Osvoboditev od družbe nadzora?

Avtor: Matej Kovačič

Dne: 7. januar 2012

1. OPIS PROBLEMA / PODROČJA

Zasebnost ni nekaj, kar bi bilo samo sebi namen, pač pa je zasebnost pomembna zato, ker je močno povezana s svobodo. Po eni strani gre za svobodo nasproti državi, po drugi strani pa za svobodo nasproti drugim posameznikom in družbi, kar zajema tudi avtonomijo in pravico odločanja o zasebnih stvareh neodvisno od družbenih prisil (zasebnost namreč preprečuje pritiske h konformnosti).

Zasebnost pospešuje individualnost, povezovanje z drugimi in izbiro življenjskega sloga. Posameznikom omogoča, da se umaknejo izpred oči drugih in s tem postanejo bolj avtonomni. Njena “družbena” funkcija ni v izolaciji, pač pa posameznikom omogoča, da se z drugimi združujejo avtonomno. Zasebnost je torej pomembna, ker povečuje zmožnost posameznika, da avtonomno in neodvisno od okolice vzpostavlja odnose z drugimi. S tem pa je povezana tudi svoboda združevanja in svoboda političnega delovanja.

Zasebnost posameznikov danes ogrožata tako država kot družba. Zgodovinsko gledano, je največja grožnja zasebnosti sicer država, vendar lokomotiva tega procesa čedalje bolj postaja zasebni sektor, ki ima na voljo tudi bistveno več sredstev za nakup in uporabo tehnologij nadzora kot država.

Značilnost sodobnega nadzora – zlasti tistega, ki ne prihaja od države - je, da le-ta čedalje bolj postaja konsenzualen. Če je državni ne-nadzor pomenil, da te država pusti pri miru, pa potrošniški ne-nadzor zdaj pomeni, da je potrošnik izločen iz koristi (npr. ne more uporabljati določenih storitev, na voljo mu niso različni popusti, itd.). Slogan iz Orwellovega romana “Veliki brat te opazuje!/Big Brother is watching you!” se danes spreminja v slogan “Veliki brat skrbi zate /Big Brother is watching out for you”. Zato sodobni “Panoptikon” postaja bolj participativen in bolj konsenzualen.

2. ANALIZA PROBLEMA / PODROČJA

Ogrožanje zasebnosti posledično pa tudi svobode v sodobni družbi tako ne prihaja zgolj od države, pač pa v veliki meri tudi od družbe in zasebnega sektorja, posamezniki pa na to ogrožanje pristajamo bolj ali manj konsezualno. Hkrati se te oblike nadzora povezujejo z državnim nadzorom (npr. podatki zbrani v zasebnem sektorju z namenom spremljanja potrošniških navad ali zagotavljanje boljše uporabniške izkušnje se posredujejo tudi državnim organom – tipičen primer za to je mobilna telefonija in podatki zbrani s strani ponudnikov internetnih storitev).

Značilnost “zasebnega” (zlasti potrošniškega) nadzora je tudi v tem, da svoje zasebne interese po zbiranju velikega števila podatkov prikazujejo kot splošni interes. Povečanje nadzora se tako pogosto prikazuje kot splošni (javni) interes, zasebnost posameznikov pa kot ovira skupnemu dobremu. Vprašanje, ki se danes zastavlja je, kako obraniti oz. kdo bi moral zagotavljati (državljanske) svoboščine posameznikov? Po eni strani bi lahko pričakovali, da je to naloga (pravne) države (nasproti izvršilni oblasti in nasproti družbi) – ob predpostavki, da le-ta deluje v interesu varovanja svoboščin posameznikov.

A zastavlja se vprašanje, ali je država tega sploh sposobna? Dunajski študent prava Max Schrems, ki je pred kratkim sprožil kampanjo Evropa proti Facebooku, v okviru katere je pozval evropske uporabnike omrežja, naj zahtevajo dostop do svojih podatkov iz omrežja Facebook, je izpostavil dejstvo, da zasebna podjetja zakone o zasebnosti pogosto kršijo zavestno: “Zakoni o zaščiti zasebnosti za podjetja pogosto ne pomenijo pravnega okvira, ki ga morajo spoštovati, ampak zgolj dejavnike tveganja, ki jih upoštevajo med pripravo poslovnega modela” je povedal v intervjuju za Sobotno prilogo Dela.

Poleg tega zasebni sektor tudi močno lobira za spremembo zasebnostne zakonodaje. Država tako postaja “talec” različnih lobijev (založniške industrije, obveščevalno-varnostnih agencij, “informacijskih” podjetij, itd.) in ne opravlja svoje funkcije varstva svoboščin posameznikov.

3. PREDLOG REŠITVE PROBLEMA / PODROČJA

Dejstvo je, da v sodobnem svetu umik v osamo oziroma izločenost ni realna rešitev. Hkrati od zasebnega sektorja ne moremo pričakovati, da bo sam od sebe skrbel za zaščito zasebnosti posameznikov, saj so stroški zaščite zasebnosti razmeroma visoki (neposredno in posredno, saj zbiranje osebnih podatkov podjetjem prinaša konkurenčno prednost). Kot je bilo že ugotovljeno, tudi država ni sposobna učinkovito skrbeti za zasebnost posameznikov – vsaj brez ustreznega državljanskega pritiska ne.

Ostane torej še možnost osvoboditve s strani posameznikov. Zastavlja pa se vprašanje, ali si posamezniki to sploh želijo. Osvoboditev si je namreč potrebno izboriti. Zaton gibanj za varstvo zasebnosti v začetku 90. let ter odsotnost vprašanj v zvezi z zasebnostjo kot pomembnim političnim problemom kaže, da morda ne.

Po eni strani je osvoboditev mogoča s prizadevanjem za kritično, racionalno in javno razpravo v zvezi z vprašanji nadzora in zasebnosti. Po drugi strani pa se je mogoče osvoboditi s tehnologijo. Tehnologije namreč ni mogoče uporabiti samo za povečevanje nadzora, pač pa omogoča tudi osvoboditev, saj jo je mogoče uporabiti tudi za varovanje zasebnosti.

Ena izmed možnih rešitev, ki se nakazuje, je torej razvoj, uporaba in promocija tehnologij varstva zasebnosti ter uveljavljanje načela publicitete oziroma odpiranje javne razprave v zvezi z vprašanji nadzora in zasebnosti.

Prispevek je povzetek avtorjeve predstavitve na IV. Liberalnem kolokviju: Varstvo osebnih podatkov v informacijski dobi, ki se je odvijal med 7. in 8. januarjem 2012 v Mariboru.