Rešitev v neenakosti

Po statističnih podatkih je v Sloveniji leta 2010 pod pragom revščine živelo 12,7 odstotka ljudi, torej nekaj več kot četrt milijona prebivalcev. A prag revščine je statistični izdelek: če je znašala povprečna plača v letu 2010 nekaj manj kot tisoč evrov neto, je prag revščine 60 odstotkov tega zneska, torej nekaj manj kot 600 evrov na mesec neto. Navedena številka je verodostojna, vendar nič ne pove o tem, ali je s slabimi 600 evri na mesec v tej državi res mogoče preživeti. Revnih je vsaj dvakrat več

Ocenjujem, da je dejansko število revnih - torej tistih, ki z mesečnimi dohodki ne morejo več dostojno preživeti - v Sloveniji precej večje, kot kaže statistika. Približno 300 tisoč upokojencev in 200 tisoč delavcev mesečno zasluži manj kot 700 evrov neto. S 700 evri v mestu gotovo ni več mogoče preživeti ali pa je treba zaslužek dopolniti s sivo ekonomijo, z viri iz ohišnice, z oddajanjem stanovanja ali ob pomoči sorodnikov. Torej je revnih najmanj dvakrat več, k tej številki pa moramo prišteti tudi odvisne družinske člane. Prepričan sem, da se bo delež revnih v prihodnjih mesecih in letih zaradi gospodarske recesije in siceršnje razvojne zaostalosti našega gospodarstva še povečeval. Pešanje gospodarstva bo spremljala rast števila posameznikov, ki jim bo zmanjkovalo za položnice, hrano in oblačila. Takšnih je med upokojenci že zdaj precej. Njihovo število narašča tako rekoč iz dneva v dan.

Kot slepa, gluha in nema opica

Glavna težava, s katero se srečujemo pri obravnavanju revščine v Sloveniji, je, da politiki zanjo ne želijo vedeti, državni uradniki in statistiki pa je nočejo videti ali ne znajo razložiti. Na drugi strani so nad revščino pretirano zgroženi tisti, ki morajo že zaradi ideološke pripadnosti zagovarjati družbeno enakost. To so slovenski salonski »levičarji« in sindikalisti, ki zagovarjajo model bolj ali manj popolne družbene enakosti. Torej niti politiki, niti uradniki, niti naši levičarji revščine ne vidijo ali pa vidijo le njeno popačeno podobo.

V nasprotju z levičarji trdim, da je zagovarjanje družbene enakosti - s stališča modernizacije gospodarstva in s stališča blaginje večine prebivalstva - izrazito destruktivno. Revščina bo obstajala zmeraj, ne glede na naše dobre želje. Lahko pa jo, v okviru naših zmožnosti, omilimo.

Med najbolj enakimi družbami na svetu

V nasprotju z navedbami in propagando salonskih levičarjev in sindikalistov se Slovenija uvršča med najbolj enake družbe v EU in svetu. Ginijev količnik, ki meri enakost porazdelitve dohodkov med prebivalstvom, je v letu 2010 znašal 23,8. Od leta 2009 se je sicer zvišal za 1,1 odstotne točke, vendar je številka še vedno izjemno nizka. Za primerjavo: povprečje Ginijevega količnika za države članice OECD znaša 32. Premoremo torej visoko stopnjo dohodkovne enakosti, hkrati pa je nizek tudi kvintilni količnik (3,4), s katerim primerjamo 20 odstotkov najbogatejših z 80 odstotki preostalega prebivalstva. Oba kazalnika nas uvrščata med države z najnižjo ravnijo dohodkovne neenakosti na svetu, če ne celo na prvo mesto.

Enakost je večja težava od neenakosti

Trdim, da je v Sloveniji veliko večja težava kot domnevna neenakost prav dohodkovna enakost. Ob tem pustimo ob strani dejstvo, da so pri izračunih mer dohodkovne (ne)enakosti izpuščeni kapitalski in drugi dobički, ker to velja tudi za vse preostale v primerjavo vključene države. Dohodkovna enakost v Sloveniji je posledica zastarelega razvojnega vzorca in neučinkovitosti gospodarstva, ki vztraja od leta 1945, ne pa njegove učinkovitosti. Moralo bi biti ravno nasprotno: družba in gospodarstvo bi morala bolj nagrajevati tiste posameznike, ki s svojimi dosežki pripomorejo k blaginji celotne skupnosti. Veliko bolje bi bilo, da bi bili neenaki v bogastvu, kot pa da smo enaki v revščini.

