Avtorica: Tanja Štumberger, Svetilnik
Dne: 26. september 2011
Številne strokovne analize potrjujejo, da ekonomska svoboda spodbuja blaginjo in ima hkrati tudi druge pozitivne učinke, hkrati pa je nujen pogoj za razvoj in obstoj demokracije. Ekonomska svoboda osvobaja posameznike od odvisnosti od države in jim na ta način omogoča, da sami sprejemajo ekonomske in politične odločitve. V Sloveniji se ekonomska svoboda bolj omejuje kot dopušča. Porazen je podatek, da smo na lestvici ekonomske svobode med državami Evropske unije boljši le od Grčije, in to samo za pičle 0,23 točke. Glede na zelo slabo uvrstitev Slovenije se sprašujem, ali se zavedamo nizke stopnje ekonomske svobode v naši državi in kakšnega pomena je tako stanje za državljane.
Posamezniki uživajo ekonomsko svobodo, ko je premoženje, ki so ga pridobili brez uporabe sile, goljufije ali kraje, zaščiteno pred fizičnim posegom drugih in imajo hkrati proste roke pri uporabi, izmenjavi ali odtujitvi svoje lastnine, ki so jo pridobili brez kršitve iste pravice drugih. Ekonomska svoboda torej temelji na a) svobodni izbiri posameznika, b) svobodnem trgu, c) prostem vstopu na trg in izstopu z njega ter d) varstvu zasebne lastnine. Če strnemo te štiri temelje, ugotovimo, da posameznik uživa ekonomsko svobodo, ko ima prosto pot pri vseh svojih odločitvah razen v primerih, ko bi škodoval drugim osebam ali njihovi lastnini. V ekonomsko svobodni družbi je glavna vloga države, da varuje posameznike in njihovo lastnino pred agresijo drugih, medtem ko imajo posamezniki pravico odločati, kako bodo uporabljali svoj čas, talente in vire. V taki družbi uporaba nasilja, kraje, prevare in fizičnega napada ni sprejemljiva. Posledično posamezniki uživajo v prosti izbiri, trgovini, konkurenci in sodelovanju z drugimi.
Ekonomska svoboda nima samo pozitivne korelacije z blaginjo, temveč tudi omogoča višjo kakovost življenja. To pomeni, da posamezniki, ki živijo v državah z višjo stopnjo ekonomske svobode, uživajo v višji stopnji blaginje z manj korupcije, imajo večji dostop do čiste vode, višjo stopnjo izobraženosti, več civilnih in političnih svoboščin, manjšo umrljivost dojenčkov, manj revščine, boljšo kakovost okolja in živijo dlje.
Akademski članki razvrščajo pozitivne učinke ekonomske svobode v štiri sklope: 1. Ekonomska svoboda vodi k novim investicijam, višjim dohodkom in višji stopnji gospodarske rasti. 2. Ekonomska svoboda vodi k znižanju revščine in izboljšanju splošnih življenjskih razmer družbe. 3. Ekonomska svoboda spodbuja sodelovanje, strpnost in miroljubne odnose. 4. Ekonomska svoboda spodbuja podjetniško iniciativo in dejavnost.
V torek, 20. septembra 2011, je izšlo letno poročilo Ekonomska svoboda sveta (The Economic Freedom of the World, www.freetheworld.com), ki ga že 25. leto zapored skupaj pripravljata Inštitut Fraser iz Kanade in Inštitut Cato iz ZDA. Pri nastanku poročila sodelujejo neodvisne organizacije iz 85 držav.
Poročilo meri stopnjo usklajenosti nacionalnih institucij in javnih politik z ekonomsko svobodo. 42 kazalnikov je razporejenih v pet skupin: 1. obseg državne potrošnje in z njo povezani davki, 2. pravna struktura varstva lastninskih pravic, 3. dostop do finančnih sredstev (denarja), 4. svoboda mednarodnega trgovanja in 5. regulativa posojil, dela in podjetništva.
