Avtor: Alen Alexander Klarić, Svetilniik
Dne: 24. julij 2013
Pravica do zasebne lastnine je pogoj za neodvisnost, samozadostnost, samozavestnega človeka, posledično, ne pa primarno, tudi državljana. Svobodni trg in politični sistem, ki temelji na klasičnih liberalnih idejah, sta podporna stebra zgoraj naštetim kvalitetam posameznika. Če je človeku dovoljeno, da ustvarja tisto, kar najbolje zna, in mu je dovoljeno produkt tega ustvarjanja obdržati zase, se bo k izkoriščanju svojih znanj najverjetneje tudi nagibal. Trg bo sprejel ali zavrnil njegov izdelek, glede na potrebe in želje ostalih posameznikov, ki ga tvorijo. Sile, ki trg usmerjajo so avtentične preslikave želja, potreb in sposobnosti človeka-proizvajalca, njegove vrline in sposobnosti pa mu določijo tako ali drugačno mesto.
Kako daleč je opisana čistost in logičnost sistema, ko se skoraj na vsakem premiku prodaje izdelkov opravi prav posebne vrste finančni prijem, ki mu rečemo davek. Davek pomeni, da bodo sredstva, izvirajoč iz truda in sposobnosti posameznika, ki je svoje znanje ponudil trgu, odvzeta s strani države in nato posredovana nekomu, ki ni v ta proces vložil nič. Legalnost takega dejanja je v sodobnih demokracijah urejena, legitimnost pa nikakor, in tudi ne more biti. Saj če bi bila, bi davek ne bil davek, pač pa prostovoljni prispevek svobodnega državljana za nekaj kar vrednoti kot dobro. Nekje vmes torej tiči past, kjer moralnost ne prehaja iz legitimnega v legalno.
Govorim o pravi moralnosti, temelječi na racionalnih zaključkih, ustrezni glede na absolutna dejstva po katerih človek usmerja svoje ravnanje. Načela takšne 'racionalne' moralnosti, se ne morejo preoblikovati kot posledica potreb avtoritet po samo-dokazovanju in izkoriščanju moči. Ne morejo in ne smejo se spremeniti v prid mističnim, religioznim pravilom, zapovedim in običajem. Morda pa je najhuje, da se racionalnost žrtvuje zato, ker je sprejemanje političnih odločitev najtrši oreh, če so zasnovane po principih logike.
Resnica boli. Tiste, ki se ji izogibajo. Kaj na torej z gmoto vprašanj in zmot v življenju, družbi, politiki? Kje je napaka v sistemu in kje napaka v razmišljanju? Napaka je v etiki kolektivizma - jaz sem družba. Jaz nisem družba, jaz sem jaz ali po Aristotelovem zakonu identitete, A=A. Proizvod mojega dela in od tu pridobljena sredstva, so moja lastnina.
Pa vendar temu ni tako. Izkoriščanje proizvajalca s strani države in posledično vseh, ki se na ta račun okoristijo, se začne pri prvem davku in konča pri zadnjem s strani države favoriziranem podjetju, ki bi samo ne zmoglo poslovati. Pravice proizvajalca morajo biti v razmerju do pravic distributerja primarne. Nobeno dejanje (pre)razporejanja ni mogoče, preden se je zgodila proizvodnja. Večinoma pa danes ta proces v reguliranih ekonomskih sistemih poteka v obratni smeri. Primarne so potrebe brezposelnih, nezmožnih ali nepripravljenih postati proizvajalci in navsezadnje tistih, ki s sredstvi razpolagajo – države. Kolikor slednji potrebujejo je potrebno zagotoviti. In to ne po svobodni volji, pač pa močno reguliranem sistemu pravic in dolžnosti, ki vedno znova ohromi proizvajalca. Prepad, ki je med razumnostjo in dejansko (pravkar opisano) situacijo je možno izmeriti v veličini javnega dolga.
Delovna uspešnost in produktivnost tako nista več vrlina. Sistem vrednot posameznika se podira v strukturi, kjer se ne ve, kaj je moralno in kaj ne. Uspešen in moralen je torej tisti, se zdi, ki ga izbere država. To je lahko kdorkoli. Opozorim naj predvsem, da standard za socialno pomoč države v praksi ne loči med odgovornim človekom v težki življenjski situaciji in med parazitom, ki se je odločil živeti na račun drugih. Kjer se vmes vpletejo še odvisnosti, je tako življenje zrelo za javno financiranje. To kar tovrstna miselnost zagovarja temelji na nevarnem principu: vzeli bomo tistim, ki so dorasli odgovornosti življenja in dali tistim, ki ne samo niso, ampak sploh ne želijo biti in se ne trudijo, da bi bili. Vrlina državljana je torej nedelavnost, nekompetentnost, parazitizem in stagnacija, ne pa produktivnost, samozadostnost, svoboda odločanja in odgovornost. Vrlina je očitno to, kar se elite odločijo, da je. To pa ni sistem etike, ki človeka naredi človeka. Človek, ki je v takem sistemu primoran delati brez plačila, je suženj. Človek, ki s svojim delom zasluži plačilo in mu je del tega neprostovoljno odvzeto, prav tako. Koliko mu je bilo odvzeto je odvisno od okoliščin, več ali manj, ali pa morda vse, ni njegova izbira. Tako človek izgubi dostojanstvo.