Slovenija pred psihološkim in socialnim zlomom

Podatki o dohodkovni in siceršnji neenakosti v Sloveniji so izrazito protislovni. Ena od letošnjih raziskav javnega mnenja tako kaže, da danes živimo bolje kot pred leti (gre za Politbarometer iz maja). Ta ocena vsaj deloma nasprotuje sklepanju, da smo enaki v revščini. Ob tem pa narašča tudi delež ljudi, ki ne morejo več dostojno preživeti, o čemer sem pisal zgoraj. Raziskave javnega mnenja pa kažejo tudi to, da izrazito narašča občutek negotovosti in nepravičnosti, ki izhaja iz dejstva, da pravna država ne deluje. Prebivalstvo ne zaupa niti strankam, niti državnemu zboru, niti sodstvu. Stopnja zaupanja v skoraj vse institucije, ki delujejo v tej državi, je zgodovinsko najnižja.

Iz nasprotij, ki jih razkrivajo javnomnenjske raziskave, in iz dejanskih razmer v družbi lahko sklepamo, da je Slovenija pred socialnim zlomom in družbenim prevratom, ki se bo zgodil najpozneje čez leto dni. Pomembni so namreč subjektivna občutja in presoje. Kar zadeva zadnje, pa velja, da se občutki tesnobe in nepravičnosti, ki prežemajo celotno družbo, v letu 2011 pospešeno poglabljajo, ta proces pa se bo nadaljeval tudi v prihodnjem letu. Decembrske volitve tukaj ne bodo razrešile ničesar, smo namreč v tolikšnih težavah, da bo naše gospodarstvo, s spremljajočo rastjo blaginje, okrevalo šele čez nekaj let.

Nujen je obračun z egalitarnim sindromom

Pojmovanje, da bogastvo enega jemlje drugemu, je odsev mentalitete tradicionalnih skupnosti, ki temelji na »igri ničelne vsote«. Sociologi to kulturno matrico imenujemo »egalitarni sindrom«. Ta je sestavljen iz dveh dopolnjujočih se sestavin. Obraz kovanca predstavlja uravnilovka, pojmovanje, da morajo biti enako nagrajeni vsi člani skupnosti, ne glede na njihov prispevek k skupni blaginji. Nasprotno stran kovanca predstavlja avtoritarizem. Ta podeljuje absolutno moč in oblast tistim, ki zagotavljajo, da vsi člani skupnosti prejemajo enake nagrade.

Ugotavljam, da v Sloveniji egalitarni sindrom še zmeraj prevladuje in se v zdajšnjih negotovih okoliščinah tudi utrjuje. Tukaj lahko iščemo enega od poglavitnih virov moči naših oligarhičnih elit in si z njegovo vztrajnostjo razložimo lahkoto, s katero je na Slovenskem zamrl demokratičen eksperiment. S to kulturno matrico si lahko razložimo tudi nesorazmerno visoka pričakovanja prebivalstva ob skorajšnjih volitvah, ki bodo domnevno razrešile vse naše križe in težave. Avtoritarna miselnost pač krepi pričakovanja, ki jih prebivalstvo naslavlja na svoje odrešenike. Ne nazadnje si lahko z egalitarnim sindromom razložimo nezaupanje, ki ga kaže slovenska družba do nadpovprečnih, ustvarjalnih in avtonomnih posameznikov.

Vendar moramo tovrstno mentaliteto opustiti, če ne želimo obubožati kot skupnost in se preoblikovati v dualno družbo, za katero je značilna peščica izjemno bogatih in nedotakljivih posameznikov, ki jo spremlja večina obubožanih in brezpravnih.

Urban Vehovar je predavatelj na Pedagoški fakulteti primorske univerze v Kopru in član društva Svetilnik.

Prispevek je bil objavljen v Finance dne 11. novembra 2011.