Avtor: Alen Alexander Klarić, Svetilniik
Dne: 28. januar 2014
V teorijah, ki se opirajo na razum, je vrednotenje politike, gospodarstva kot tudi življenja jasno in predvidljivo. Uporaba logike in empirične raziskave sta temelj analize procesov in dejanj posameznikov. Manevrskega prostora za intuicijo, razodetje ali ravnanja po trenutnem vzgibu je zelo malo.
V nasprotju pa se v teorijah, ki se ne opirajo na razum, realnost razlaga kot populariziran človeški konstrukt. Realnost in etiko, ki ji ustreza, se dojema kot vsiljen pogled elite. Realnost in vrednote naj bi bila relativna koncepta, ki sta odvisna od interesa posameznika ali skupine in se spreminjata kot se spreminja položaj človeka na premoženjski lestvici. Postavi se vprašanje: Kako je najlažje splezati po lestvici, pa čeprav z okoriščanjem tistih, ki so višje od tebe? Za kaj takega je bilo potrebno spremeniti vrednote ljudi in jim hkrati ponuditi razlago, da so upravičeni do vsega, kar imajo ostali. Od tu moralni relativizem. Etično racionalnost je nadomestila etična relativnost, kar je kapitaliste—zagovornike zasebne lastnine, svobodnega trga in pravne države—umestilo na samo dno moralnega delovanja, in upravičilo ropanje in prisvajanje zasebne lastnine drugih. Da se pa potem ne bi zgodilo, da bi kdo pobegnil iz 'kokošnjaka'[1], je potrebno politično in ekonomsko moč posameznika predati v roke vsevednemu kolektivu oziroma državi, ki bo razporedila med in mleko, ter zagotovila blagorodnost za vse enako.
Moralni relativizem se je v 19. stoletju okrepil in se zajedel v intelektualne sfere, le da nikakor ni in nikoli ne bo mogel obstajati kot moralni primat. Elitisti so bili tisti, ki so zasejali seme relativizma, ki se je v kasnejših rodovih raztezal od profesorjev in pisateljev do sodnikov in filozofov. Medtem pa je filmska industrija poskrbela, da je refleksija njihove morale jasna. V 30-ih letih 20. stoletja smo tako slavili Bonnie and Clyde, ki sta se maščevala bogatim, saj so kriminalci bili prikazani kot žrtve revščine in policijske brutalnosti. Moralne anomalije so se ena za drugo zvrstile kot opevani hedonizem in skrb za majhnega človeka, ter ustvarile svet, ki je omejeval svobodo in prostor podaril utopiji kolektivnega. Začel se je boleč razkol med individualnim in kolektivnim, socializmom in kapitalizmom, posameznikom in družbo, relativnim in absolutnim.
Klasična liberalna oziroma libertarna misel, z vsemi svojimi podzvrstmi in ideologijami, je v svojem jedru racionalna in pragmatična. Logiko uporablja dosledno na vseh področjih človekovega življenja. Ekonomske smernice, zakone in sisteme meri v prvi vrsti glede na pravičnost do celostnega pogleda na človeško integriteto in nato glede na stopnjo učinkovitosti. Tako je srž klasične liberalne oziroma libertarne misli morala in svoboda posameznika ter komaj nato maksimizacija blaginje ali učinkovitosti. Razlog, da ni ravno obratno je ta, da utilitaristični[2] pogled prej ali slej zadane ob problem nastale žrtve. Empirične raziskave kažejo na premo sorazmernem razmerju med blaginjo in svobodo, a ko se v svobodni družbi pojavi prva "žrtev"—nekdo, ki ni povečal svoje blaginje kot rezultat interakcije z drugimi—se pri nekaterih pretrga rdeča nit umevanja povezave med človekovo svobodo kot abstraktom in realnostjo. Ta prepreka se pojavi zaradi domneve nekaterih, da naj bi klasično-liberalen politični in gospodarski sistem prinašal blaginjo za čisto vse, ne glede na njihovo ravnanje in dejanja. Pozabijo namreč, da se s svobodo, ki jo posameznik pridobi, povečuje tudi njegova odgovornost za lastna ravnanja in dejanja. Posameznik ima tako odgovornost do sebe kot tudi ekskluzivno pravico do oblikovanja svojega življenja. Kako bo posameznik izkoristil svojo svobodo leži na njegovih plečih. Svoboda mu je bila zagotovljena, vendar blaginja ni njena nujna posledica. Da bodo posamezniki živeli bolje drži le, če sta na piramidi vrednot, ki nam predstavljajo večjo dobrobit in srečo, svoboda in osebnostna integriteta na samem vrhu. Če sta na vrhu učinkovitost in blaginja, se bo piramida vrednot prej ali slej sesula v situaciji, ki bi ti dve kombinaciji postavila v nasprotje.