Boj proti iracionalnosti je boj proti vsem, ki so se okoristili na ramenih tistih, ki so delali namesto njih. Boj proti parazitizmu, ki zajeda posameznika, države, svet.
Boj proti iracionalnosti je boj za razum. Za moč inteligence in neodvisnost posameznika, pokončnega individuuma, ki ne potrebuje pomoči, je ne zahteva in ne odvzema s silo – nečloveškim zakonom. Naslovljen je proti 'nepraktičnemu sentimentalizmu' orjakov socializma in njegovih iracionalnih vrednot, ki žal niso osamljeni. Hranijo se s spečimi možgani tistih, ki so z njimi zašli v ideološko sivino. Danes črno ne sme biti črno in belo ne belo. Sredina se spreminja v vrzel strahopetnosti, kjer je vrlina to, da počneš, kar ti je naročeno, tradicionalno povprečno, in ne kar zapoveduje razum.
Realnost pa se objektivno ne spreminja glede na vladajočo elito. Zato so se socializem, komunizem, nacizem in tako dalje, temelječ na žrtvovanju človeka za dobro družbe, sesuli v konfliktu z moralnostjo. Standardizacija členov nujno pomeni škodo tistemu členu, ki je najbolj drugačen od ostalih. Enakost in t.i. pomoč do enakosti je v resnici pomoč do standarda, ki ga drugačen člen ne zmore ali pa ne želi dosegati. Praktična posledica je materialna odvisnost, etična posledica pa propad osebnostne integritete in mentalno suženjstvo.
Da bi sestopili z mine, ki žrtvuje vrlino za slabost, ki najema zastarelo, ker se boji inovacije, ki izbira po principu poznanstev in nepotizma, pozablja ideale v tekmah za uspeh med povprečnostmi in vzame, kar ji ne pripada, je potrebno očistiti politični in gospodarski prostor nerazumskosti in centrov moči, ki zavirajo razvoj posameznika. Tako kot je najbolj temeljna človekova pravica pravica do življenja, naj bo sveto tudi vse kar iz njega izhaja. Kar ustvari svoboden državljan, naj ostane v njegovi popolni lasti, dokler se ne odloči, da želi sad svojega dela zamenjati z drugo vrednostjo. To je koncept, ki določa smisel napredka in ga osmišlja od začetka do konca procesa. Vendar pa je v prostoru trga veliko zaprtih vrat, ki se odpirajo le s ključi države in to ne 'po ključu' zaslužnosti. Nujno se je zavedati, da je vsak od nas odgovoren zase, kot človek želi zase le najboljše in zahteva, da nihče ne ovira njegovega procesa doseganja zadovoljstva in osebne sreče. Vse kar svoboden in odgovoren državljan želi od države je zaščita pred ostalimi državljani, zaščita pred vdorom v svobodo ustvarjanja in ohranjanja, ki je ne želi kratiti nikomur.
Angleška verzija članka je dostopna tukaj. The English version of the article is available here.
7/24/2013 11:54:00
jkocic
Odlično napisano. Edina pripomba, ki jo imam, je ta, da je družbo nemogoče urejati racionalno, saj ni mogoče izbrisati vsa stanja preteklosti, ki so zaradi nujnosti preživetja uporabljala kup družbeno-kohezivnih gradnikov iz naše zakladnice iracionalnega, mitološkega, kultnega življenja. To se pozna pri vsakem posamezniku (enim bolj drugim manj, a nekomu čisto nič), ki imajo v DNK vpisana celo stanja, ki nas povezujejo s samimi začetki življenja na zemlji. Zato je koncept racionalizacije, ki so ga radikalno uvajali med drugim tudi socialisti, misleč, da bo racionalno možno razporejati bogastvo med posamezniki, ki so, racionalno gledano, med seboj enaki, pa se to nikakor ne izzide, saj smo zelo različni.