Vrednost indeksa ekonomske svobode je med oceno 10 (največja mogoča stopnja ekonomske svobode) in 0 (nobene ekonomske svobode).
Poročilo zajema 141 držav, ki so v letu 2009 predstavljale 95 odstotkov svetovnega prebivalstva. Izračun ekonomske svobode v letošnjem poročilu temelji na podatkih iz leta 2009, saj države objavljajo podatke z zamudo.
Letošnje poročilo priča o padcu povprečne ocene ekonomske svobode s 6,67 v letu 2008 na 6,64 v letu 2009, kar pomeni, da je povprečna ocena ekonomske svobode padla že drugo leto zapored. Tako za oblikovalce javnih politik kot za državljane po vsem svetu je predvsem zaskrbljivo, da je letos do dramatičnega padca prišlo tako v Združenih državah Amerike kot v drugih razvitih državah sveta, ki so bile desetletja vzor visoke ekonomske svobode. Združene države Amerike so namreč v letošnjem poročilu ekonomske svobode utrpele največji padec ekonomske svobode v zgornjem delu razpredelnice, saj so s šestega padle na deseto mesto. Velik del tega upada je posledica večje javne porabe in zadolževanja ameriške vlade.
Kot odgovor na ameriško in evropsko dolžniško krizo, ki je prinesla finančno nestabilnost in padec gospodarske rasti, so se vlade po vsem svetu v letu 2009 odločile uvesti dodatne predpise, ki imajo v veliki meri negativne posledice na ekonomsko svobodo in finančno okrevanje gospodarstev ter znižujejo življenjski standard svojih državljanov. Ker je ekonomska svoboda ključnega pomena za človeški napredek, smo si s padcem ekonomske svobode samo otežili možnosti za premagovanje tako finančne kot dolžniške krize, kar pomeni, da so se sanje o dolgoročni gospodarski rasti še bolj oddaljile.
Pojdimo k številkam. Letošnje poročilo ekonomske svobode znova uvršča Hongkong na najvišje mesto z oceno 9,01. Sledijo mu Singapur (8,68), Nova Zelandija (8,20), Švica (8,03), Avstralija (7,98), Kanada (7,81), Čile (7,77), Velika Britanija (7,71), Mauritius (7,67) in Združene države Amerike (7,60).
Druge velike ekonomije sveta so se uvrstile takole: Nemčija na 21. (ocena 7,45), Japonska na 22. (7,44), Francija na 42. (7,16), Italija na 70. (6,81), Mehika na 75. (6,74), Rusija na 81. (6,55) , Kitajska na 92. (6,43), Indija na 94. (6,40) in Brazilija na 102. (6,19) mesto.
Na dnu lestvice ekonomske svobode 141 držav sveta so Demokratična republika Kongo (5,04), Angola (4,76), Venezuela (4,28), Burma (4,16) in Zimbabve (4,08).
Letošnje poročilo ugotavlja, da je za 10 odstotkov najrevnejše populacije v državah z največ ekonomske svobode (najvišjih 25 odstotkov) povprečen dohodek znašal 8.735 dolarjev (izraženo v dolarjih za leto 2005), medtem ko je za tiste, ki živijo v najmanj ekonomsko svobodnih državah (najnižjih 25 odstotkov), znašal skromnih 1.061 dolarjev.
Države v zgornjih 25 odstotkih lestvice ekonomske svobode so imele v letu 2009 povprečni BDP na prebivalca (izraženo v dolarjih za leto 2005) 31.501 dolarjev, medtem ko so države v spodnji četrtini lestvice imele le 4.545 dolarjev.
V državah z največ ekonomske svobode (najvišjih 25 odstotkov) je bila med letoma 1990 in 2009 povprečna rast BDP na prebivalca 3,07 odstotka, medtem ko je bila v državah z najmanj ekonomske svobode (najnižjih 25 odstotkov) le 1,18 odstotka.
V državah z največ ekonomske svobode (najvišjih 25 odstotkov) je bila v letu 2009 pričakovana življenjska doba 79,4 leta, medtem ko je bila v državah z najmanj ekonomske svobode (najnižjih 25 odstotkov) le 60,7 leta.