Predpostavimo, da živimo v družbi, kjer gospodarski sistem temelji na zasebni lastnini, z majhno in učinkovito oblastjo, posamezniki pa uživajo veliko mero svobode in ugodja. Medtem pa se vojaško močnejša in številčnejša sosednja totalitarna družba odloči okupirati našo deželo in podjarmiti prebivalce. To se tudi zgodi, vendar še vedno obstaja možnost pobega izven meja vojaških žic, a je taka odločitev življenjsko nevarna. Pod tujo oblastjo se moramo odpovedati svoji lastnini in sprejeti druge omejitve svobode, ki jih nova oblast nalaga, kot so popoln nadzor nad mediji, gospodarstvom, izražanjem, združevanjem in zasebnim življenjem. Če se pa odločimo za pobeg, bomo morali začeti graditi življenje pri temeljih. Kaj je torej storiti libertarcu, to je osebi, ki najbolj od vsega ceni svobodo? Če bo v svoji piramidi vrednot postavil na prvo mesto finančna in materialna sredstva, se najverjetneje ne bo odločil za beg. Po drugi strani pa bo oseba, ki najvišje na piramidi postavlja svojo svobodo in srečo, vzela pot pod noge.
Človek za srečo potrebuje razvoj - produktivno ustvarjanje, ki vodi do samozavesti, uspeha in ponosa. Vendar pa se v trenutku, ko je ta proces podvržen prisili, sreča razblini. Blaginja nas osreči samo, če je dosežena brez ustvarjanja žrtev, sicer se skupaj z njo poveča tudi strah, ki namesto samozavesti in ponosa ustvarja nemir in samo-zanikanje. Srečo okusimo, ko dosežemo zastavljeni cilj. Vendar je cilj, če njegovo doseganje ni prepleteno z zakoni narave, ki so absolutna dejstva, lahko neuresničljiv (primerjajmo blaginjo v socialističnem in kapitalističnem sistemu). Sreča je čustvo, ki se ne ozira na relativno, pač pa na absolutno. Biti srečen je biti srečen v dani situaciji, v tistem trenutku in ne v potencialnem 'če bi.' Sreča je čustvo, ki je najboljši pokazatelj, da človekov razum ume realnost kot absolutno in ne kot relativen koncept, ki se spreminja na željo posameznika. Osebna sreča prav tako ne temelji na intuitivnem spoznanju, ki je le drug izraz za hipotezo, ki je ne podpirajo nikakršna dejstva.
Mnogi študenti humanističnih ved menijo, da je razum omejeno orodje, ki ne more pojasniti realnosti brez uporabe intuicije. Za ilustracijo relativističnega pristopa podajajo naslednjo prispodobo: Obstajala je kokoš, ki se je vsak dan sprehodila iz kokošnjaka, da sem in tja pozoba zrno ter počne ostale kokošje zadeve preden se vrne v svoje domovanje. Kokoš počne to dokler je nekega dne ne zagrabi človeška roka in ji zavije vrat. Ta kratka prispodoba bi naj bila dokaz pomanjkljivosti deduktivnega sklepanja. Živo bitje se naj ne bi zanašalo na domnevne absolute (popolno varnost pred smrtjo), saj v resnici ni absolutov, temveč je realnost le stvar dojemanja in doživljanja, nikakor pa ne neizpodbitna dejstva na katerih gradimo življenje in filozofijo. Podoben zaključek bi lahko izpeljali iz dejstva, da je sonce vzšlo vse do danes, a to ne pomeni, da bo vzšlo tudi jutri. Ti primeri poskušajo razvrednotili človekov razum kot orodje dojemanja realnosti, ki je ne moremo sprejeti za absolutno.