7/25/2013 13:34:59
Alexander
Pozdravljeni, ko opisujete gradnike kultnega in mitološkega življenja, ki ostajajo zaradi nujnosti preživetja, pravzaprav ne vem o čem govorite. Misticizem in religija nista del aktivnosti, ki so nujne za preživetje. Mogoče konkreten primer? Aktivnosti, ki so nujne za preživetje so tiste, ki povečujejo človekovo produktivnost in ohranjanje življenja ter osebnostne integritete. Ravno zato, ker mitologija in 'kultno' tega ni počelo v zadostni meri, se je razvila filozofija, katere metafizika sprejema realnost kot absolutno (logika kot kvaliteta v dojemanju realnosti - Aristotel). Res pa je, da je človek (oziroma njegov um) konceptualno bitje in potrebuje okvir, v katerem razumeva in dojema. Včasih je bil misticizem prizma skozi katero je to počel, vendar so se ta 'stanja preteklosti' nadgrajevala in počasi izginjala, oziroma izginjajo. Kar se tiče drugega dela komentarja. Razporejanje bogastva in socializem ne temeljita na racionalnem konceptu. To, da vladajoče elite imenujejo nekaj 'racionalno,' ne pomeni, da v resnici je. Racionalno je tisto dejanje, ki je v odnosu do absolutne realnosti ohranjajoče, iracionalno pa tisto, kar človeka ne ohranja, oziroma, kar ga uničuje (fizično in mentalno). Posledice socializma na človeka in gospodarstvo so uničujoče, torej temelječe na iracionalnih predpostavkah. Definicija racionalnega (oz. t.i. racionalizacija) s strani socialistov je irelevantna, še posebej ker socializem sam temelji na neke vrste misticizmu. Upam, da njihova mitologija ni tisto o čemer govorite v prvem delu komentarja. Racionalen ekonomski sistem na prvem mestu ne predpostavlja 'razporejanja bogastva,' kar pomeni odtujitev bogastva nekomu in dodelitev nekomu drugemu (z drugimi besedami, kraja). Temelj racionalnega ekonomskega sistema je racionalen posameznik. Hvala za komentar in branje. A.
8/7/2013 13:21:20
Samo
Prijetno branje. Za nadgradnjo predlagam Bastiatov The Law. Le tako naprej!
8/13/2013 14:07:54
vrabec
"Vse kar svoboden in odgovoren državljan želi od države je zaščita pred ostalimi državljani, zaščita pred vdorom v svobodo ustvarjanja in ohranjanja, ki je ne želi kratiti nikomur." Takšne zaključke bi lahko kdo narobe razumel kot vrhunec sebičnosti in vam zameril, ker od države pričakujete samo minimum. Zame je vaš zaključek radikalen, vendar z vidika morale in svobode dosleden in pravilen. Čestitam. Najbolj humani niso tisti, ki državi nalagajo skrb za uboge, ampak tisti, ki tega državi ne dovolijo, vendar sami pa po svojih močeh pomagajo. Veliko sebičnosti je tam, kjer je ne bi pričakoval in obratno. Vaš esej je dober, vendar samo teoretski prispevek k boju proti iracionalnostim. Pravi boj je politična aktivnost. Zato se trudimo ustanoviti politično stranko http://svobodainodgovornost.si.
8/25/2013 10:57:35
Alexander
Hvala za kometar in branje.
1. Če bi kdo razumel moje zaključke kot vrhunec sebičnosti, jih ne bi razumel narobe. Sebičnost pomeni slediti lastnemu interesu. To je eden od imperativov mojega članka. Težava je v negativni konotaciji, ki jo je pojem 'sebičnost' pridobil v kolektivizmu. Postal je nekaj kar je nujno 'iracionalni' egoizem. Grabežljivost, nebrzdan pohlep ipd. Žal sem tudi pri določenem številu libertarcev zasledil, da osebnega interesa in egoizma ne znajo ali pa ne želijo povezovati (več v The Virtue of Selfishness - Ayn Rand).
2. Hvala za čestitke, kar se tiče spoštovanja radikalnosti glede morale in svobode. Hibridi se skoraj vedno sesujejo zaradi kompromisa s svojim nasprotjem.
3. Kar se tiče pomoči drugim. V moji filozofiji humanosti sploh ne sodim po tem koliko človek pomaga drugim. Največja pomoč komurkoli je popolen izkoristek lastnega potenciala. Sicer pa se strinjam. Svet je veliko lepši in produktivnejši zaradi izumov Billa Gatesa, ne zaradi njegove humanitarnosti.
4. Veseli me, da nekdo resno razmišlja o političnem boju proti iracionalnosti. Vso srečo! Naloga tovrstnih prispevkov je, da pripravijo moralno podlago za plodno politično aktivnost.
10/2/2013 23:17:20
Samoniqe
Prispevek je čista bedarija. Analiza bi zahtevala več časa kot pisanje le-tega, torej je pisanje komentarjev z vidika energetskega zakona čista entropija. Bodite hvaležni,da še ne obstaja davek na intelektualno onanairanje. ...prispevek bi padel v najvišji razred.