V državah z največ ekonomske svobode (najvišjih 25 odstotkov) je bilo revnega prebivalstva (1,25 dolarja na dan) v letu 2009 2,7 odstotka, medtem ko ga je bilo v državah z najmanj ekonomske svobode (najnižjih 25 odstotkov) kar 41,5 odstotka.
Slovenija se je v letošnjem poročilu ekonomske svobode uvrstila na 74. mesto. Lani je bila na 69. mestu, kar pomeni padec za 5 mest.
Bi se zamislili, če bi vedeli, da smo na lestvici ekonomske svobode od držav Evropske unije prehiteli samo Grčijo, in to samo za pičle 0,23 točke? Naj nadaljujem z drugim vprašanjem. Si lahko predstavljate, da je Slovenija zaostala za državami, kot so Kenija (56. mesto, ocena 6,97), Urugvaj (62. mesto, ocena 6,90), Namibija (66. mesto, ocena 6,86), Haiti (67. mesto, ocena 6,83), Bocvana (68. mesto, ocena 6,83), Nikaragva (69. mesto, ocena 6,82) in Kirgizija (73. mesto, ocena 6,81)?
Dekompozicija indeksa ekonomske svobode za Slovenijo:
Razlogi za tako nizko oceno ekonomske svobode Slovenije so predvsem v prvi kategoriji (obseg države) in prav tako v peti kategoriji (regulativa) indeksa ekonomske svobode.
Najslabše med primerjanimi državami se je Slovenija uvrstila na področju obsega državne potrošnje in z njo povezanih davkov, kjer se je uvrstila na porazno 126. mesto med 141 državami. Naša država je preobsežna, k čemur prispevajo prevelika državna potrošnja, visoka obdavčitev dela in visoki transferji ter subvencije kot delež BDP. K temu lahko kot pojasnilo dodamo še stroškovno neučinkovitost alokacije državne potrošnje in odsotnost ustreznega nadzora nad porabo javnofinančnih sredstev.
Drugi problemi Slovenije, ki jih poročilo izpostavi, so omejevanje tujega lastništva in investicij, nefleksibilnost trga dela in preobsežna regulacija podjetništva. Posebno pomembno je opozoriti na to, da omejevanje tujega lastništva v podjetjih omejuje konkurenco in preprečuje privatizacijo največjih slovenskih podjetij v državni lasti.
Hkrati so počasni in neučinkoviti sodni mlini, sistem kolektivnih plač in rigidna delovna zakonodaja pomemben dejavnik zmanjševanja ekonomske svobode pri delovanju posameznikov in podjetij v gospodarstvu.
Medtem ko velika večina držav po svetu izboljšuje raven ekonomske svobode, v Sloveniji ta bolj ali manj stagnira. Ne glede na to, katera vlada je vodila državo, je v obdobju 2000–2009 ocena ekonomske svobode v Sloveniji ostala bolj ali manj nespremenjena. V omenjenem obdobju se je ekonomska svoboda v Sloveniji povišala za borih 0,10 točke, kar posredno nakazuje odsotnost strukturnih reform.
Za primerjavo poglejmo, kako se je vrednost indeksa spreminjala v drugih tranzicijskih državah. Na Slovaškem se je ocena ekonomske svobode v istem obdobju povečala za 1,37, na Madžarskem za 0,92, na Poljskem za 0,71 in na Češkem za 0,34. Ko že analiziramo obdobje po letu 2000, naj omenim, da je v Sloveniji prišlo do pozitivnega premika v stopnji ekonomske svobode le dvakrat: v letu 2000 je bilo v Sloveniji omogočeno varčevanje v tujih valutah, v obdobju 2000– 2005 pa je prišlo do sprostitve predpisov oziroma zmanjšanja administracijskih stroškov za podjetnike.
Članek je bil objavljen v tedniku Demokracija dne 22. septembra 2011.