjo, temveč tudi omogoča višjo kakovost življenja. To pomeni, da posamezniki, ki živijo v državah z višjo stopnjo ekonomske svobode, uživajo v višji stopnji blaginje z manj korupcije, imajo boljši dostop do čiste vode, višjo stopnjo izobraženosti, več civilnih in političnih svoboščin, manjša je umrljivost dojenčkov, manj je revščine, boljša je kakovost okolja, ljudje živijo dlje in so srečnejši. Pomembno je poudariti, da ta povezava še najbolj velja za najšibkejši sloj družbe.
Poročilo Ekonomska svoboda sveta (Economic Freedom of the World) vsako leto objavlja društvo Svetilnik v sodelovanju z Mrežo ekonomske svobode (Economic Freedom Network), ki jo tvorijo neodvisne organizacije iz 90 držav. Letošnje poročilo ekonomske svobode, ki je izšlo 18. septembra, obsega 152 držav, kar predstavlja več kot 95 odstotkov svetovnega prebivalstva. Zaradi mednarodne primerljivosti poročilo izključno temelji na javno dostopnih podatkih, ki jih objavljajo državni statistični uradi, kar se pogosto zgodi z zamudo. Zato poročilo meri ekonomsko svobodo z dveletnim zamikom. Letošnje poročilo torej prikazuje stanje v letu 2011.
Poročilo, ki meri stopnjo usklajenosti javnih politik in institucij države z ekonomsko svobodo, razvršča 42 kazalnikov v pet skupin: (1) obseg (para)državnega aparata in z njim povezani davki, (2) pravni sistem in lastninske pravice, (3) dostop do finančnih sredstev, (4) svoboda mednarodnega trgovanja in (5) regulativa.
Poročilo se pripravlja od leta 1996 in je nastalo na pobudo treh Nobelovih nagrajencev iz ekonomije: Douglassa Northa, Gerryja Beckerja in Miltona Friedmana. Slednji je večkrat dejal, da je ekonomska svoboda prvi pogoj za vse druge oblike svobode, tudi za politično, in da je prvi pogoj za večjo konkurenčnost gospodarstva.
Gledano globalno so na prvih petih mestih Hongkong, Singapur, Nova Zelandija, Švica in Združeni arabski emirati. V Evropski uniji so na prvih treh mestih Finska (7. mesto), Velika Britanija (12.) in Danska (14.). Med državami nekdanje Jugoslavije pa Črna gora (49.), Makedonija (71.) in Hrvaška (75.).
V svetovnem merilu imajo najmanj ekonomske svobode prebivalci Čada (148. mesto), Zimbabveja (149.), Republike Kongo (150.), Burme (151.) in Venezuele (152.). V Evropski uniji so to Italijani (83.), Grki (85.) in Slovenci (97.). Med državami nekdanje Jugoslavije pa so na dnu Bosna in Hercegovina (91.), Slovenija (97.) in Srbija (104.).
Slovenija je v druščini Kolumbije (96. mesto), Haitija (deli 98. mesto), Maroka (98.) in Kraljevine Svazi (98.). Razloge za porazno uvrstitev Slovenije na lestvici so preobsežen (para)državni aparat, davčni primež, togost trga dela, prevelika regulativa, negativni odnos do tujega lastništva in investicij ter šibka pravna država.
Medtem ko se je ekonomska svoboda v zadnjem desetletju povečala na vseh kontinentih, je v Sloveniji padla. Rezultat dolgoletnega omejevanja ekonomske svobode v Sloveniji je zmanjšanje konkurenčnosti gospodarstva, prezadolženost države, beg možganov in to, da nas sosednje države dohitevajo v razvitosti. Vendar se Slovenci še vedno niso ničesar naučili. Namesto da bi se v Sloveniji melagomanski državni aparat in razbohotena državna potrošnja drastično krčila, obdavčitev dela pa zmanjševala, se razmišlja o uvajanju novih ali povišanju obstoječih davkov in pristojbin ter o tem, kako iztisniti še zadnji evro od že dodobra izžetih državljanov.
Slovenska politika nima ne poguma ne volje ugrizniti v kislo jabolko in se lotiti strukturnih reform (mislim na korenite reforme in ne na tiste, ki le minimalno spreminjajo stvari) javnega sektorja, trga dela, davčnega sistema, debirokratizacije in deregulacije ter krepitve pravne države. Raje kot reform se lotevajo začasnega krpanja problemov, kar v prvi vrsti omogoča, da sami ostanejo na položajih, medtem ko so njihovi prijatelji še naprej preskrbljeni iz državne malhe, stroške tega statusa quo pa prenesejo na pleča davkoplačevalcev. Zato je nerazumljivo, da Slovenci še naprej prikimavajo politikom in verjamejo ekonomistom, ki jih je povozil čas, ko pridigajo, da se je treba bati kapitala, tujih investicij, zasebne lastnine, odprte trgovine in drugih postulatov liberalne ekonomije.
Slovenska oblast je državljanom naredila nepopisno škodo, ko je zavrnila ekonomski liberalizem in ubrala pot čaščenja nacionalnega interesa, državnega lastništva, ščitenja slovenskih “šampionov” za vsako ceno, obsežne regulative in omejevanja tujih investicij. Slovenska država (politika) je tako med drugim izdelovala zdravila, smuči, kuhinjske aparate, piščančje fileje, začimbe, kavo, avtomobile, pivo, čevlje in barvo za pleskanje. Tu se stvari ne ustavijo, saj je država (politika) ponujala bančne, zavarovalniške, potniške, telekomunikacijske, letalske, ladjedelniške in še kakšne storitve. Ta država (politika) je pa res vsevedna.
Kdaj se bodo Slovenci zbudili, ne vem. Ta čas jih veliko spi in se v sanjah čudijo, da so brez službe, z goro neplačanih položnic in nezmožni preživljati sebe in svojo družino. Ko se bodo odločili prebuditi, naj preberejo poročilo Ekonomska svoboda sveta, kjer bodo hitro našli razloge, zakaj je Slovenija v druščini držav, kot so Kolumbija, Haiti, Maroko in Kraljevina Svazi. A če bodo čakali predolgo, bo Slovenija zdrsnila še globlje, kjer ji bodo družbo delale države, kot so Iran, Etiopija ali celo Venezuela.
Tanja Štumberger Porčnik je ustanoviteljica in predsednica društva Svetilnik. Od januarja 2012 je tudi višja raziskovalka na Ekonomski raziskovalni fundaciji Atlas, ZDA, in predavateljica ameriške politične misli na poletni šoli Univerze Georgetown v Pragi, Češka republika. Med letoma 2006 in 2011 je bila raziskovalka za evropske javne politike in predstavnica za odnose s svetovnimi javnostmi na inštitutu Cato, ZDA. Je soavtorica prvega svetovnega indeksa svobode, ki je izšel letos januarja pod okriljem ameriškega inštituta Cato, nemškega inštituta Liberales in kanadskega inštituta Fraser. Po dodiplomskem študiju splošne ekonomije na Ekonomsko-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru in belgijske Univerzi Vrije v Bruslju je podiplomski študij ameriške politologije nadaljevala na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani in ameriški Univerzi Georgetown v Washingtonu, DC.
Prispevek je bil objavljen v tedniku Demokracija dne 6.10.2013.