Avtor: Jurij Toplak
Datum: 8. januar 2012
Pred volitvami se nekateri odločijo, da se bodo potegovali za predstavnike ljudstva. Pri tem nujno razkrijejo nekatere svoje osebne podatke. Tudi volivci morajo vedeti vsaj nekatere osebne podatke kandidatov (ime in priimek, poklic, starost, itd.), pogosto pa tudi podrobnosti iz njihovega zasebnega in javnega življenja, da se lahko kar najbolje odločijo, kateri izmed številnih kandidatov jih bo predstavljal. Seznami kandidatov, vključno z njihovimi podatki, se po zakonu morajo objaviti v medijih oz. v brošurah, ki jih dobijo vsi v poštne nabiralnike. Objavijo se tudi na spletu. O kandidatih se razpravlja, o njih se objavljajo članki in knjige. Te se ne objavljajo le pred volitvami, ampak tudi več let ali desetletij po volitvah. Rezultati volitev se po volitvah objavijo v Uradnem listu in na spletu in so kasneje predmet številnih objavljenih analiz.
Informacijski pooblaščenec (IP) je novembra 2011 odločila, da mora Državna volilna komisija iz spleta odstraniti sezname kandidatov, o katerih se je glasovalo na zadnjih in vseh prejšnjih volitvah v Državni zbor. Po njegovem mnenju so osebni podatek ne le osebno ime, datum rojstva in naslov prebivališča, ampak tudi »dejstvo, da posameznik kandidira na volitvah«. Namen objave osebnih podatkov je po mnenju IP seznanitev volivcev pred volitvami, objava po uradni objavi izidov volitev pa ne zasleduje več tega namena. Odločba izpostavi, da se ne nanaša na podatke o kandidatih predsedniških volitev (ti bodo predmet druge odločbe) in poudari, da je obdelava osebnih podatkov na spletu z vidika zlorab nevarnejša kot obdelava podatkov v papirnati obliki.
Državna volilna komisija (DVK) je pred Upravnim sodiščem vložila tožbo na odpravo odločbe. Poudarja, da je podatke morala objaviti na podlagi zakona in da je nelogično, da nekaj, kar mora postati javno, nato v nekem določenem trenutku, ki je s strani IP postavljen povsem arbitrarno, preide v nedopusten poseg v osebne podatke. Ker s seznami kandidatov in osebnimi podatki razpolaga vsak državljan, ki je prejel brošuro, se DVK sprašuje, ali bo treba, da se doseže namen odločbe, državljanom naložiti, da brošure uničijo. Sprašuje se tudi, ali res državljani nimajo pravice vedeti, kdo se je potegoval za predstavnika ljudstva. Poudarja tudi, da so kandidati podpisali pisno soglasje in vedeli, da zakon veleva, da se njihovi podatki objavijo. DVK tudi izpostavi, da v primeru prenehanja mandata poslanca (npr. zaradi smrti ali odstopa) sedež osvoji naslednji kandidat s seznama in javnost mora imeti vpogled v sezname, da ve, kdo je osvojil sedež v Državnem zboru. Poudari tudi, da so osebni podatki izvoljenih kandidatov po volitvah objavljeni tudi v Uradnem listu in torej namenjeni javnosti. Upravno sodišče v zadevi še ni odločilo.
Stališče, da je dejstvo, da je nekdo bil kandidat na volitvah, zaščiten osebni podatek, je neprimerljivo z ureditvijo v demokratičnem svetu. V bistvu demokracije je, da se volivci lahko kar najbolj podrobno seznanijo o kandidatih, saj se brez zadostnih informacij ne morejo kvalitetno odločiti. Vprašanje je ali podatki, ki so enkrat javni, so objavljeni v medijih in jih vsi državljani dobimo na dom, lahko v nekem trenutku postanejo zaščiteni in ne smejo več biti predmet obdelave. Vprašljiv je tudi učinek odstranitve seznamov kandidatov s spletne strani volilne komisije, glede na to, da seznami še vedno ostanejo na spletu na spletnih straneh medijev, ki so te iste sezname objavili. Po drugi strani pa je verjetno nepotrebna javna objava naslova prebivališča in rojstnega dneva kandidatov. Za volivce je pomemben podatek o starosti in kraju bivanja, zato bi navedba letnice rojstva in kraja bivanja verjetno zadostovala.
Prispevek je povzetek avtorjeve predstavitve na IV. Liberalnem kolokviju: Varstvo osebnih podatkov v informacijski dobi, ki se je odvijal med 7. in 8. januarjem 2012 v Mariboru.