Pogosto se zmotno enači realnost z vedenjem. Če zavest obstaja, je nujno nečesa zavedna, sicer ni zavest. Zavedna je realnosti, vendar le do kjer je zmožna razumeti. Povezovanje podatkov v koncept s procesom uporabe logike (t.j. razumevanje) je odvisno od vsakega posameznika in nima vpliva na realnost kot tako. Nezavedanje realnosti pa ima vpliv na tistega, ki je nezaveden. Posledice tega, da se določenih dejstev realnosti ne zaveda, so neizogibne, ker se glede na obseg človekovega znanja zakoni narave in življenja ne spreminjajo. Absolutna realnost zaznamuje nespremenljive, neizpodbitne zakone narave in življenja, vendar ne zaznamuje človekovega uma. Absolutna realnost ni zavedanje le-te, pač pa prostor s svojimi zakonitostmi, v katerem biva zavedajoči se um. Ne vedeti, da sonce jutri ne bo vzšlo, ne pomeni, da bo sonce v realnosti jutri za nekatere vzšlo, za druge pa ne. Realnost je enaka za vse. Če kokoš ni zavedna dejstva, da jo bo ob njenem naslednjem izhodu nekdo zagrabil za vrat, ne pomeni, da bo na en način ostala živa, na drug pa ne.
Analizirajmo sedaj primer kokoši, ki je bržkone prispodoba človeškega življenja (kokoš = človek, kokošnjak = domače okolje, zunanjost = svet). Zanimivo je, da so v relativističnih teorijah primeri z živalmi zelo priljubljeni, ker z enačenjem človeka s kokošjo prvega oropajo vseh lastnosti, ki ga v odnosu do živali naredijo človeka, predvsem mu odvzamejo razum. Potrebno se je namreč vprašati, če je kokoš človek, kdo naj bi v realnosti bil tisti, ki ga v zgodbi igra človek? Bog, družba ali vladar? Tri entitete, ki so skozi zgodovino zapovedovale človeku. Najpravilneje bi bilo, če bi za oblikovalca realnosti vzeli agresorja, ki si prisvaja in razpolaga s svobodo drugih. Ko je primer razgaljen, nam obelodani, da naj bi bilo varneje ostati suženj gospodarja in zaprt v svojem politično omejenem okolju. Če pa si privoščiš izhode v prostost, te bo nekega dne dobil »vsevedni,« ki te bo za vedno utišal. Takšni izrazito kolektivistični nauki se skrivajo v zgodbah različnih vrst relativizmov. Zato je pomembno, da razumemo njihove vzporednice z našim življenjem.
Relativizem v odnosu do realnosti ostaja priljubljen argument racionalistom in objektivistom, ki se v praksi uporablja za pranje možganov tistih, ki želijo manipulirati z množicami. Te osebe podpirajo koncepte, ki škodijo tistim, ki živijo po principu svobode, in ugajajo tistim, ki si želijo adrenalin kratkoročnega dobička. Koncept absolutne realnosti je nezaželen za tistega, ki prepričuje ljudi, da je njihova osebna sreča lahko sreča nekoga drugega, da njihovo življenje služi višjemu cilju kot le posameznikovemu zadovoljstvu, da bo morda užival v onostranstvu ali pa, šele takrat, ko bodo uživali tudi vsi ostali.
Če dovolimo relativizem v odnosu do realnosti pri nas samih, ga moramo podpreti tudi, ko želi oblast relativizirati osebno srečo in svobodo. Če je dovoljeno posamezniku izbirati med različnimi potencialnimi realnostmi, je to dovoljeno vsem. Vendar pa to v praksi vodi do pogubitve posameznika in zmage tirana, ki se odloči, da je njegova realnost najboljša za vse. Absolutna realnost je zakon individualista, relativna realnost je vodilo kolektivista.
