Država, nisi moja mama
Avtorica: Tanja Štumberger Porčnik, Svetilnik
Dne: 11. december 2013
Primarna vloga oblasti oz. države je, da varuje državljane pred sovražniki, tako tujimi kot domačimi – to je naloga vojske in policije – in da kaznuje tiste, ki so segli v pravice drugih, to pa je naloga pravosodja. Imamo državo tudi za to, da nas varuje pred nami samimi? Smo njeni otroci, njena lastnina, njeni roboti? Sploh imamo svoje pravice, svoje svobode? Ali smo kot Ewan McGregor in Scarlett Johansson v filmu Otok, kjer sta kot klona za potrebe naročnikov bila brez pravic odločati o svojem telesu? Slovenci nismo kloni, smo ljudje s pravicami. To radi preslišijo tisti, ki se želijo igrati starše neznancem, in tisti, ki hočejo drugim vsiliti svoj način življenja. Prva skupina meni, da mi nismo sposobni sprejeti (pravih) odločitev zase, druga želi narediti iz nas svoje klone. Dejstvo je, da vsak kdaj naredi kaj, nad čemer drugi vihajo nos. Ampak če polnoletna oseba ne krši pravic drugih, nima nihče pravice to osebo neposredno ali po državi omejevati ali jo prikrajšati za njene pravice.
November je mesec preprečevanja zasvojenosti, ki naj bi se ne nanašala »le na zlorabo dovoljenih in nedovoljenih drog, ampak tudi na druge oblike zasvojenosti, na primer z informacijsko komunikacijsko tehnologijo, igrami na srečo, z odnosi, s spolnostjo itd.« Ste želeli dodati čokolado, TV, kavo, sladkor, sol, reševanje križank, igranje igric, nakupovanje, ljubezen? Zdaj se vsi hitro skrijmo v globoko luknjo, kjer bomo premišljevali o naši zasvojenosti in se sramovali, ker znamo uživati v življenju in ker nismo roboti, ki so programirani za izpolnjevanje ciljev drugih.
Poglejmo le dva nedavna poskusa vsiljevanja življenja po meri drugih. Prva iskrica je prišla iz Evropskega parlamenta, ki med drugim želi prepovedati prodajo zavojčkov z le desetimi cigaretami in prodajo cigaret z okusom mentola, vanilje ali čokolade. Politiki trdijo, da morajo cigarete imeti videz in okus tobačnih izdelkov ne pa »kozmetike in bombonov«. Pri zbranih izjavah slovenskih politikov, tako iz Bruslja kot iz Ljubljane, bodite pozorni na njihov paternalizem (mi politiki se bomo odločali namesto vas državljanov), igranja bogov (mi politiki ne bomo dovolili vam državljanom zasvojenosti) in demoniziranje (vi odvisniki ste manj vredni državljani.)
Evroposlanka Mojca Kleva Kekuš: »Z novo direktivo … želimo omejiti promocijo tobačne industrije, ki skuša z metodami privlačnih dodatkov, kot so okusi in arome, pridobiti nove odvisnike predvsem med mladimi.« Tako kot vsaka industrija si tudi politiki prizadevajo, da volivci postanejo njihovi odvisniki.
Evroposlanec Jelko Kacin: »Ne gre za obstoječe kadilce, tobačni proizvodi ne smejo biti privlačni za nove.« Direktiva bi omejevala izbiro tako mladih kot starih. In zakaj bi naj 20-letnik imel manj pravic kot 80-letnik?
Evroposlanec Lojze Peterle: »Gre za eminentno vprašanje javnega zdravja, kjer ima Evropska zveza pristojnosti, ki jih mora uporabiti.« Evroposlanka Tanja Fajon: »Javno zdravje mora biti pred interesi tobačne industrije.« Zdravje ni javno, temveč je posameznik tisti, ki je zdrav ali nezdrav. Njegova pravica je, da (ne) skrbi za svoje zdravje.
Minister za zdravje Tomaž Gantar: »Tobačna industrija ne more nikoli zaposliti toliko ljudi, kot jih tobak lahko ubije.« Razmišljanje, da je pravica do izbire potrošnika odvisna od števila ustvarjenih delovnih mest, je značilno za centralno planiranje totalitarnih sistemov, kjer posameznik nima pravic in je le orodje za dosego nacionalnih kvot.
Se še spomnite direktive EU, ki je predpisala, da banane ne smejo biti krajše od 14 cm ali »nenormalno« ukrivljene in da kumare ne smejo biti ukrivljene manj kot 10 stopinj? Direktiva je povzročila svetovni posmeh. Politiki EU pa so zatrjevali, da omejujejo izbiro potrošnikom, ker jih skrbi za njihovo zdravje. Resnici na ljubo so z direktivo ščitili francoske, italijanske, španske in grške kmete, kar je povzročili škodo tako potrošnikom v EU, ki so po novem imeli na voljo le dražje banane in kumare, kot kmetom iz Afrike in Latinske Amerike, katerim so se zaprla vrata na trg Unije.
Druga iskrica je klic nekaterih Slovencev, da je treba s slovenskih trgovinskih polic umakniti sol, ki ni dovolj jodirana ali sploh ni. Premalo ali preveč joda lahko v naših telesih povzroči težave pri delovanju ščitnice. A jod lahko v telo vnesemo ne le z jodirano soljo, ampak še bolje z uživanjem rib, morskih sadežev, oreščkov, ananasa, jagod, marelic, soje in bučk. Ne pozabimo tudi, da je prevelika količina joda nevarna prav tako kot premajhna in da vsi ne kupujejo soli zaradi dodanega joda, temveč ker imajo radi slano hrano. Zakaj potem taki klici? Proizvajalci jodirane soli bi lepo zaslužili, na ministrstvu za zdravje in v upravi za varno hrano pa bi se počutili zelo zadovoljni, da so državljanom vsilili svoj način življenja. Če pri tem poteptajo pravice državljanov, ni pomembno, saj smo zanje tako ali tako le kloni za doseganje (višjih) ciljev.
Enkrat oblast vsiljuje, kako bo, drugič kako ne bo z izdelki na naših trgovinskih policah. V obeh primerih gre za kratenje pravic potrošnikov. Zakaj se ne oglasi Zveza potrošnikov Slovenije? Ali oni zagovarjajo pravice potrošnikov le, ko se ni treba zoperstaviti politiki in birokratom pri omejevanju pravic porabnikov?
V svobodni družbi gredo pravice in odgovornost z roko v roki. Kdo mora sprejeti odgovornost za moja dejanja: jaz, politiki ali birokrati? Jaz! Ko pa nekdo zaradi odvisnosti išče pomoč, je pomoč drugih hvale vredna. A če posameznik ne želi, da se mu vzame bombonček iz rok, mu ga nihče nima pravice vzeti. To je svobodna družba. Brez tega, da se vsak nauči biti odgovoren za svoja dejanja, bomo slej ko prej postali družba, kjer nihče ne bo odgovoren za svoja dejanja, predvsem pa ne tisti na položajih, posredno ali neposredno povezanih z oblastjo. Je slovenska družba že tam?
Za konec: v življenju nisem pokadila niti ene cigarete, vedno se izogibam cigaretnemu dimu. Pri kuhi nikoli ne uporabljam soli in izogibam se hrani z dodano soljo. Nikoli me niso financirali proizvajalci tobačnih izdelkov ali soli.
Članek je bil objavljen kot kolumna v tedniku Reporter dne 11. novembra 2013.