V kakšnem svetu torej živimo? Če se zgoraj pojasnjeno razmišljanje zdi poznano, nas je pripeljalo ravno do zmede, ki danes vlada v našem političnem prostoru. Do jasne povezanosti med volivci in izvoljenimi na politične funkcije in do zahtev ter potreb, ki vodijo do destruktivnega političnega konstrukta, ki mu kasneje nasprotujejo prav oni, ki so glasno izražali svoje zahteve. Mar ni povzetek vsega napisanega dejstvo, da danes ljudje želijo (socialno, zdravstveno, zaposlitveno ipd.) varnost, a kasneje hrumijo po ulicah nezadovoljni s svojo nizko produktivnostjo in neprofitabilnostjo? Mar niso izvolili ljudi, ki jim zagotavljajo, da bodo izpraznili državno blagajno, zato da jih nahranijo z vsem, kar potrebujejo? Ko pa je prazna, se ne sprašujejo zakaj je tako, le izbirati želijo ponovno in izbrati tako, da bodo svoje življenje lahko gradili po liniji najmanjšega odpora. A z vsako novo vlado, ki svoje politike oblikuje po liniji najmanjšega odpora, pride do jasne preslikave želja volivcev, vendar se nikoli tako pri enih kot pri drugih ne zastavijo osnovna vprašanja o absolutih, ki vladajo vsem, ki bodo edine konstante v vseh zlomih gospodarstva in političnih krizah, ki so tako brezkončni, da jih vsi občutimo v relativno kratkih življenjih.
Taki dogodki so dokaz, da naše želje in prepričanja nikoli ne bodo preoblikovala temeljnih resnic, ki nobenemu vladarju do sedaj niso bile naklonjene, če jim ni bil naklonjen sam, in so uničile slehernega, ki jih je spregledal. Natančneje, da je realnost odraz same sebe in ničesar drugega, da je za način razumevanja le-te potrebno uporabljati razum, da človeka v življenju vodi osebni interes, da morata biti politični in ekonomski sistem utemeljena na svobodi, in da je kakršenkoli odmik od temeljnih resnic hazarderstvo s posameznikovo celostjo, saj so te resnice edina vladavina, ki bo obstala ne glede na spreminjajoče se vladajoče ljudi.
1. Zgodbo o kokoši, ki je primer moralnega relativizma, navajam kasneje v besedilu.
2. Utilitarízem - filozofski nazor, po katerem je osnova in merilo človekovega delovanja, moralnega vrednotenja korist. Sicer pa se v tekstu izraz uporablja, kot se pogosto uporablja na pogovorni ravni in na področju ekonomske filozofije zaznamuje primat dobička pred drugimi nematerialnimi vrednotami.
2/7/2014 0:26:05
vrabec
Mislim, da gre v petem odstavku za napako in bi morala biti dilema: ostati pod okupacijo, biti nesvoboden, a obdržati premoženje ali pa pobegniti, ostati brez premoženja, vendar ostati svoboden.
Zakaj je to pomembno? Ker gre za moralno dilemo, katere izid je odvisen od vrednot. Nekateri imajo svobodo na prvem mestu in so pripravljeni plačati visoko ceno. Socialisti ne bodo sprejeli JJ na oblasti, pa četudi bi jim standard narasel za dvakrat. Libertarci pa se ne bi odrekli svobode, pa če jim standard pade na polovico.
Taki smo ljudje. Če obstaja najmanjša možnost obiti absolutno resnico in dejstva, jih v skladu s svojimi vrednotami ignoriramo. Zato je politika in ekonomija podobna prepiranju zaljubljenega para, ki čez čas opazi, da ni za skupaj in si začne celo iti na živce, za kar sicer ni nobene potrebe.
Da bo zmagala resnica in prepoznana realnost, za to je potrebno veliko napora in vere. Če se ne dogovorimo, bomo končali kot tista kura.
Lep esej.